Ob pogledu na lepoto, veličino in učinkovitost apostolskega dela praviš, da te zaboli glava, ko pomisliš na pot, ki jo je še treba prehoditi — koliko duš čaka! In čutiš se nadvse srečnega, ko se Jezusu izročaš kot njegov suženj. Hrepeniš po križu in trpljenju, po ljubezni in po dušah. Nehote, z nagonsko kretnjo — ki je ljubezen — razprostreš roke in odpreš dlani, da bi te On pribil na svoj blaženi križ: da bi bil njegov suženj — »serviam!« — kar pomeni kraljevati.