Josemaría Escrivá Obras
100

Odmik, ob katerem sem se ustavil, nima drugega namena kot pokazati na eno od osrednjih resnic, opomniti, da krščansko življenje najde smisel v Bogu. Človek ni bil ustvarjen samo zato, da bi gradil čim pravičnejši svet, kajti — poleg tega —, smo postavljeni na zemljo zato, da stopimo v občestvo z Bogom samim. Jezus nam ni obljubil ne časnega udobja ne slave na tem svetu, ampak bivališče v hiši Boga Očeta, ki nas čaka na koncu poti.

Liturgija velikega petka vsebuje čudovit spev: Crux fidelis. Ta pesem nas vabi, da pojemo in slavimo Gospodov veličastni boj, zmagoviti križ, čudovito Kristusovo zmagoslavje: Odrešenik sveta je žrtvovan in postane zmagovalec. Bog, gospodar vsega stvarstva, ne utrjuje svoje navzočnosti z močjo orožja, niti ne s časno oblastjo svojih, ampak z veličino svoje neskončne ljubezni.

Gospod ne uničuje človekove svobode, ravno On nas je osvobodil. Zato ne mara prisiljenih odgovorov, hoče odločitve, ki privrejo iz globine srca. In pričakuje od nas, kristjanov, da živimo na tak način, da ljudje okrog nas, kljub naši bedi, napakam in pomanjkljivostim, začutijo odmev drame ljubezni na Kalvariji. Vse, kar imamo, smo prejeli od Boga, da bi bili sol, ki daje okus, luč, ki ljudem prinaša veselo novico, da je On Oče, ki nas brezmejno ljubi. Kristjan ni sol in luč zato, ker zmaguje ali žanje uspehe, ampak zato, ker priča o Božji ljubezni; ne bo sol, če ne daje okusa; ne bo luč, če s svojim zgledom in naukom ne priča o Jezusu, če izgubi to, kar je smisel njegovega življenja.

Nazaj Izpis poglavja Naprej