Josemaría Escrivá Obras
118

Če znamo premišljevati Kristusovo skrivnost, če se ga potrudimo gledati s čistimi očmi, bomo spoznali, da se mu lahko tudi zdaj intimno približamo, v duši in telesu. Kristus nam je jasno pokazal pot: po kruhu in po besedi, tako, da se hranimo z evharistijo ter spoznavamo in izpolnjujemo to, kar nas je učil, in se obenem pogovarjamo z Njim v molitvi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.

To niso samo obljube. To je bistvo, je resničnost pristnega življenja: življenja milosti, ki nas spodbuja v oseben in neposreden odnos z Bogom. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To Jezusovo zagotovilo med zadnjo večerjo je najlepši uvod v dan vnebohoda. Kristus je vedel, da mora iti, kajti na skrivnosten, nam nedoumljiv način bo po vnebohodu — v novem izlivu Božje ljubezni —, prišla tretja oseba Svete trojice: Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.

Šel je in nam poslal Svetega Duha, ki vodi in posvečuje naše duše. Ko Tolažnik deluje v nas, potrjuje to, kar nam je oznanjal Kristus: da smo Božji otroci; da nismo prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak (...) duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!

Vidite? To je delovanje Trojice v naših dušah. Vsak kristjan ima dostop do Božje navzočnosti v največjih globinah svoje duše, če odgovori na milost, ki nas povezuje s Kristusom v kruhu in v besedi, v sveti hostiji in v molitvi. Cerkev nam vsak dan ponuja v razmislek resničnost živega kruha in temu posveča dva velika praznika liturgičnega leta: veliki četrtek in sveto Rešnje telo. Na dan vnebohoda se bomo zadržali ob Jezusu in pozorno prisluhnili njegovi besedi.

Nazaj Izpis poglavja Naprej