Josemaría Escrivá Obras
108

Zadržimo se v premišljevanju ob nekaterih prizorih izmed mnogih, o katerih nam govorijo evangelisti, najprej ob tistih, ki prikazujejo Jezusov odnos do dvanajsterih. Apostol Janez, ki v svojem evangeliju pričuje o izkušnji celega življenja, tisti prvi pogovor predstavi z navdušenjem kot nekaj, česar ne bo nikoli pozabil. Učitelj, kje stanuješ? Rekel jima je: Pridita in bosta videla. Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.

Božji in človeški pogovor je spremenil življenja Janeza, Andreja, Petra, Jakoba in mnogih drugih, ki je njihova srca pripravil, da so prisluhnili Jezusovi zapovedovalni besedi ob obali Galilejskega jezera. Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Mateja, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi. Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

Naslednja tri leta Jezus živi s svojimi učenci, jih spozna, odgovarja na njihova vprašanja in jim razrešuje dvome. Je Rabi, Učitelj z veljavo, Mesija, poslan od Boga. Vendar je hkrati dostopen, je blizu. Nekega dne se Jezus umakne, da bi molil; učenci so v bližini, morda ga opazujejo in skušajo uganiti njegove besede. Ko se Jezus vrne, ga eden izmed njih prosi: Domine, doce nos orare, sicut docuit et Ioannes discipulos suos, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence. Rekel jim je: Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime ...

Z oblastjo Boga in z nežnostjo človeka Gospod sprejme tudi apostole, ki mu, začudeni nad sadovi svojega prvega poskusa, govorijo o začetkih svojega apostolata: Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.

Podoben prizor se ponovi proti koncu Jezusovega bivanja na zemlji, malo pred vnebohodom. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim reče: Otroci, imate kaj hrane? On, ki je vprašal kot človek, nadaljuje kot Bog: Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli. Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: Gospod je.

In Bog jih počaka na bregu: Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli! Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. Čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: Pridite jest! Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: Kdo si ti? Vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo.

Te nežnosti in ljubezni pa Jezus ne izkazuje samo majhni skupini učencev, temveč vsem; svetim ženskam, farizejem, kot je bil Nikodem, in cestninarjem kot Zaheju, bolnim in zdravim, učiteljem postave in poganom, posameznikom in celotnim množicam.

Evangeliji nam pripovedujejo, da Jezus ni imel kam nasloniti glave, da pa je hkrati imel drage in zaupne prijatelje, ki so ga z veseljem sprejeli v svoji hiši. Govorijo nam tudi o Jezusovem usmiljenju z bolniki, o njegovi bolečini zaradi nevednosti in napak nekaterih, o jezi zaradi hinavščine. Jezus joka nad Lazarjevo smrtjo, se razsrdi nad trgovci, ki oskrunijo tempelj, in pusti, da se mu razneži srce ob trpljenju vdove iz Naina.

Nazaj Izpis poglavja Naprej