Josemaría Escrivá Obras
132

Na vse dogodke v življenju — tako osebne kot nekako tudi na tiste, ki predstavljajo velika zgodovinska razpotja —, gledam kot na številne druge klice, ki jih Bog namenja ljudem, da bi spoznali resnico, in kot na priložnosti za nas kristjane, da s svojimi deli in besedami ob pomoči milosti oznanjamo Duha, ki mu pripadamo.

Vsaka generacija kristjanov mora odrešiti, posvetiti svoj čas. Zato mora razumeti in deliti skrbi drugih ljudi, sebi enakih, da jim lahko z darom jezikov da spoznati, kako naj odgovorijo na delovanje Svetega Duha in na bogastvo, ki se nenehno izliva iz Božjega srca. Na nas kristjanih je, da v teh dneh ter temu svetu, od katerega smo in v katerem živimo, oznanjamo staro in novo sporočilo evangelija.

Ni res, da so danes vsi ljudje — mišljeno na splošno kot celota —, nedostopni in ravnodušni do tega, kar krščanska vera uči o usodi in bistvu človeka. Ni res, da se ljudje današnjega časa zanimajo samo za zemeljske stvari, nočejo pa gledati v nebo. Čeprav ne manjka zaprtih ideologij in ljudi, ki jih podpirajo, obstajajo v našem času velika hrepenenja kot tudi podla dejanja, junaštva in strahopetnosti, veselje in razočaranje, ljudje, ki sanjajo o novem, pravičnejšem in bolj človeškem svetu, ter drugi, morda razočarani nad propadom svojih prvotnih idealov, ki se zatekajo v egoizem in iščejo zgolj lastno zadovoljstvo ali pa ostanejo potopljeni v zmoto.

Vsem tem moškim in ženskam, kjerkoli že so, v trenutkih navdušenja ali v krizah in porazih, moramo sporočiti slovesno in odločno oznanilo svetega Petra iz časa po binkoštih: Jezus je vogelni kamen, Odrešenik, vse v našem življenju, kajti izven njega pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.

Nazaj Izpis poglavja Naprej