Josemaría Escrivá Obras
125

Apostolska naloga, ki jo je Kristus zaupal vsem svojim učencem, daje zato konkretne rezultate v družbenem okolju. Nedopustno je misliti, da moramo, zato da bi bili kristjani, svetu obrniti hrbet, razglašati propad človeške narave. Vse, celo najmanjše pošteno dejanje, ima v sebi človeški in Božji pomen. Kristus, pravi človek, ni prišel uničit človeškega, temveč le-to oplemenitit, in prevzel je našo človeško naravo v vsem, razen v grehu; prišel je, da bi z nami delil vsa človeška prizadevanja razen nesrečne drznosti zla.

Kristjan mora biti vedno pripravljen posvečevati družbo od znotraj, tako da je v celoti prisoten v svetu, a ni od sveta v stvareh, s katerimi ta — ne po svoji pravi naravi, temveč po zavestni slabosti, grehu —, zanika Boga in nasprotuje njegovemu ljubeznivemu načrtu odrešenja.

Nazaj Izpis poglavja Naprej