251

Dejal si mi: “Čutim se ne le nezmožnega, da bi šel naprej po poti, ampak tudi nezmožnega, da bi se rešil — uboga moja duša! — brez nekega čudeža božje milosti. Hladen sem in — kar je še hujše — nekako ravnodušen: kot da bi bil nekakšen opazovalec »svojega primera«, ki mu je vseeno za to, kar gleda. So ti dnevi brezplodni?

Toda moja Mati je moja Mati in Jezus je — si upam reči? — moj Jezus! In obstajajo svete duše, ki prav zdaj prosijo zame.”

— Hôdi še naprej z roko v roki s svojo Materjo, sem ti odvrnil, in “upaj si” reči Jezusu, da je tvoj. Zaradi svoje dobrote bo On prižgal jasno luč v tvoji duši.

Ta točka v drugem jeziku