Josemaría Escrivá Obras
678

Po pavlinskem nauku vemo, da moramo prenoviti svet v duhu Jezusa Kristusa, da moramo Gospoda postaviti na vrh in v središče vseh stvari.

— Ali misliš, da ti to izpolnjuješ v svoji službi, v svojem poklicnem delu?


679

Zakaj ne poskusiš spremeniti v služenje Bogu vsega svojega življenja: delo in počitek, jok in smeh?

— Zmoreš … in moraš!


680

Vsak posamezen človek, vsi dogodki tega življenja brez izjeme morajo biti stopnice, ki te vodijo k Bogu in ki te spodbujajo, da ga spoznavaš in ljubiš, da se mu zahvaljuješ ter si prizadevaš, da bi ga vsi poznali in ljubili.


681

Obvezani smo delati, delati zavestno, s čutom odgovornosti, z ljubeznijo in vztrajnostjo, brez opustitev in lahkotnosti. Kajti delo je božji ukaz in Boga, kot pravi psalmist, je treba ubogati »in laetitia« — z veseljem!


682

Za Kristusa moramo osvojiti vsako plemenito človeško vrednoto.


683

Kadar resnično živimo ljubezen, ni časa za iskanje samega sebe; ni prostora za napuh; na misel nam ne bo prihajalo nič drugega kot priložnosti za služenje!


684

Katerakoli dejavnost — naj bo človeško gledano zelo pomembna ali pa ne — se mora zate spremeniti v sredstvo za služenje Gospodu in ljudem: v tem je prava razsežnost njene pomembnosti.


685

Vedno in v vsem delaj požrtvovalno, da bi postavil Kristusa na vrh vseh človeških dejavnosti.


686

Ustrezen odgovor na milost se nahaja tudi v drobnih stvareh dneva, ki se zdijo nepomembne, pa kljub temu vsebujejo presežnost ljubezni.


687

Ne gre pozabiti, da dostojno, plemenito in človeško gledano pošteno delo more — in mora! — biti povzdignjeno v nadnaravni red, tako da postane božansko opravilo.


688

Jezus, naš Gospod in vzor, raste in živi kot eden izmed nas ter nam s tem razodeva, da človeško življenje — tvoje življenje — običajna in navadna opravila, imajo božanski pomen, pomen večnosti.


689

Občuduj dobroto našega Očeta Boga: te ne navdaja z veseljem gotovost, da so tvoj dom, tvoja družina, tvoja dežela, ki jih noro ljubiš, predmet svetosti?


690

Hči moja, ki si si ustvarila dom, rad ti ponavljam, da imate ženske — to dobro veš! — veliko moč, ki jo znate zaviti v posebno sladkost, da ne bi bila opažena. S to močjo lahko iz moža in otrok napravite božja orodja ali pa hudiče.

— Ti jih boš vedno spreminjala v božja orodja; Gospod računa na tvojo pomoč.


691

Ganjen sem ob tem, ko apostol krščanski zakon označuje kot »sacramentum magnum« — veliki zakrament. Tudi iz tega sklepam, da je delo staršev nadvse pomembno.

— Deležni ste božje stvarjenjske moči in zato je človeška ljubezen sveta, plemenita in dobra: veselje srca, ki se mu po Gospodovi volji — in njegovi ljubeči previdnosti — drugi svobodno odpovemo.

— Vsak otrok, ki vam ga Bog nakloni, je velik božji blagoslov: ne bojte se otrok!


692

V svojih pogovorih z mnogimi zakonci jim ponavljam, da dokler so živi oni in tudi njihovi otroci, jim morajo pomagati biti sveti, vedoč, da na zemlji ne bo svet nobeden od nas. Tukaj ne bomo počeli drugega kot to, da se borimo, borimo in borimo.

— Potem še dodam: Vi, krščanske matere in očetje, ste močno duhovno gonilo, ki vašim domačim pošilja božjo srčnost za ta boj, za zmagovanje, da bi bili sveti. Ne pustite jih na cedilu!


693

Ne boj se ljubiti duš zaradi Njega; in naj te ne moti, če imaš še bolj rad svoje domače, pod pogojem, da kljub veliki ljubezni do njih ljubiš Njega še tisočkrat bolj.


694

»Coepit facere et docere« — Jezus je pričel delati, nato pa učiti. Ti in jaz morava pričevati z zgledom, ker ne moremo živeti dvojnega življenja: ne moremo učiti tega, česar ne delamo. Z drugimi besedami, učiti moramo to, kar si vsaj prizadevamo živeti.


695

Kristjan: imaš obveznost biti zgleden na vseh področjih, tudi kot državljan pri izpolnjevanju zakonov, usmerjenih v skupno dobro.


696

Ko si že tako zahteven do tega, da morajo drugi izpolnjevati svoje obveznosti, tudi v javnih službah — in praviš: To je dolžnost! — si morda pomislil, ali spoštuješ urnik svojega dela, ali ga vestno vršiš?


697

Spoštuj vse svoje državljanske dolžnosti, ne da bi se hotel izogniti izpolnjevanju katerekoli obveznosti; in uveljavljaj vse svoje pravice v skupno dobro, ne da bi kogarkoli neprevidno izključeval.

— Tudi v tem moraš dajati krščanski zgled.


698

Če hočemo zares posvečevati delo, je neobhodno treba izpolniti prvi pogoj: delati in delati dobro! — s človeško in nadnaravno resnostjo.


699

Naj bo tvoja ljubezen prijazna: z dolžno razumnostjo in naravnostjo, četudi bi v sebi jokal, ne sme na tvojih ustnicah nikdar manjkati nasmeh za vsakogar, služenje brez barantanja.


700

Tisto napol opravljeno delo je zgolj karikatura žgalne daritve, ki jo Bog hoče od tebe.


701

Če trdiš, da hočeš posnemati Kristusa … in ti ostaja čas, potem stopaš po poteh mlačnosti.


702

Poklicne dejavnosti — tudi gospodinjsko delo je prvorazreden poklic — pričujejo o dostojanstvu človeškega bitja; so priložnost za razvoj osebnosti; vez edinosti z drugimi; vir sredstev; način za prispevanje k izboljšanju družbe, v kateri živimo, in za spodbujanje napredka vsega človeštva …

— Za kristjana se ta pogled podaljša in razširi še bolj, kajti delo — ki ga je Kristus prevzel kot nekaj odrešenega in odrešujočega — se spremeni v sredstvo in pot svetosti, v konkretno dejavnost, ki jo je mogoče posvetiti in ki posvečuje.


703

Gospod je hotel, da njegovi otroci, ki smo prejeli dar vere, pokažemo, kakšna je izvorna optimistična vizija stvarstva, “ljubezen do sveta”, ki utripa v krščanstvu.

— Zato ne sme nikdar manjkati navdušenje v tvojem poklicnem delu niti v tvojem prizadevanju za izgradnjo časne države.


704

Ostati moraš čuječ, zato da zaradi svojih poklicnih uspehov ali svojih porazov — ki bodo prišli! — ne bi pozabil, četudi zgolj za trenutek, kateri je resnični cilj tvojega dela: božja slava!


705

Krščanska odgovornost pri delu se ne odraža le v zapolnjevanju časa, temveč v opravljanju dela s tehnično in strokovno usposobljenostjo … predvsem pa z božjo ljubeznijo.


706

Kakšna škoda je zabijati čas, ki je božji zaklad!


707

Vse poštene poklice je mogoče in jih je treba posvečevati, zato noben božji otrok nima pravice reči: ne morem opravljati apostolata.


708

Iz Jezusovega skritega življenja se moraš naučiti še nečesa: da se ti ne mudi … čeprav te čas priganja!

To pomeni, da je na prvem mestu notranje življenje; ostalo, apostolat, vsak apostolat, sledi iz tega.


709

Problemov tega sveta se lotevaj z nadnaravnim čutom in skladno z moralnimi normami, ki ne ogrožajo niti ne uničijo osebnosti, jo pa usmerjajo.

— Tako boš svojemu ravnanju dal življenjsko silo, ki pritegne; in dosegel boš potrditev pri svoji hoji po pravi poti.


710

Bog, naš Gospod, hoče, da si svet, da bi posvečeval druge. — Za to pa je potrebno, da ti — pogumno in iskreno — pogledaš na samega sebe, da gledaš Gospoda, našega Boga … in potem, šele potem, gledaš svet.


711

Spodbujaj svoje plemenite, človeške vrline. Lahko bo to začetek zgradbe tvoje svetosti. Obenem pa se spomni, da je treba pri služenju Bogu — kot sem ti že nekoč rekel — sežgati vse, celo tisti “kaj bodo rekli”, celo to, kar imenujejo ugled, če bi bilo potrebno.


712

Potrebuješ izobraževanje, ker moraš imeti globok čut odgovornosti, ki bo širil in spodbujal delovanje katoličanov v javnem življenju, z dolžnim spoštovanjem svobode vsakega posameznika in z opominjanjem vseh ljudi, da morajo biti dosledni glede svoje vere.


713

S pomočjo svojega poklicnega dela, dovršenega s čim večjo nadnaravno in človeško popolnostjo, moreš — moraš! — podati krščansko mnenje na mestu, kjer opravljaš svoj poklic ali službo.


714

Kot kristjan imaš dolžnost, da deluješ, da se ne odrečeš svojemu lastnemu sodelovanju pri tem, da bi lojalno in z osebno svobodo služil skupnemu dobremu.


715

Božji otroci, ki imamo kot državljani isti položaj kot ostali, moramo “brez strahu” sodelovati pri vseh poštenih človeških dejavnostih in organizacijah, da bi bil tam navzoč Kristus.

Naš Gospod bo od nas strogo zahteval odgovor v primeru, da se kdorkoli izmed nas iz malomarnosti ali udobja ne poskuša svobodno udejstvovati v človeških dejavnostih in odločitvah, od katerih sta odvisni sedanjost in prihodnost družbe.


716

S čutom globoke ponižnosti — močni, ker se zanašamo na ime našega Boga, ne pa, kot pravi psalm, na “vozove in konje” — si moramo brez človeških ozirov prizadevati, da v družbi ne bi bilo kotičkov, kjer ne poznajo Kristusa.


717

Svobodno in skladno s svojimi interesi ter sposobnostmi aktivno in učinkovito sodeluj v poštenih javnih ali zasebnih združenjih v svoji državi, na način, ki ga navdaja krščanski duh. Te organizacije niso nikoli nepomembne za časno in večno dobro ljudi.


718

Prizadevaj si, da bi bile človeške ustanove in strukture, v katerih delaš in se giblješ kot državljan z vso pravico, usklajene z načeli, ki se ravnajo po krščanskem pojmovanju življenja.

Na ta način, o tem ne dvomi, zagotavljaš ljudem možnost, da živijo skladno s svojim dostojanstvom, in omogočaš mnogim dušam, da bodo po božji milosti mogle osebno odgovoriti na krščansko poklicanost.


719

Krščanska in državljanska dolžnost je, da iz pobožnosti in zaradi kulture branimo in podpiramo znamenja, posejana po poteh in ulicah — križe, Marijine podobe itd. — ter da znova postavljamo tiste, ki jih uniči čas ali barbarstvo.


720

Treba je neustrašno zaustaviti tiste “pogubne oblike svobode”, hčere razuzdanosti, vnukinje slabih strasti, pravnukinje izvirnega greha …, ki izhajajo, kot vidimo, neposredno od hudiča.


721

Iz objektivnih razlogov in zato, da ne bi več povzročali škode, moram vztrajati pri tem, da sovražnikom Boga ne smemo delati reklame niti hvalospevov …, niti potem, ko so že mrtvi.


722

Danes napadajo našo Mater, Cerkev, v družbenih zadevah in preko vladnih organov posameznih narodov. Zato Bog pošilja svoje otroke — tebe! — v boj in v širjenje resnice na teh področjih.


723

Zaradi svojega položaja kot navaden kristjan, ravno zaradi tega svojega “laicizma”, ki je enak — ne večji ne manjši — kot pri tvojih kolegih, moraš biti dovolj pogumen, kar včasih pomeni zelo pogumen, da narediš svojo vero “otipljivo”: naj vidijo tvoja dobra dela in nagib, ki te pri tem žene.


724

Božji otrok — kot si ti — se ne sme bati življenja v okolju — poklicnem, družbenem … — ki mu je lastno: nikoli ni sam!

— Bog, naš Gospod, ki te vedno spremlja, ti daje sredstva, da bi mu bil zvest in da bi druge pripeljal k Njemu.


725

Vse zaradi ljubezni! To je pot svetosti, sreče.

S takšnim pogledom se lotevaj svojih umskih nalog, najvišjih zaposlitev duha, in najbolj vsakdanjih stvari, ki jih moramo neizogibno opravljati vsi ljudje. Na ta način boš živel veselo in v miru.


726

Kot kristjan lahko znotraj meja dogme in morale popustiš v vsem, kar je tvojega, in to storiš iz vsega srca … Toda v tem, kar je Kristusovega, ne moreš popuščati!


727

Kadar moraš ukazovati, ne ponižuj: ravnaj rahločutno; spoštuj razum in voljo tistega, ki uboga.


728

Seveda moraš uporabljati zemeljska sredstva. — Vendar si nadvse prizadevaj za nenavezanost na vse zemeljske stvari, da bi lahko pri upravljanju s temi sredstvi vedno mislil na služenje Bogu in ljudem.


729

Načrtovati vse? — Vse! si mi rekel. — Prav, treba je ravnati razumno, vendar upoštevaj, da človeški podvigi, težavni ali preprosti, vedno vključujejo delež nepričakovanega … in da poleg tega kristjan ne sme zapreti poti upanju niti pozabiti na božjo previdnost.


730

Delati moraš s tako nadnaravnim pogledom, da se pustiš prevzeti svoji dejavnosti samo zato, da bi jo pobožanstvil: tako zemeljsko postane božansko, časno postane večno.


731

Stvari, namenjene za služenje Bogu, nikdar ne propadejo zaradi pomanjkanja denarja: propadejo pa zaradi pomanjkanja duha.


732

Te ne veseli, ko tako od blizu občutiš Jezusovo uboštvo? … Kako lepo je ne imeti niti nujnih stvari! Toda tako kot On: skrito in v tišini.


733

Iskrena pobožnost, resnična ljubezen do Boga, nas vodi k delu, k izpolnjevanju vsakodnevne dolžnosti, tudi če je težko.


734

Pogosto je bila poudarjena nevarnost del brez notranjega življenja, ki bi jih spodbujalo. Toda treba bi bilo poudariti tudi nevarnost notranjega življenja — če sploh more obstajati — brez del.


735

Notranji boj nas ne oddaljuje od naših časnih opravil: vodi nas do tega, da jih dokončamo bolje!


736

Tvoje življenje ni ponavljanje enakih dejanj, kajti vsako naslednje mora biti pravilnejše, učinkovitejše, bolj polno ljubezni kot prejšnje. — Vsak dan nova luč, novo hrepenenje, za Njega!


737

Vsak dan stôri, kar moreš, da bi spoznaval Boga, da bi se “družil” z Njim, da bi bil vsak trenutek bolj zaljubljen in ne bi mislil na nič drugega kot na njegovo ljubezen in slavo.

Ta načrt boš izpolnil, otrok moj, če za nič na svetu ne opustiš svojega časa molitve, božje navzočnosti (z molitvenimi vzkliki in duhovnimi obhajili, ki te vnemajo), svoje svete maše brez naglice, svojega dela, ki ga dobro dokončaš zaradi Njega.


738

Čeprav ga spoštujem, ne bom nikoli delil mnenja s tistimi, ki ločujejo molitev od aktivnega življenja, kot da bi bilo to nezdružljivo.

Božji otroci moramo biti kontemplativni: ljudje, ki sredi trušča množice znamo najti tišino duše v nenehnem pogovoru z Gospodom in ga gledati, kakor človek gleda Očeta, kot gleda Prijatelja, katerega noro ljubi.


739

Pobožen človek, s pobožnostjo brez svetohlinstva, svojo poklicno dolžnost izpolnjuje dovršeno, ker ve, da je to delo k Bogu povzdignjena molitev.


740

Dejstvo, da smo božji otroci, nas bo — ponavljam — privedlo to tega, da bomo imeli kontemplativnega duha sredi vseh človeških dejavnosti — luč, sol in kvas, zaradi molitve, zaradi mrtvičenja, zaradi verske in strokovne izobraženosti — tako da bomo uresničevali ta program: kolikor bolj v notranjosti sveta se nahajamo, toliko bolj moramo biti božji.


741

Dobro zlato in diamanti so v notranjosti zemlje, ne na dosegu roke.

Tvoja naloga svetosti — lastne svetosti in svetosti drugih — je odvisna od te gorečnosti, od tega veselja, od tega tvojega dela, skritega in vsakdanjega, normalnega in običajnega.


742

V našem običajnem ravnanju, potrebujemo mnogo večjo moč od moči legendarnega kralja Midasa, ki je v zlato spreminjal vse, česar se je dotaknil.

— Mi moramo — s pomočjo ljubezni — spreminjati človeško delo našega običajnega dne v božje delo večnega dosega.


743

Če se za to odločiš, lahko v tvojem življenju vse postane predmet izročanja Gospodu, priložnost za pogovor s tvojim nebeškim Očetom, ki vedno hrani nova razsvetljenja in ti jih deli.


744

Delaj z veseljem, z mirom, v božji navzočnosti.

— Na ta način boš svojo nalogo izvršil tudi z zdravo pametjo: dospel boš do konca, četudi te bo grabila utrujenost, dobro jo boš dokončal … in tvoja dela bodo ugajala Bogu.


745

Skozi ves dan moraš ohranjati stalen pogovor z Gospodom, ki naj se hrani tudi s pripetljaji tvojega poklicnega dela.

— V mislih se podaj pred tabernakelj … in izroči Gospodu delo, s katerim se ukvarjaš.


746

Tam, na tem delovnem mestu, naj tvoje srce odhiti h Gospodu, pred tabernakelj, da bi mu brez počenjanja česarkoli nenavadnega rekel: Jezus moj, ljubim te.

— Ne boj se tega, da bi ga klical tako — Jezus moj — in mu to pogosto ponavljal.


747

Takole se je hotel posvetiti molitvi neki duhovnik, medtem ko je molil brevir: “Držal se bom pravila, da na začetku rečem: »Hočem moliti, kakor molijo svetniki,« in potem bom povabil svojega angela varuha, naj z menoj poje hvalo Gospodu.”

Preizkusi to pot pri svoji ustni molitvi in za ohranjanje božje navzočnosti pri svojem delu.


748

Prejel si božji klic na posebno pot: da se postaviš na vsa križpotja sveta, medtem ko si ti — preko svojega poklicnega dela — postavljen v Boga.


749

Nikdar mi ne izgubi izpred oči nadnaravnega vidika. — Popravi svoj namen, tako kot se popravi smer ladje na odprtem morju: s pogledom na zvezdo, s pogledom na Marijo. Tako boš imel gotovost, da vedno dospeš v pristan.


Nazaj Naprej