Ob čudoviti naravnosti Božjega kontemplativna duša kar kipi v apostolski vnemi: Srce je zažarelo v meni, ko sem razmišljal, je ogenj zagorel. To je prav tisti ogenj, o katerem govori Kristus: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! To je ogenj apostolata, ki se krepi v molitvi, in ni boljšega načina, da se širom sveta razplamti miroljubna bitka, v katero je poklican vsak kristjan: dopolniti, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim.

Jezus je šel v nebesa, smo rekli. Toda kristjan je lahko, kot prvi apostoli, povezan z Njim v molitvi in evharistiji, lahko se vname v Njegovem apostolskem prizadevanju in skupaj z Njim soodrešuje, to je, seje mir in veselje. Služenje torej: apostolat namreč ni nič drugega kot to. Če se zanašamo zgolj na lastne moči, ne bomo v nadnaravnem dosegli ničesar; če pa smo orodje v Božjih rokah, bomo dosegli vse: vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Bog se je v svoji neskončni dobroti odločil uporabiti ta nepopolna orodja. Apostolu tako ni treba drugega kot to, da pusti delovati Gospodu in da je v celoti pripravljen, da Bog po njem — po svojih bitjih, po izbranih dušah —, uresniči svoje odrešenjsko delo.

Apostol je kristjan, ki je vcepljen v Kristusa in se z Njim poistoveti po krstu; ki je usposobljen, da se bori za Kristusa, po birmi; ki je poklican, da služi Bogu s svojim delovanjem v svetu, po skupnem duhovništvu vernikov, ki predstavlja določeno udeleženost pri Kristusovem duhovništvu in, čeprav je bistveno drugačno od službenega duhovništva, omogoča sodelovanje pri cerkvenem bogoslužju in pomoč ljudem na poti k Bogu, s pričevanjem besede in zgleda, z molitvijo in s pokoro.

Vsak izmed nas mora biti ipse Christus. On je edini posrednik med Bogom in ljudmi in mi se združimo z Njim, da bi z Njim vse stvari izročili Očetu. Naša poklicanost Božjih otrok sredi sveta od nas zahteva, da ne iščemo zgolj svoje osebne svetosti, temveč hodimo po poteh sveta in jih spreminjamo v steze, ki prek ovir vodijo duše h Gospodu, da kot navadni državljani sodelujemo pri vseh svetnih dejavnostih in postanemo kvas, ki bo prekvasil celotno maso.

Kristus je šel v nebo, a je vsem pravičnim ljudem dal stvarno možnost, da se rešijo. Sveti Gregor Veliki to pomembno krščansko temo povzame z odločnimi besedami: "Jezus se je tako odpravljal proti kraju, od koder je bil, in se vračal s kraja, kjer se je zadrževal. Dejansko je v trenutku, ko se je dvignil v nebo, v svoji božanskosti združil nebo in zemljo. Ob današnjem prazniku moramo slovesno poudariti dejstvo, da je bil odpravljen odlok, ki nas je obsojal, sodba, po kateri smo bili podvrženi slabemu. Narava, kateri so bile namenjene besede: prah si in v prah se povrneš (1 Mz 3, 19), prav ta narava se je danes s Kristusom dvignila v nebo."

Zato ne bom nehal ponavljati, da se svet lahko posveti in da je to še posebej naloga kristjanov, ki jo uresničujemo tako, da ga očiščujemo priložnosti za greh, s katerim ga ljudje omadežujemo, in ga darujemo Gospodu kot duhovno hostijo, izročeno in povzdignjeno z Božjo milostjo in našim prizadevanjem. Če smo natančni, ne moremo reči, da obstaja karkoli plemenitega, kar bi bilo zgolj posvetno, potem ko je Beseda blagovolila v celoti prevzeti človeško naravo ter posvetiti zemljo s svojo navzočnostjo in z delom svojih rok. Veliko poslanstvo, ki ga prejmemo pri krstu, je soodrešenje. Kristusova ljubezen nas priganja, da sprejmemo na svoje rame del te Božje naloge in sodelujemo pri odrešenju duš.