Josemaría Escrivá Obras
134

Živeti po Svetem Duhu pomeni živeti iz vere, upanja, ljubezni; pustiti, da se nas Bog polasti in v temelju spremeni naša srca ter jih naredi po svoji meri. Zrelega, globokega in odločnega krščanskega življenja ni mogoče improvizirati, saj gre za sad rasti Božje milosti v nas. V Apostolskih delih je položaj prve krščanske skupnosti opisan s kratkim, a pomenljivim stavkom: bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Tako so živeli ti prvi učenci in tako moramo živeti mi. Meditacija nauka krščanske vere, dokler ga ne osvojimo, srečevanje s Kristusom v evharistiji, oseben pogovor — molitev brez anonimnosti —, iz obličja v obličje z Bogom, vse to mora sestavljati končno bistvo našega ravnanja. Če tega ni, bomo morda vseeno učeno razmišljali, bolj ali manj aktivno delovali in izražali pobožnost. Ne bo pa pristnega krščanskega življenja, ker bo manjkalo zlitje s Kristusom, resnično in živo sodelovanje pri Božjem delu odrešenja.

To je nauk, ki velja za vsakega kristjana, ker smo vsi enako poklicani k svetosti. Ni kristjanov druge kategorije, ki bi se morali ravnati samo po skrčeni različici evangelija. Vsi smo prejeli isti krst in čeprav so karizme in človeške okoliščine lahko zelo različne, je vendar en sam Duh, ki deli duhovne darove, ena sama vera, eno samo upanje, ena sama ljubezen.

Zato lahko apostolovo vprašanje: mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? obrnemo nase in ga razumemo kot povabilo k bolj osebnemu in neposrednemu odnosu z Bogom. Žal je Tolažnik za nekatere kristjane veliki neznanec, ime, ki ga sicer izrekajo, vendar ni Nekdo — ena izmed treh oseb edinega Boga —, s komer bi govorili in iz kogar živeli.

Potrebno je, nasprotno, da imamo z njim stalen preprost in zaupen odnos, kot nas prek liturgije uči Cerkev. Tako bomo bolje spoznali svojega Gospoda in se hkrati bolj polno zavedali, kako neizmeren dar je imenovati se kristjan. Opazili bomo vso veličino in vso resnico tega pobožanstvenja, tega sodelovanja pri Božjem življenju, o katerem sem že prej govoril.

Kajti "Sveti Duh ni umetnik, ki riše v nas Božjo snov, kot bi ji bil sam tuj, ne vodi nas na ta način k podobnosti z Bogom. On sam, ki je Bog in iz Boga izhaja, se vtisne v naša srca kot pečat v vosek ter tako, s posredovanjem samega sebe in s podobnostjo, po lepoti Božjega vzora obnovi naravo in človeku povrne Božjo podobo."

Nazaj Izpis poglavja Naprej