133

Rekel bi, da je med darovi Svetega Duha eden, ki ga vsi kristjani še posebej potrebujemo: dar modrosti, ki nam pomaga spoznati in okušati Boga in nas tako usposobi, da lahko z resnico sodimo o stvareh tega sveta. Če bi bili dosledni v svoji veri, ob pogledu na okolico in razmišljanju o svetu in zgodovini ne bi mogli drugega kot čutiti, kako se v našem srcu porajajo ista čustva kot nekoč v Jezusovem: ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.

Ne gre za to, da kristjan ne bi opazil vseh dobrih stvari v človeštvu, da ne bi cenil čistega veselja, da ne bi sodeloval pri zemeljskih prizadevanjih in idealih. Nasprotno, kristjan vse to čuti v skritih kotičkih svoje duše, to deli in živi s posebno globino, saj bolje kot kdorkoli pozna globine človeškega duha.

Krščanska vera ne zmanjšuje duha in ne omejuje plemenitih nagibov duše, temveč jih povečuje, ko razkriva svoj resnični in najpristnejši smisel: ni nam namenjena kakršnakoli sreča, saj smo bili poklicani v Božjo intimnost, da spoznamo in ljubimo Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha ter v Sveti Trojici in enosti z Bogom vse angele in vse ljudi.

To je velika drznost krščanske vere: razglašati vrednost in dostojanstvo človeške narave in trditi, da smo bili po milosti, ki nas dviga v nadnaravni položaj, ustvarjeni, da dosežemo čast Božjih otrok. Gotovo bi bila to neverjetna predrznost, če ne bi temeljila na rešilni obljubi Boga Očeta, če je ne bi potrdil Jezus s svojo krvjo in če je ne bi s svojim nenehnim delovanjem vedno znova utrjeval in omogočal Sveti Duh.

Živeti moramo iz vere in rasti v veri, dokler o vsakem izmed nas, o vsakem kristjanu ne bo mogoče reči, kar je pred stoletji zapisal eden izmed velikih učiteljev vzhodne Cerkve: "Kakor prozorna in svetla telesa, ko jih napolni svetloba, postanejo bleščeča in izžarevajo luč, tako duše, ki jih vodi in osvetljuje Sveti Duh, tudi same postanejo duhovne in drugim prinašajo luč milosti. Iz Svetega Duha izvira védenje o prihodnjih rečeh, poznavanje skrivnosti, razumevanje skritih resnic, delitev darov, Božje državljanstvo, pogovor z angeli. Iz Njega, veselje, ki se nikoli ne konča, stanovitnost v Bogu, podobnost Bogu in, najvišje, kar si lahko predstavljamo, postati Bog."

Zavest o veličini človekovega dostojanstva — na vzvišen, neizrekljiv način, ko smo po milosti postali Božji otroci — skupaj s ponižnostjo v kristjanu predstavlja eno samo stvar, saj nas ne rešujejo in nam ne dajejo življenja lastne moči, temveč Božja naklonjenost. To je resnica, ki je ne smemo nikoli pozabiti, ker bi se sicer pobožanstvenost sprevrgla in spremenila v prevzetnost, ošabnost in prej ali slej, ob izkušnji lastne šibkosti in bede, v duhovni propad.

"Si bom upal reči: svet sem?" se je spraševal sveti Avguštin. "Če bi rekel svet v smislu, da posvečujem in ne potrebujem nikogar, da mene posvečuje, bi bil to napuh in laž. Če pa besedo svet razumemo kot posvečen, v skladu s tistim, kar beremo v Levitiku: bodite sveti, kajti jaz, Bog, sem svet, tedaj bo tudi Kristusovo telo, do zadnjega človeka na skrajnem koncu zemlje, z njegovo Glavo in pod njegovo Glavo, pogumno reklo: svet sem."

Ljubite tretjo osebo presvete Trojice, poslušajte v globini svojega bistva Božje vzgibe — to moč in te očitke —, hodite po svetu v luči, ki je bila razlita na vašo dušo, in Bog upanja nas bo napolnil z vsem mirom, da bo to upanje raslo v nas vedno bolj in bolj, po delovanju Svetega Duha.

Ta točka v drugem jeziku