Kristus Kralj

Končuje se liturgično leto in v sveti oltarni daritvi Očetu ponovno darujemo žrtev, Kristusa, Kralja svetosti in milosti, Kralja pravičnosti, ljubezni in miru, kot bomo kmalu prebrali v hvalospevu. Vsi v duši občutite neznansko veselje, ko pomislite na sveto človeškost našega Gospoda. On je Kralj s srcem iz mesa, kot je naše, je Stvarnik vesolja in vsakega posameznega bitja in nam ne vlada z zapovedovanjem, temveč prosi za malo ljubezni in nam tiho kaže svoje ranjene roke.

Toda zakaj ga potem toliko ljudi ne pozna? Zakaj je še vedno slišati ta kruti ugovor: nolumus hunc regnare super nos, nočemo, da bi ta zavladal nad nami? Na svetu je na milijone ljudi, ki tako gledajo na Kristusa oziroma, bolje rečeno, na Kristusovo senco, saj Kristusa sploh ne poznajo in niso videli ne lepote njegovega obraza ne spoznali Njegovega čudovitega nauka.

Ob tem žalostnem pogledu se čutim poklicanega k zadoščevanju. Ko poslušam to vpitje, ki ne poneha in ki se bolj kot s samim glasom izraža v slabih dejanjih, čutim potrebo, da na ves glas zakličem: Oportet illum regnare! Prav je, da On kraljuje.

Mnogi ne prenesejo, da vlada Kristus. Nasprotujejo mu na nešteto načinov: v splošnem prikazovanju sveta in človeškega sožitja, v navadah, v znanosti in umetnosti. Celo v samem življenju Cerkve! Sv. Avguštin piše: "Ne govorim o hudobnežih, ki preklinjajo Kristusa. Pravzaprav so redki tisti, ki ga preklinjajo z jezikom, veliko pa je takih, ki ga preklinjajo s svojim vedenjem."

Nekatere moti celo izraz Kristus Kralj, in to zaradi nepomembnega vprašanja besed, kot da bi Kristusovo kraljestvo lahko zamenjali s kako politično formulo. Ali pa zato, ker bi s priznanjem Gospodovega kraljevskega dostojanstva priznali njegov zakon. Zakona pa ne prenesejo, celo prijetne zapovedi ljubezni ne, ker se nočejo približati Božji ljubezni. Služiti skušajo zgolj svoji sebičnosti.

Že dolgo me Gospod spodbuja, da ponavljam tihi klic: Serviam! Služil bom. Naj On v vseh nas okrepi prizadevanja za izročitev in zvestobo Božjemu klicu — naravno, brez pompa in hrupa —, sredi ulice. Zahvalimo se mu iz dna srca. Obrnimo se nanj v molitvi podložnikov, otrok (!), in jezik in nebo se nam bosta napolnila z medom in mlekom. Z veseljem bomo govorili o Božjem kraljestvu, ki je kraljestvo svobode, svobode, ki nam jo je On zaslužil.

Rad bi, da skupaj premislimo, kako je ta Kristus, ki se je kot ljubek otrok rodil v Betlehemu, gospodar sveta. Torej, po Njem so bila ustvarjena vsa bitja na zemlji in v nebesih. On je z Očetom spravil vse stvari, tako da je s krvjo, ki jo je prelil na križu, ponovno vzpostavil mir med zemljo in nebom. Danes Kristus kraljuje na Očetovi desnici. Angela v belih oblačilih sta učencem, ki so po Gospodovem vnebohodu osupli strmeli v nebo, rekla: Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.

Po Njem vladajo kralji, le da kralji, predstavniki človeške oblasti, minejo; Gospod pa kraljuje na vekov veke, njegovo kraljestvo je večno kraljestvo, njegova oblast je iz roda v rod.

Kristusovo kraljestvo ni le izraz ali retorična podoba. Kristus živi, živi tudi kot človek z istim telesom, ki ga je prevzel ob utelešenju, v katerem je po križu vstal in v katerem biva poveličan v osebi Besede skupaj s svojo človeško dušo. Kristus, pravi Bog in pravi Človek, živi in kraljuje in je gospod sveta. Samo po Njem se ohranja pri življenju vse, kar živi.

Zakaj se torej že zdaj ne pokaže v vsej svoji slavi? Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, čeprav je na tem svetu. Jezus je Pilatu odgovoril: kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas. Tisti, ki so od Mesija pričakovali vidno posvetno oblast, so se motili: Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.

Resnica in pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. To je Kristusovo kraljestvo: Božje delovanje, ki odrešuje ljudi in ki bo doseglo vrhunec, ko bo konec časov in bo Gospod z rajskih višav prišel dokončno sodit ljudi.

Ko Kristus začne učiti na zemlji, ne ponudi političnega programa, temveč reče: Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Svojim učencem naroči, naj oznanjajo to dobro novico, in ljudi pouči, naj v molitvi prosijo za prihod Božjega kraljestva. Kraljestvo Boga in njegove pravičnosti je sveto življenje, to, za kar si moramo najprej prizadevati in kar je edino zares potrebno.

Zveličanje, ki ga oznanja naš Gospod Jezus Kristus, je vabilo za vse. Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo. Zato Gospod razkriva, da je Božje kraljestvo med vami.

Nihče ni izključen iz odrešenja, če se prostovoljno podredi ljubeznivim Kristusovim zahtevam: se ponovno rodi, v preprostosti duha postane kot otrok, oddalji srce od vsega, kar nas ločuje od Boga. Jezus hoče dejanja, ne samo besed, poleg tega pa neustrašno prizadevanje, kajti samo tisti, ki se borijo, si bodo zaslužili večno dediščino.

Kraljestvo — končna sodba odrešenja ali pogube —, se ne bo dovršilo že tu na zemlji. Zdaj je kraljestvo kot setev, kot rast gorčičnega zrna, na koncu pa bo podobno mreži, polni rib; na obrežju bodo tisti, ki so ravnali pravično, ločeni od tistih, ki so bili krivični. A dokler živimo tu, lahko kraljestvo primerjamo s kvasom, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.

Kdor razume kraljestvo, ki ga ponuja Kristus, se zaveda, da se zanj splača zastaviti vse; je biser, ki ga pridobi trgovec v zameno za vse svoje imetje, in zaklad, ki ga je nekdo našel na polju. Nebeško kraljestvo si je težko pridobiti in nihče ne more biti prepričan, da ga je osvojil. Vendar je ponižen klic skesanega človeka dovolj, da se vrata na stežaj odprejo. Eden od hudodelcev, ki so ju križali skupaj z Jezusom, prosi: Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo! In on mu je rekel: Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju.

Kako velik si, naš Gospod in naš Bog! Ti našemu življenju daješ nadnaravni smisel in Božjo moč. Ti si razlog, da iz ljubezni do Tvojega Sina z vso močjo svojega bitja, z dušo in telesom lahko ponavljamo: oportet illum regnare! Obenem pa se oglaša naša šibkost, saj veš, da smo nemočna bitja — in kako nemočna! —, ki imamo vse, ne le noge, temveč tudi srce in glavo, iz ilovice. Samo po Tebi lahko živimo Božje življenje.

Kristus mora kraljevati predvsem v naši duši. Toda kako bi mu odgovorili, če bi vprašal: kako mi ti pustiš vladati v sebi? Sam bi mu odgovoril, da za to potrebujem obilo Njegove milosti. Samo tako se bodo tudi zadnji utrip mojega srca, tudi zadnji dih, tudi najmanj odločen pogled, tudi najbolj običajna beseda, tudi najbolj navadno občutje spremenili v hozano mojemu Kristusu kralju. Če si prizadevamo, da bi Kristus vladal, moramo biti dosledni in začeti s tem, da mu izročimo svoje srce. Če tega ne bi storili, bi bilo govorjenje o Kristusovem kraljestvu vpitje brez krščanske vsebine, zunanji znak vere, ki ne obstaja, goljufiva izraba Božjega imena za človeške namene.

Če bi bil pogoj za Jezusovo kraljevanje v moji in tvoji duši to, da bi v njej našel popolno bivališče, potem bi imeli razlog za obup. Toda ne boj se, sionska hči! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču. Ga vidite? Jezus je zadovoljen s preprosto živaljo namesto prestola. Za vas ne vem, toda zame ni ponižanje, če pred Bogom priznam, da sem tovorna žival: živina sem bil pri tebi. Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko, vodiš me za povodec.

Pomislite na lastnosti oslička, zdaj ko teh ni več veliko. Ne na starega in trmastega osla, ki je zamerljiv in izdajalsko brca, temveč na mladega oslička z ušesi, našpičenimi kot antene, ki je skromen pri hrani, žilav pri delu ter dirja odločno in veselo. Obstaja nešteto lepših, sposobnejših in močnejših živali. Toda Kristus si je izbral njega, da bi se kot kralj predstavil pred ljudstvom, ki ga je pozdravljalo. Kajti Jezus ne mara preračunljive zvitosti, krutosti hladnih src, čudovite, a prazne lepote. Naš Gospod ceni veselje mladostnega srca, preprost korak, nenarejen glas, čiste oči, ušesa, pozorna na njegovo besedo ljubezni. Na ta način kraljuje v naši duši.

Če pustimo, da Kristus vlada v naši duši, se ne bomo sprevrgli v oblastneže, temveč služili vsem ljudem. Služenje. Kako rad imam to besedo! Služiti svojemu Kralju in po Njem vsem ljudem, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Ko bi le kristjani znali služiti! Zaupajmo Gospodu svojo odločitev, da se bomo naučili uresničevati to nalogo služenja, kajti samo tako bomo lahko spoznali in ljubili Kristusa ter dosegli, da ga bodo spoznali in ljubili še drugi.

Kako ga bomo pokazali ljudem? Z zgledom: s prostovoljnim služenjem Jezusu Kristusu bodimo njegove priče v vsem svojem ravnanju, saj je On Gospod vsega našega življenja ter edini in poslednji razlog našega obstoja. Ko bomo tako dali pričevanje z zgledom, bomo sposobni učiti tudi z besedo, z naukom. Tako je delal Kristus: coepit facere et docere, najprej je učil z deli, pozneje z Božjim oznanjevanjem.

Služenje drugim zaradi Kristusa zahteva, da smo zelo človeški. Če naše življenje ni človeško, Bog ne bo nič naredil iz njega, saj običajno ne gradi na neredu, sebičnosti, oblastnosti. Vsem moramo oprostiti, vsem odpustiti. Ne bomo rekli, da je krivica pravica, da žalitev Boga ni žalitev Boga, da je slabo dobro. Toda na zlo ne bomo odgovorili z drugim zlom, temveč z jasnim naukom in dobrim dejanjem; zlo bomo utopili v obilju dobrega. Tako bo Kristus vladal v naši duši in dušah vseh, ki nas obdajajo.

Nekateri si prizadevajo za mir v svetu, ne da bi v lastnem srcu našli prostor za Božjo ljubezen, ne da bi služili ljudem zaradi Božje ljubezni. Kako lahko na ta način izpolnijo mirovno poslanstvo? Kristusov mir je mir Kristusovega kraljestva; in to kraljestvo našega Gospoda mora temeljiti na želji po svetosti, na ponižni pripravljenosti sprejeti milost, na prizadevanju za pravičnost, na Božjem razsipavanju ljubezni.

To je mogoče, to niso le nekoristne sanje. Ko bi se ljudje le odločili v svoja srca sprejeti Božjo ljubezen! Kristus, naš Gospod, je bil križan in je z višave križa odrešil svet ter vzpostavil mir med Bogom in ljudmi. Jezus Kristus nas vse spominja: et ego, si exaltatus fuero a terra, omnia traham ad meipsum, če me postavite na vrh vseh zemeljskih dejavnosti, tako da izpolnjujete dolžnosti vsakega trenutka in ste moje priče v stvareh, ki se zdijo velike, in v tistih, ki se zdijo majhne, omnia traham ad meipsum, bom vse pritegnil k sebi. Moje kraljestvo med vami bo postalo resničnost!

Kristus, naš Gospod, še vedno vztraja pri tem načrtu odrešenja ljudi in celotnega stvarstva, tega našega sveta, ki je dober, ker je dober prišel iz Božjih rok. Adamova žalitev, njegov greh človeške prevzetnosti je bil tisti, ki je prekinil Božjo usklajenost stvarstva.

Ko pa je prišla polnost časov, je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, ki se je po delovanju Svetega Duha utelesil v Mariji vedno Devici, da bi ponovno vzpostavil mir in da po odrešitvi človeka od greha, adoptionem filiorum reciperemus, da bi postali Božji otroci, sposobni zaupnega odnosa z Bogom; da bi tako ta novi človek, ta nova veja Božjih otrok lahko ves svet osvobodila nereda in vse stvari obnovila v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

K temu smo poklicani kristjani, to je naša apostolska naloga in skrb, ki nam mora goreti v duši: doseči, da Kristusovo kraljestvo postane resničnost, da preženemo sovraštvo in krutost ter po vsem svetu razširimo močni in miroljubni balzam ljubezni. Prosimo danes našega Kralja, naj nam pomaga, da bomo ponižno in goreče sodelovali pri Božjem načrtu, da združimo to, iz česar je človek napravil nered, da vodimo k cilju, kar je zašlo s poti, da ponovno izgradimo slogo v vsem stvarstvu.

Okleniti se krščanske vere pomeni zavezati se, da bomo med ljudmi nadaljevali Jezusovo poslanstvo. Vsak od nas mora biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, sam Kristus. Samo tako se bomo lahko lotili tega velikega, neizmernega in brezkončnega podviga: od znotraj posvečevati vse posvetne strukture, tako da jim prinašamo kvas odrešenja.

Nikoli ne govorim o politiki. Naloga kristjana na svetu zame ni v tem, da poganja neko versko-politično gibanje — to bi bila norost —, tudi če bi imel dober namen, da vsem človeškim dejavnostim vdihne Kristusovega duha. Kar je treba pripeljati k Bogu, je srce vsakega posameznika, prav vsakega človeka. Potrudimo se nagovoriti vsakega kristjana, da bo tam, kjer je, v okoliščinah, ki niso odvisne samo od njegovega položaja v Cerkvi in civilni družbi, temveč tudi od spreminjajočih se zgodovinskih razmer, z besedo in zgledom znal pričevati za vero, ki jo izpoveduje.

Kristjan ima kot človek vso pravico živeti na svetu. Če dopusti, da v njegovem srcu živi in vlada Kristus, bo vse njegovo človeško delovanje prežemala odrešilna učinkovitost Gospoda. Ni pomembno, ali je njegovo delo, kot se reče, visoko ali nizko. Kajti človeški vrh je lahko v Božjih očeh nizek in to, kar imamo mi za nizko in preprosto, lahko predstavlja krščanski vrh svetosti in služenja.

Ko kristjan dela, kot je njegova dolžnost, se ne sme izmikati niti se norčevati iz zahtev, lastnih zemeljskim stvarem. Če bi izraz blagosloviti človeške dejavnosti pomenil izničiti ali prikriti njihovo dinamiko, ne bi hotel uporabiti teh besed. Osebno nisem nikoli menil, da bi morale vsakdanje dejavnosti ljudi kot kaki nepristni napisi izražati njihovo versko prepričanje. Zdi se mi namreč, čeprav spoštujem nasprotno mnenje, da smo tako v nevarnosti, da bi nevredno uporabili sveto ime svoje vere, poleg tega pa so včasih z oznako katolištva opravičevali celo dejanja in postopke, ki so bili vse prej kot pošteni.

Če je svet in vse na njem — razen greha —, dobro, ker je delo Boga, našega Gospoda, se mora kristjan v stalnem boju proti žalitvam Boga, pozitivnem boju ljubezni, posvečati vsemu zemeljskemu, z ramo ob rami s svojimi rojaki. Braniti mora vse vrednote, ki izhajajo iz osebnega dostojanstva.

Eno tako vrednoto pa bi moral vedno še posebej skrbno iskati: to je osebna svoboda. Samo če brani osebno svobodo drugih skupaj z ustrezno odgovornostjo, bo lahko s človeško in krščansko pravičnostjo na isti način branil tudi svojo. Ponavljam in neprestano bom ponavljal, da nam je Gospod zastonj dal veliko nadnaravno darilo, Božjo milost; drug čudovit človeški dar pa je osebna svoboda, ki zato, da se ne pokvari in sprevrže v razuzdanost, od nas zahteva doslednost in učinkovit trud, da svoje ravnanje uskladimo z Božjim zakonom, kajti kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda.

Kristusovo kraljestvo je kraljestvo svobode. Tu ni služabnikov, razen tistih, ki se vklenejo prostovoljno, iz ljubezni do Boga. Blagoslovljeno naj bo suženjstvo ljubezni, ki nas osvobaja! Brez svobode ne moremo odgovoriti na milost; brez svobode se ne moremo prostovoljno izročiti Gospodu z najbolj nadnaravnim razlogom: ker nam je tako všeč.

Nekateri od teh, ki me poslušate, me poznate že mnogo let. Lahko potrdite, da že vse življenje oznanjam osebno svobodo z osebno odgovornostjo. Iskal sem jo in jo iščem po vsej zemlji, kot je Diogen iskal človeka. In vsak dan jo bolj ljubim, ljubim jo nad vsemi zemeljskimi stvarmi. To je zaklad, ki ga nikdar ne bomo dovolj cenili.

Ko govorim o osebni svobodi, se s tem izgovorom ne spuščam v druge, morda pomembne probleme, ki pa ne zadevajo moje duhovniške službe. Vem, da mi ne pritiče govoriti o posvetnih in minljivih temah, ki sodijo v svetno in civilno sfero, o stvareh, ki jih je Gospod prepustil v svobodno in mirno razpravo ljudem. Vem tudi, da se morajo duhovnikova usta izogibati človeškemu strankarstvu in se odpreti le z namenom, da vodijo duše k Bogu, k Njegovemu rešilnemu duhovnemu nauku, k zakramentom, ki jih je postavil Jezus Kristus, k notranjemu življenju, po katerem se bližamo Bogu v zavesti, da smo njegovi otroci in tako bratje vseh ljudi brez izjeme.

Danes praznujemo praznik Kristusa Kralja. In ne bom ravnal v nasprotju s svojo duhovniško službo, če rečem, da se tisti, ki Kristusovo kraljestvo razume kot politični program, ni dovolj poglobil v nadnaravni pomen vere in lahko duše obteži z bremenom, ki ni od Kristusa, kajti njegov jarem je prijeten in njegovo breme je lahko. Resnično ljubímo vse ljudi in predvsem, ljubímo Kristusa! Tedaj bomo lahko le še v mirnem in pravičnem sožitju ljubili upravičeno svobodo drugih.

Morda mi boste rekli: ampak malo ljudi hoče to poslušati in še manj živeti. Vem. Svoboda je močna in zdrava rastlina, ki ne uspeva med skalami, trnjem ali na uhojenih poteh. To se je pokazalo, še preden je Kristus prišel na zemljo.

Spomnite se drugega psalma: Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči? Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu. Vidite? Nič novega. Kristusu so nasprotovali, še preden se je rodil; nasprotovali so mu, ko so njegove miroljubne noge stopale po poteh Palestine; preganjali so ga kasneje in to delajo še danes, tako da napadajo ude njegovega mističnega in kraljevega telesa. Zakaj tolikšno sovraštvo, zakaj to izživljanje nad nedolžno preprostostjo, zakaj to splošno teptanje svobode posameznikove vesti?

Pretrgajmo njihove spone, njihove vezi vrzimo s sebe. Trgajo prijetne vezi, odrivajo od sebe breme, čudovito breme svetosti in pravičnosti, milosti, ljubezni in miru. Ljubezen jih spravlja v bes in posmehujejo se nemočni dobroti Boga, ki se odpove legijam svojih angelov, ki bi ga lahko branili. Če bi Gospod pristal na dogovor, če bi nekaj nedolžnih žrtvoval za množico krivih, bi se morda celo poskusili sporazumeti z njim. Vendar ni takšna Božja logika. Naš Oče je resnično oče in pripravljen je odpustiti tisočem krivičnih, če je med njimi le deset pravičnih. Tisti, ki jih žene sovraštvo, ne morejo razumeti tega usmiljenja, poleg tega pa jih krepi občutek, ki izhaja iz krivičnosti, da namreč na zemlji ne morejo biti kaznovani.

Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje. Potem jim spregovori v svoji jezi, v svojem srdu jih prestraši. Kako upravičena je Božja jeza in kako primeren njegov bes, kako velika pa tudi njegova milosrčnost!

Jaz sem posvetil svojega kralja na Sionu, svoji sveti gori. Razglasil bom Gospodov zakon. Rekel mi je: Ti si moj sin, danes sem te rodil. Usmiljenje Boga Očeta nam je dalo za kralja njegovega Sina. Ko grozi, se razneži; napove svojo jezo in nam podari ljubezen. Ti si moj sin; s temi besedami se obrača na Kristusa ter nate in name, če se odločiva biti alter Christus, ipse Christus.

Besede ne dohajajo srca, ki je ganjeno od tolikšne Božje ljubezni. Bog nam pravi: ti si moj sin. Ne neznanec, ne služabnik, s katerim se dobro ravna, ne prijatelj, kar bi bilo že veliko. Sin! Daje nam prosto pot, da z Njim živimo sinovsko pobožnost in, upam si reči, tudi predrznost otroka, ki mu oče ne more ničesar odreči.

Da si veliko ljudi prizadeva ravnati krivično? Da, toda Gospod vztraja: Zahtevaj od mene, in dam ti narode v dediščino, v lastnino konce zemlje. Razbil jih boš z železno palico, kakor lončarjevo posodo jih boš zdrobil. Te obljube so trdne in od Boga! Ne moremo jih tajiti. Ni zaman Kristus Rešenik sveta in vlada kot kralj na Očetovi desnici. To je strašna napoved tega, kar čaka posameznika po koncu življenja, kajti življenje mine, in takšna bo ob koncu časov usoda vseh, ki jim je srce otrdelo v zlu in obupu.

A vendar Bog, ki vedno lahko zmaga, raje prepričuje: Zdaj torej, kralji, bodite razumni, dajte se posvariti, sodniki zemlje! Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu! Oborožite se z očiščenjem, sicer se razjezi in izginete na poti, zakaj skoraj bo vzplamenela njegova jeza. Kristus je Gospod, je Kralj. In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem, da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: Ti si moj sin, danes sem te rodil …

Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi. Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih: Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh — če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.

To je delo odrešenja, Kristusovo kraljevanje v dušah, izkaz Božjega usmiljenja. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu. Kristjani imamo pravico, da slavimo Kristusovo kraljevanje; kajti čeprav je krivičnosti veliko in si mnogi ne želijo kraljestva ljubezni, se v tej isti zgodovini človeštva, ki je prizorišče zla, snuje tudi delo večnega rešenja.

Ego cogito cogitationes pacis et non afflictionis, imam načrte blaginje in ne nesreče, pravi Gospod. Bodimo ljudje miru, ljudje pravičnosti, delajmo dobro, in Gospod za nas ne bo sodnik, temveč Prijatelj, Brat, Ljubezen.

Naj nas na tej — veseli! —, poti po svetu spremljajo Božji angeli. Sveti Gregor Veliki piše: "Pred rojstvom Odrešenika smo izgubili prijateljstvo angelov. Izvirni greh in naši vsakodnevni grehi so nas oddaljili od njihove sijoče čistosti … Toda od trenutka, ko smo priznali svojega Kralja, so nas angeli priznali za svoje rojake.

In ker je Kralj nebes želel prevzeti naše zemeljsko meso, se angeli ne oddaljijo več od naše stiske. Ne drznejo si imeti za manjvredno od svoje to naravo, ki jo častijo in vidijo, da jih presega ter se poveličuje v osebi Kralja nebes. Tako se jim ne zdi več neprimerno, da bi človeka imeli za svojega prijatelja."

Marija, sveta mati našega Kralja, Kraljica našega srca, skrbi za nas, kot to zna samo ona. Usmiljena mati, prestol milosti, prosimo te, da bi znali v svojem življenju in življenju vseh, ki nas obdajajo, verz za verzom sestaviti preprosto pesem ljubezni, quasi flumen pacis, kot reka miru. Kajti ti si morje brezkončnega usmiljenja: Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni.

To poglavje v drugem jeziku