Josemaría Escrivá Obras
10

Molitveno in spokorno življenje pa zavest, da smo Božji otroci, nas spremenijo v globoko verne kristjane, da smo kot majhni otroci pred Bogom. Pobožnost je krepost otrok. Če naj bi se otrok mogel predati v očetov objem, mora biti in se čutiti majhnega, potrebnega pomoči. Pogostokrat sem premišljeval o tem življenju duhovnega otroštva, ki ni v nasprotju s srčnostjo, ker potrebuje trdno voljo, prekaljeno zrelost, trden in odprt značaj.

Pobožni, torej kot otroci, a ne nevedni, ker si mora vsak po svojih močeh prizadevati, da se bo resno, znanstveno poučeval v veri; vse to je teologija. Torej: pobožni kot otroci in trdni v nauku kot teologi.

Želja po teološkem znanju — po dobrem in trdnem krščanskem nauku —, ima na prvem mestu svoj vzgib v želji po poznanju in ljubezni do Boga. Obenem je to posledica splošne potrebe zveste duše, da bi si odgovorila na vprašanje o najglobljem smislu tega sveta, ki je Stvarnikovo delo. Z enoličnim občasnim ponavljanjem istih stvari hočejo nekateri oživeti nekakšno neskladje med vero in znanostjo, med človeško razumnostjo in Božjim razodetjem. To neskladje se lahko — zgolj navidez —, pojavi, kadar ljudje ne razumejo resničnega bistva problema.

Če je svet izšel iz Božjih rok, če je On ustvaril človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost, in ga je razsvetlil z iskro svoje luči, mora človek s svojim razumom — pa čeprav z naporom —, razvozlati Božji smisel, ki ga imajo že po naravi vse stvari. Z lučjo vere pa spoznavamo tudi njihov nadnaravni smisel, kar izhaja iz tega, da smo bili pozvdignjeni v red milosti. Ne moremo se bati znanosti, saj vsako delo, če je zares znanstveno, stremi k resnici. In Kristus je rekel: Ego sum veritas. Jaz sem resnica.

Kristjan mora biti lačen znanja. Od ukvarjanja z najabstraktnejšimi vedami pa do obrtniških spretnosti, vse lahko in mora voditi k Bogu. Kajti ni človeškega dela, ki ga ne bi bilo mogoče posvečevati, ki ne bi bilo priložnost za osebno posvetitev in možnost za sodelovanje z Bogom pri posvečevanju ljudi, ki nas obdajajo. Luč tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu, ne sme biti postavljena na dno doline, ampak na vrh gore zato, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Tako delo je molitev. Tako učenje je molitev. Tako raziskovanje je molitev. Nikdar ne izstopimo iz tega kroga: vse je molitev, vse nas more in mora peljati k Bogu, vzdrževati stalni stik z Njim, od zore do mraka. Vsako pošteno delo je lahko molitev; in vsako delo, ki je molitev, je apostolat. Na tak način se duša utrdi v edinosti preprostega in čvrstega življenja.

Nazaj Izpis poglavja Naprej