Josemaría Escrivá Obras
122

Kristus nam je dokončno pokazal pot te ljubezni do Boga; apostolat je prekipevajoča Božja ljubezen, ki se daje za druge. Notranje življenje vključuje tudi rast v povezanosti s Kristusom po kruhu in besedi. In apostolsko prizadevanje je točen, primeren in potreben izraz notranjega življenja. Ko okušamo Božjo ljubezen, čutimo težo duš. Ne gre ločevati notranjega življenja in apostolata, kot tudi v Kristusu ni mogoče ločevati njegove narave Boga-Človeka ter naloge Odrešenika. Beseda se je hotela učlovečiti, da bi rešila ljudi, da bi jih povezala v eno z Njim. To je razlog Njegovega prihoda na svet: ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes, kot molimo v veri.

Za kristjana je apostolat nekaj naravnega, ni nekaj dodatnega, obstranskega, tujega njegovim vsakodnevnim dejavnostim in poklicnemu delu. To sem neprenehoma ponavljal, odkar je Gospod določil, naj pride na svet Opus Dei! Gre za to, da posvečujemo običajno delo, da se pri tem posvečujemo in da posvečujemo druge z opravljanjem svojega poklica, vsak v svojih okoliščinah.

Apostolat je za kristjana kot dihanje; Božji otrok ne more živeti brez tega duhovnega utripa. Današnji praznik nas spominja na to, da je prizadevanje za duše ljubezniva zapoved našega Gospoda, ki nas ob odhodu v slavo kot svoje priče pošilja po vsem svetu. Velika je naša odgovornost; kajti biti Kristusova priča pomeni v prvi vrsti to, da se trudimo živeti po njegovem nauku, da si prizadevamo, da naše ravnanje spominja na Jezusa in obudi njegovo čudovito podobo. Vesti se moramo tako, da bodo drugi o nas lahko rekli: ta je kristjan, ker ne sovraži, ker zna razumeti, ker ni fanatik, ker obvladuje nagone, ker je požrtvovalen, ker izkazuje občutje miru, ker ljubi.

Nazaj Izpis poglavja Naprej