Evharistija, skrivnost vere in ljubezni

Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ta vrstica sv. Janeza najavlja bralcu njegovega evangelija, da se bo takrat zgodilo nekaj zelo pomembnega. To je prisrčen uvod, vzporeden onemu, ki ga zapiše sv. Luka: Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel. Začnimo s prošnjo k Svetemu Duhu, da nas pripravi za razumevanje vsakega izraza, vsake Jezusove kretnje, ker hočemo živeti nadnaravno življenje, ker je Gospod izrazil svojo voljo, da se nam bo dal kot dušna hrana in ker priznamo, da ima edino On besede večnega življenja.

Vera nas navdihuje, da s Simonom Petrom vzkliknemo: Mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji. In ta vera, zlita z našo pobožnostjo, nas v onih transcendentnih trenutkih nagovori, da posnemamo sv. Janeza, se drzno približamo Jezusu in položimo glavo na prsi Učenika, ki je goreče ljubil svoje — to smo pravkar slišali —, jih ljubil do konca.

Vse možne besede so ničeve, če skušajo razložiti, pa čeprav površno, skrivnost velikega četrtka. Vendar si ni težko predstavljati, vsaj približno, čutenja Jezusovega Srca tistega zadnjega večera v družbi njegovih, pred daritvijo na Kalvariji.

Pomislite na človeško izkušnjo poslavljanja dveh oseb, ki se imata radi. Želeli bi ostati skupaj za vedno, vendar ju dolžnost — katerakoli —, sili, da se ločita. Prizadevata si, da bi se ne ločili, a ne moreta. Človeška ljubezen, pa čeprav še tako velika, je omejena in se zateče k simbolu: poslavljajoči si izmenjajo darila, morda le fotografijo, s tako gorečim posvetilom, da je čudno, da papir ne zagori. Ne zmoreta česa drugega, ker njuna moč ni enakovredna njunim željam.

Česar mi ne moremo, more Gospod Jezus Kristus, popoln Bog in popoln Človek, ki nam ne izroča simbola, temveč dejstvo: On sam ostane. Šel bo k Očetu, a ostane pri ljudeh. Ne pusti nam zgolj darila, s katerim bi se ga spominjali, sliko, ki čez čas postane nejasna, fotografijo, ki kmalu zbledi in orumeni in je brez vrednosti za one, ki niso bili protagonisti tistega ljubega trenutka. Pod podobo kruha in vina je On resnično navzoč: s svojim telesom, krvjo, dušo in božanskostjo.

Kako lahko je zdaj razumeti neprestano vzklikanje kristjanov v vseh časih pred sveto hostijo! Jezik moj, skrivnost opevaj: Rešnje Jezusa telo, dragoceno Kri prelito, ki je svet odkupljen z njo. Sin je Matere presvete, Kralj, ki rešil je zemljo. Potrebno je, da pobožno častimo skritega Boga: to je isti Jezus Kristus, rojen iz Marije Device; isti, ki je trpel, bil žrtvovan na križu; isti, kateremu je iz prebodene strani pritekla kri in voda.

To je sveta gostija, pri kateri sprejmemo samega Kristusa; obnavlja se spomin na trpljenje, z njim se duša globoko združi s svojim Bogom in si zagotovi bodočo slavo. Cerkvena liturgija je v nekaj kiticah povzela vrhunec poglavja iz zgodbe o goreči ljubezni, ki nam jo ponuja Gospod.

Bog, v katerega verujemo, ni kako oddaljeno bitje, ki brezbrižno gleda na človeško usodo: na človekovo prizadevnost, boje, strahove. Je Oče, ki ljubi svoje otroke do take skrajnosti, da jim pošlje Besedo, drugo osebo Svete trojice, da se utelesi in umre za nas in nas odreši; isti ljubeči Oče, ki nas sedaj po Svetem Duhu, ki prebiva v naših srcih, ljubeče prižema k sebi.

V tem je začetek veselja velikega četrtka: da spoznamo, da je Stvarnik razlil svojo ljubeznivost na človeška bitja. Navkljub tolikim dokazom o Njegovem usmiljenju je Gospod Jezus Kristus vzpostavil še evharistijo, da bi nam bil vedno blizu in — tega pa ne bomo mogli nikdar doumeti —, da nas zaradi svoje ljubezni On, ki ničesar ne potrebuje, noče pustiti ob strani. Sveta trojica je vzljubila človeka, ga povzdignila v milosti in ustvarila po svoji podobi in sličnosti; odrešila ga je greha — Adamovega greha, ki je prešel na vse njegovo potomstvo, in greha vsakega posameznika —, in želi polno živeti v naših dušah: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Ta val trojne ljubezni do človeka se zakorenini v evharistiji do skrajnosti. Pred mnogimi leti smo se vsi pri verouku učili, da je sveto evharistijo mogoče razumeti kot daritev in kot zakrament; da je zakrament viden v obhajilu in kot zaklad na oltarju: v tabernaklju. Cerkev je uvedla še en praznik za evharistično skrivnost, sv. Rešnje telo — Corpus Christi —, navzoče v vseh tabernakljih sveta. Danes, na veliki četrtek, se bomo osredotočili pri sveti maši in svetem obhajilu na sveto evharistijo, daritev in hrano.

Govoril sem o valu trojne ljubezni do človeka. In kje bi jo lahko bolje opazili kot pri maši? Celotna Trojica sodeluje pri sveti daritvi na oltarju. Zato tako rad ponavljam pri mašnih prošnjah ob vstopu, nad darovi in po obhajilu končne besede: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu — se obračamo na Očeta —, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Pri maši je prošnja k Očetu stalna. Duhovnik je predstavnik večnega Duhovnika, Jezusa Kristusa, ki je istočasno tudi Žrtev. In vloga Svetega Duha ni nič manjša. "Po moči Svetega Duha," piše sv. Janez Damaščan, "se izvede spremenjenje kruha v Kristusovo telo."

Delovanje Svetega Duha je jasno razvidno, ko duhovnik prosi Božjega blagoslova za daritev: Pridi, Posvečevalec, vsemogočni, večni Bog, in blagoslovi to daritev, pripravljeno tvojemu svetemu imenu. Ta daritev bo dala najsvetejšemu Božjemu imenu slavo, ki mu pripada. Naprošeno posvečenje nam dodeli Tolažnik, ki nam ga pošiljata Oče in Sin. Aktivno navzočnost Svetega Duha spoznamo tudi, ko molimo, malo pred obhajilom: Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, s svojo smrtjo si po Očetovi volji s sodelovanjem Svetega Duha svetu dal življenje …

Celotna Trojica je navzoča pri oltarni daritvi. Po Očetovi volji, s sodelovanjem Svetega Duha, se Sin daruje v odrešilno daritev. Naučimo se občevanja s presveto Trojico, enim in troedinim Bogom: tri Božje osebe v enotnem bistvu, enotni ljubezni, enotnem učinkovitem posvečevanju.

Takoj po umivanju rok duhovnik prosi: Sprejmi, Sveta trojica, to daritev, ki ti jo darujemo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa. Proti koncu maše je še ena molitev gorečega spoštovanja do enega in troedinega Boga: Placeat tibi, Sancta Trinitas, obsequium servitutis meae … Naj ti ugaja, Sveta Trojica, opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval, po tvojem usmiljenju spravna.

Maša — poudarjam —, je delo Boga, Trojice, ne človeka. Duhovnik, ki mašuje, služi Gospodovim načrtom, mu posodi svoje telo in glas; a ne dela v lastnem imenu, ampak in persona et in nomine Christi, v Kristusovi osebi in v Kristusovem imenu.

Posledica ljubezni Sv. trojice do ljudi je, da zaradi navzočnosti Kristusa v evharistiji vzklijejo vse milosti za Cerkev in človeštvo. To je daritev, ki jo je napovedal Malahija: Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda je veliko moje ime med narodi in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev. To je Kristusova daritev, darovana Očetu s sodelovanjem Svetega Duha: daritev neskončne vrednosti, ki ovekoveči v nas odrešenje, česar niso mogle doseči daritve v Stari zavezi.

Sveta maša nas na ta način postavi pred poglavitne skrivnosti vere, ker je dar Trojice Cerkvi. S tem lahko razumemo, da je maša središče in korenina duhovnega življenja kristjana. Je cilj vseh zakramentov. Pri maši se v polnost usmerja življenje milosti, ki je bila položena v nas pri svetem krstu in raste utrjena po sveti birmi. "Ko sodelujemo pri evharistiji," piše sv. Ciril Jeruzalemski, "občutimo Božje poduhovljenje Svetega Duha; ne samo da nas upodobi po Kristusu, kot se to zgodi s svetim krstom, ampak nas zedini s Kristusom v celoti in nas pridruži v njegovo polnost."

Izliv Svetega Duha ob zedinjenju s Kristusom nas privede do priznanja, da smo Božji otroci. Tolažnik, ki je ljubezen, nas uči stapljanja v tej kreposti vsega našega življenja; in consummati in unum, popolnoma eno v Kristusu, moremo biti med ljudmi, kar sv. Avguštin trdi o evharistiji: "znak edinosti, vez ljubezni".

Nič novega ne odkrijem, če rečem, da imajo nekateri kristjani zelo revno sliko o sveti maši; drugim je le zunanji obred, če že ne družbeni običaj. Naša bedna srca so zmožna pač rutinsko doživljati največji Božji dar ljudem. Pri maši, pri tej maši, ki jo zdaj obhajamo, prisostvuje na poseben način, ponavljam, presveta Trojica. Odgovor na tako veliko ljubezen zahteva od nas popolno predanost telesa in duše: slišimo Boga, mu govorimo, ga vidimo, ga okušamo. In ko besede ne zadoščajo, pojemo, nagovarjamo jezik — Pange, lingua! —, naj slavi, v prisotnosti vsega človeštva, Božjo veličino.

Doživljati sveto mašo pomeni živeti v stalni molitvi; prepričati se, da je to za vsakega izmed nas osebno srečanje z Bogom: molimo, slavimo, prosimo, se zahvaljujemo, zadoščujemo za naše grehe, se očiščujemo, se v Kristusu čutimo eno z vsemi kristjani.

Kdaj pa kdaj smo se morda vprašali, kako se lahko odzovemo tolikšni Božji ljubezni; morda smo si želeli jasno orisan program krščanskega življenja. Rešitev je lahka in dosegljiva vsem vernikom: ljubeznivo sodelovati pri sveti maši, naučiti se biti z Bogom pri maši, kajti v tej daritvi je zaobjeto vse, kar Gospod hoče od nas.

Dovolite, da vas spomnim na nekaj, kar ste tolikokrat opazovali: na potek liturgičnih obredov. Če jim sledimo korak za korakom, je veliko možnosti, da bo Gospod vsakemu od vas pokazal, kaj mora izboljšati, katere napake izločiti, kakšen naj bo naš bratski odnos do vseh ljudi.

Duhovnik se približa k oltarju Boga, Boga, ki razveseljuje našo mladost. Sveta maša se začne z veselo pesmijo, saj je tukaj Bog! To je veselje, ki se skupaj s priznanjem in ljubeznijo odraža pri poljubu oltarne mize, simbol Kristusa in spomin svetih: majhen prostor, posvečen, ker tu poteka zakrament neskončne učinkovitosti.

Confiteor nam prikaže našo nevrednost; ne v abstraktnosti naše krivde, temveč v konkretni prisotnosti naših grehov in naših napak. Zato ponavljamo: Kyrie eleison, Christe eleison, Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Če bi bilo odpuščanje v sorazmerju z našimi zaslugami, bi v tem trenutku iz naše duše privrela grenka žalost. Vendar zaradi Božje dobrote dosežemo odpuščanje po Božjem usmiljenju, ki mu vzklikamo — Slava! —, zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom: v slavi Boga Očeta.

Nato poslušamo besede iz Svetega pisma, berilo in evangelij, Tolažnikovo luč, ki nam govori s človeškimi glasovi, da bi naš razum spoznal in razmišljal, da bi se naša volja okrepila in dejanje izpolnilo. Ker smo eno samo ljudstvo, ki izpoveduje eno samo vero, en Credo; eno samo ljudstvo, "zbrano v edinosti Očeta, Sina in Svetega Duha."

Nato darovanje: kruh in vino, človeški pridelek. Ni veliko, a spremljamo ga z molitvijo: V duhu ponižnosti in s skesanim srcem naj bomo sprejeti pri tebi, Gospod, in takšna naj bo danes naša daritev pred teboj, da ti bo ugajala, Gospod Bog. Spet izbruhne spomin na našo bedo in želja, da bi vse, kar dajemo Gospodu, bilo brez madeža in prečiščeno: umil si bom roke, vzljubil sem lepoto tvoje hiše.

Trenutek pred lavabo smo prosili Svetega Duha, naj blagoslovi daritev, pripravljeno njegovemu svetemu imenu. Po umivanju se obrnemo k Sveti trojici — Suscipe, Sancta Trinitas — naj sprejme daritev v spomin Kristusovega življenja, trpljenja, vstajenja in vnebohoda, v čast Marije, vedno Device, v čast vseh svetnikov.

Naj bo daritev v korist odrešenju vseh ljudi — Orate, fratres, moli duhovnik —, daritev je moja in vaša, vse svete Cerkve. Molite, bratje, čeprav vas je malo; čeprav je resnično prisoten le en kristjan in čeprav bi bil mašnik čisto sam: vsaka maša je vesoljna daritev, v odrešenje vseh rodov in jezikov in narodov in ljudstev.

Vsi kristjani, v občestvu s svetniki, prejmejo mašne milosti, pa naj bodo pri maši tisoči ali pa mašniku pomaga le otrok, in še ta je morda raztresen. V vsakem primeru se zemlja in nebo združita in zapojeta z angeli: Sanctus, sanctus, sanctus …

Kličem in hvalim z angeli: ni mi težko, saj vem, da sem v njihovi družbi, ko mašujem. Molijo Sveto trojico. Tudi vem, da na neki način posreduje presveta Devica, ki je globoko povezana s presveto Trojico in je Kristusova Mati, del njegovega telesa in krvi: Mati Jezusa Kristusa, popolnega Boga in popolnega Človeka. Jezus Kristus, spočet v Devici Mariji brez posega moža, od Svetega Duha, nosi isto Materino kri. Ta kri se daruje pri odrešilni daritvi, na Kalvariji in pri sveti maši.

Vstopimo v canon z otroško zaupljivostjo, ki našega Očeta Boga imenuje dobri. Prosimo ga za Cerkev in za vse člane Cerkve: za papeža, za našo družino, za naše prijatelje in kolege. Katoličan pa zaradi svojega vesoljnega srca prosi za ves svet, saj v svoji navdušeni gorečnosti ne sme nikogar izključiti. V želji, da bo naša prošnja sprejeta, se spomnimo naše povezanosti s slavno vedno Devico Marijo in peščico oseb, ki so prve sledile Kristusu in umrle zanj.

Quam oblationem … Približuje se trenutek posvetitve. Pri maši je spet Kristus tisti, ki po duhovniku deluje: To je moje telo. To je kelih moje krvi. Jezus je z nami! Ljubezen narekuje brezmejno Božjo norost, ki se s transsubstanciacijo ponavlja. Naj bi danes, ko se bo ta trenutek spet ponovil, znali brez besed povedati Gospodu, da nas nič ne bo oddaljilo od njega, da nas njegova pripravljenost — nemočna —, da ostane v tako krhki podobi kruha in vina, po lastni odločitvi vklene: praesta meae menti de te vivere, et te illi semper dulce sapere, naj živim od tebe, milostno mi daj, in sladkost naj tvojo čutim vekomaj.

Prošnje si kar sledijo, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da prosimo: za svoje pokojne, za nas same. Tu pridejo na dan naše nezvestobe, naše bede. Velika je teža, a On jo hoče nositi zaradi nas in z nami. Canon se konča z novo prošnjo k presveti Trojici: per Ipsum, et cum Ipso, et in Ipso … po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, naši ljubezni, Tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha, vsa čast in slava na vse veke vekov.

Jezus je pot, posrednik; z Njim vse; brez Njega nič. Po Kristusu naučeni si upamo Vsemogočnemu reči naš Oče: tistemu, ki je ustvaril nebo in zemljo, ki je naš prisrčni Oče, ki nas čaka, vsakega izmed nas, da se neprenehoma vračamo k njemu kot novi in stalni izgubljeni sin.

Ecce Agnus Dei … Domine, non sum dignus … Gospoda bomo prejeli. Pri sprejemih zemeljskih osebnosti je razsvetljeno, glasba, večerne obleke. Pa pri sprejemih Gospoda? Kako se moramo pripraviti? Smo kdaj pomislili, kako bi se vedli, če bi mogli iti k obhajilu le enkrat v življenju?

Ko sem bil otrok, še ni bilo v navadi pogostno prejemanje obhajila. Spomnim se, kako so se pripravljali: poskrbeli so za dušo in telo. Najboljša obleka, lepo počesani, umiti in morda z nekaj parfuma … detajli vredni zaljubljencev, nežnih in čvrstih duš, ki znajo z ljubeznijo vračati Ljubezen.

S Kristusom v duši se konča sveta maša: blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha nas spremlja ves dan pri naši preprosti in običajni nalogi posvečevanja vseh plemenitih človeških dejavnosti.

Z udeležbo pri sveti maši se boste naučili vzpostaviti stik z vsako izmed Božjih oseb: z Očetom, ki rodi Sina; s Sinom, ki je rojen iz Očeta; s Svetim Duhom, ki izhaja iz obeh. Če smo v stiku s katero koli izmed vseh treh oseb, smo v stiku z enim samim Bogom. Če smo v stiku z vsemi tremi, s Sveto trojico, smo prav tako v stiku z edinim in pravim Bogom. Ljubite mašo, otroci moji, ljubite mašo. In bodite lačni obhajila, pa čeprav ste mrzli, čeprav se ne morete ogreti: prejmite obhajilo z vero, z upanjem, z gorečo ljubeznijo.

Kdor ne ljubi svete maše, kdor si ne prizadeva, da bi jo doživljal v miru in zbranosti, pobožnosti, ljubeznivosti, ne ljubi Kristusa. Ljubezen razneži zaljubljence; včasih jim odkrije iz vnetega srca neznatne podrobnosti, da jih obvarujejo. Na tak način se moramo udeleževati svete maše. Zato sem vedno slutil, da tisti, ki hočejo prisostvovati kratki, nagli maši, neelegantno pokažejo, da niso spoznali pomena daritve na oltarju.

Ljubezen do Kristusa, ki se daruje za nas, nas po koncu maše vzpodbuja k iskanju trenutkov za osebno zahvalo, notranjo, ki v srčni tišini podaljša zahvalo evharistije. Kako se mu približati, kako se pogovarjati, kako se vesti?

Krščansko življenje nima togih pravil, ker Sveti Duh ne vodi duš v množicah, temveč vsaki posebej vliva sklepe, navdihe in nagnjenja, ki ji bodo pomagali spoznati in izpolniti Očetovo voljo. Čeprav mislim, da je lahko v mnogih primerih moč našega dialoga s Kristusom — zahvale po sveti maši —, spoznanje, da je Gospod naš kralj, zdravnik, učitelj, prijatelj.

On je kralj in hrepeni kraljevati v naših srcih, srcih Božjih otrok. A ne imejmo v mislih zemeljskih kraljestev. Kristus ne prevladuje niti ne išče nadvlade, ker ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel.

Njegovo kraljestvo so mir, veselje, pravica. Kristus, naš kralj, ne pričakuje od nas puhlega premišljevanja, temveč dejanj, saj ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

On je zdravnik in nas ozdravi našega egoizma, če mu le dovolimo, da njegova milost pride do dna naše duše. Jezus nas je opozoril, da je najhujša bolezen hinavščina, ošabnost, ki prikriva naše grehe. Pri zdravniku moramo biti popolnoma odkriti, mu razložiti vse po resnici in reči: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš — in Ti vedno hočeš —, me moreš očistiti. Ti poznaš moje napake; čutim določene simptome, imam tudi te slabosti. Preprosto mu pokažemo rane; in gnoj, če ga imamo. Gospod, Ti, ki si ozdravil toliko duš, daj, da Te, ko Te imam v svojem srcu ali Te gledam v tabernaklju, spoznam kot Božjega zdravnika.

On je učitelj znanosti samo Njemu znane: brezmejne ljubezni do Boga in do ljudi. V Kristusovi šoli se naučimo, da ne razpolagamo s svojim življenjem: On je dal svoje življenje za vse ljudi in če mu sledimo, bomo spoznali, da si tudi mi ne moremo svojega prilastiti iz egoizma, da moramo deliti bolečine z drugimi. Naše življenje je od Boga in uporabiti ga moramo v službi Njemu, v dobrobit duš. S tem bomo dokazali, z besedami in z dejanji, globino krščanskih zahtev.

Jezus pričakuje, da bomo gojili to željo po njegovi znanosti, da nam ponovi: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Pa mu odgovorimo: nauči nas pozabiti na same sebe, da bomo lahko mislili Nate in na vse ostale. Na tak način nas bo Gospod spremljal v svoji milosti, tako kot takrat, ko smo začenjali pisati — se spominjate tistih krogcev iz otroštva, ki smo jih pisali z učiteljevo pomočjo? —, in tako bomo začeli okušati srečo, izpovedovati svojo vero, spet milost Božjo, tudi to v nedvomnem izrisu krščanskega vedenja, kjer lahko vsi razberejo Božja dela.

On je prijatelj, pravi prijatelj: vos autem dixi amicos, pravi. Nas imenuje prijatelje, in On je naredil prvi korak; prvi nas je ljubil. Vendar nam svoje ljubezni ne vsiljuje, jo ponuja. Prikaže nam jo z najjasnejšim znakom prijateljstva: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Bil je Lazarjev prijatelj in je jokal, ko ga je videl mrtvega. Če nas najde hladne, brez volje, morda otrple v našem ugašajočem notranjem življenju, bo njegov jok življenje za nas: Prijatelj, rečem ti: vstani in hodi! Izvleci se iz tega ozkega življenja, ki ni življenje.

Naše premišljevanje o velikem četrtku gre proti koncu. Če nam je Gospod pomagal — On je vedno pripravljen, le svoje srce mu moramo odpreti —, je skrajni čas, da se lotimo najvažnejšega: ljubezni. S svojim življenjem pa jo bomo znali širiti med vse ljudi. Zgled sem vam namreč dal, vztraja Jezus, ko pravi apostolom, potem ko jim je umil noge pri zadnji večerji. Oddaljimo srce od napuha, častihlepja, svoje želje po prevladovanju, pa bosta z nami in v nas kraljevala mir in veselje, ukoreninjena v osebnem darovanju.

Na koncu še ljubeča otroška misel na Marijo, Božjo Mater in našo Mater. Oprostite, da vam spet pripovedujem o spominu iz otroštva: o podobi, ki se je v mojih krajih zelo razširila v času, ko je sv. Pij X. vzpodbujal pogosto prejemanje obhajila. Predstavljala je Marijo v češčenju svete hostije. Tako danes, kot takrat in kot vedno, nas naša Gospa uči, kako se približati Jezusu, ga spoznavati in ga odkrivati ob različnih dnevnih prilikah, predvsem v najvišjem trenutku — čas se zlije v eno z večnostjo —, svete mašne daritve. Takrat Jezus, kot večni duhovnik, pritegne k sebi vse stvari, da jih postavi, divino afflante Spiritu, z dihom Svetega Duha, v navzočnost Boga Očeta.

To poglavje v drugem jeziku