»Qui sunt isti, qui ut nubes volant, et quasi columbae ad fenestras suas?« — Kdo so ti, ki letijo kakor oblak, kakor golobi k svojim golobnjakom? se sprašuje prerok. In neki pisec razlaga: “Oblaki imajo svoj izvor v morju in rekah, po bolj ali manj dolgotrajnem kroženju ali toku pa se znova povrnejo k svojemu izviru.”

Jaz pa dodajam zate: tako moraš živeti ti, kot oblak, ki oplaja svet in mu daje živeti Kristusovo življenje … Te vode bodo oblile — prepojile — osrčje zemlje; in namesto, da bi se onesnažile, se bodo ob prodiranju skozi tolikšno nečistost precedile in na dan bodo privreli čisti studenci, ki nato postanejo potoki in ogromne reke, ki potešijo žejo človeštva. — Potem pa se zateci v svoje Pribežališče, v svoje velikansko Morje, k svojemu Bogu, vedoč, da bo zaradi nadnaravnega zalivanja s tvojim apostolatom, zaradi plodovitosti božjih vodá, še naprej dozorevalo vedno več plodov, ki bodo trajali vse do konca časov.