Vendar zaradi izkušnje greha ne smemo podvomiti o svojem poslanstvu. Naši grehi zagotovo lahko otežijo spoznavanje Kristusa. Zato se moramo spopasti s svojimi osebnimi slabostmi, poiskati očiščenje; vse to v zavesti, da nam Bog ni obljubil popolne zmage nad zlom že v tem življenju, temveč da od nas zahteva boj. Sufficit tibi gratia mea, dovolj ti je moja milost, je Bog odgovoril Pavlu, ki je prosil, da bi bil osvobojen trna, ki ga je poniževal.

Božja moč se kaže v naši slabotnosti in nas spodbuja, da se borimo proti svojim pomanjkljivostim, čeprav vemo, da v teku svojega zemeljskega bivanja nikdar ne bomo dosegli popolne zmage. Krščansko življenje pomeni neprestano začenjati in znova začenjati, pomeni prenavljati se vsak dan.

Kristus vstane v nas, če postanemo soudeleženi pri Njegovem križu in Njegovi smrti. Ljubiti moramo križ, predanost, mrtvičenje. Krščanski optimizem ni osladen niti ne gre pri tem za človeško zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. To je optimizem, ki korenini v zavesti svobode in v veri v milost; optimizem, zaradi katerega od samih sebe zahtevamo, da se potrudimo in odgovorimo na Božji klic.

Tako se, ne več kljub naši bedi, temveč na neki način s pomočjo naše bede, našega življenja ljudi iz mesa in blata, razodeva Kristus: v prizadevanjih, da bi bili boljši, da bi uresničili ljubezen, ki želi biti čista, da bi obvladali sebičnost, se popolnoma predali drugim in svoje življenje spremenili v nenehno služenje.