Josemaría Escrivá Obras
588

Posnemaj sveto Devico Marijo: le popolno priznanje naše ničnosti nas lahko napravi dragocene v Stvarnikovih očeh.


589

Prepričan sem, da Janez, mladi apostol, ostane ob križanem Kristusu zato, ker ga pritegne Mati: toliko zmore ljubezen naše Gospe!


590

Nikdar ne bomo dosegli pristnega nadnaravnega in človeškega veselja, “resnične” dobre volje, če “zares” ne posnemamo Jezusa; če nismo ponižni tako kot On.


591

Iskrena izročitev drugim je tako učinkovita, da jo Bog nagradi z veselja polno ponižnostjo.


592

Ponižanje, izničenje, skritje in izginotje mora biti nekaj popolnega, absolutnega.


593

Iskrena ponižnost: kaj lahko vznemiri nekoga, ki so mu žalitve v zadovoljstvo, ker ve, da si ne zasluži drugačnega ravnanja?


594

Moj Jezus, vse moje je tvoje, kajti tvoje je moje in kar je mojega, predajam Tebi.


595

Si zmožen prestati ponižanja, ki jih od tebe hoče Bog, v brezpomembnih stvareh, ki ne zasenčijo resnice? — Ne? Potem ne ljubiš kreposti ponižnosti!


596

Napuh ohromi ljubezen. — Vsak dan prôsi Gospoda za krepost ponižnosti — zase in za vse — kajti z leti napuh narašča, če se pravočasno ne popravi.


597

Je mogoče še kaj bolj antipatičnega kot otrok, ki se dela moža? Le kako bi lahko Bogu ugajal ubog človek — otrok — ki se dela velikega, ki se napihuje od domišljavosti, ki je prepričan v svojo veljavo in zaupa le vase?


598

Zagotovo je mogoče, da prideš v večno pogubljenje. O tem si dobro prepričan, saj se v tvojem srcu nahajajo klice vsakovrstnega zla.

Toda če postaneš otrok pred Bogom, te bo to pripeljalo do zedinjenosti s tvojim Očetom Bogom in s tvojo Materjo, sveto Marijo. In sveti Jožef in tvoj angel te ne bosta zapustila, ko te bosta videla kot otroka.

— Imej vero, stôri, kar moreš — pokora in ljubezen! — in kar bo manjkalo, bodo dodali oni.


599

Kako težko je biti ponižen! Kajti, kot pravi krščanska ljudska modrost, “napuh umre štiriindvajset ur po smrti človeka.”

Zato, kadar — v nasprotju s tem, kar ti pravi ta, ki je od Boga prejel posebno milost za usmerjanje tvoje duše — misliš, da imaš prav, bodi prepričan, da “nimaš čisto nič prav”.


600

Služiti in nuditi izobraževanje otrokom; z ljubeznijo skrbeti za bolne.

Da bi se dali razumeti preprostim dušam, je treba ponižati razum; da bi razumeli uboge bolnike, je treba ponižati srce. In tako, ko sta razum in srce na kolenih, je lahko priti do Jezusa po zanesljivi poti človeške bede, lastne bede, ki vodi do izničenja, da bi Bogu dopustili graditi na naši ničnosti.


601

Sklep: če ne bo resnične potrebe, ne bom nikoli govoril o svojih osebnih zadevah.


602

Bodi Jezusu hvaležen za gotovost, ki ti jo daje! To namreč ni trma, ampak božja luč, ki ti omogoča, da si trden kakor na skali, medtem ko je bila drugim — čeprav so tako dobri — namenjena žalostna vloga in se zdi, kot da se pogrezajo v pesek … brez temelja vere.

Prôsi Gospoda, naj se zahteve kreposti vere izpolnijo v tvojem življenju in v življenju vseh ljudi.


603

Če bi bil jaz drugačen, če bi bolj obvladal svoj značaj, če bi bil bolj zvest do tebe, Gospod, na kako čudovit način bi nam ti pomagal!


604

Želje po zadoščevanju, ki jih tvoj Oče Bog polaga v tvojo dušo, bodo izpolnjene, če svojo ubogo osebno pokoro združiš z neskončnimi Jezusovimi zaslugami.

— Popravi namen, ljubi bolečino v Njem, z Njim in po Njem.


605

Ne veš, ali napreduješ in v kolikšni meri … — Čemu bi ti koristil ta podatek? …

— Pomembno je, da vztrajaš, da tvoje srce gori v ognju, da vidiš več svetlobe na obzorju …; da si prizadevaš za naše namene, da jih zaslutiš — čeprav jih ne poznaš — in da zanje moliš.


606

Reci mu: Jezus, na svojem vrtu ne vidim niti ene bujne cvetlice, nobena ni brez madeža …, zdi se, da so prav vse izgubile svojo barvo in vonj. Ubogi jaz! Z obrazom na tleh, v blatu. Tam je moje mesto.

— Na ta način — tako da se ponižaš — bo On zmagoval v tebi in dosegel boš zmago.


607

Dobro sem te razumel, ko si sklenil: V bistvu ne zmorem doseči ravni oslička …, oslička, ki je bil Jezusov prestol, na katerem je vstopil v Jeruzalem. Ostajam na sramotnem kupu umazanih cunj, ki bi ga preziral tudi najrevnejši cunjar.

Pa sem ti dejal: Kljub vsemu te je Gospod izbral in hoče, da si njegovo orodje. Zato se mora dejstvo — resnično dejstvo — da vidiš svojo bedo, spremeniti v razlog več, da se Bogu zahvališ za njegov klic.


608

Marijin ponižni in radostni spev, »Magnificat«, nas spominja na Gospodovo neskončno velikodušnost do tistih, ki postanejo kot otroci, do tistih, ki se ponižajo in se iskreno zavedajo svoje ničnosti.


609

Bogu je zelo prijetno, ko priznavamo njegovo dobroto z molitvijo »Te Deum« v zahvalo, kadarkoli se zgodi kaj izrednega, ne da bi se ozirali na to — kot pravi svet — ali gre za nekaj ugodnega ali neugodnega. Če namreč udarec dleta prihaja iz Očetove roke, bo kljub temu, da rani meso, dokaz ljubezni, ki gladi naše ostre robove, da bi nas približal k popolnosti.


610

Kadar hočejo ljudje opraviti kakšno delo, skušajo uporabiti primerna sredstva.

Če bi jaz živel pred stoletji, bi za pisanje uporabil ptičje pero. Zdaj pišem z nalivnim peresom.

Nasprotno pa Bog, kadar želi uresničiti kakšno delo, izbere neustrezna sredstva, da bi bilo vidno — kolikokrat si to slišal od mene! — da je delo njegovo.

Zato morava ti in jaz, ki poznava ogromno breme najinih šibkosti, reči Gospodu: Čeprav sem beden, vseeno razumem, da sem božje orodje v tvojih rokah.


611

Vsa prizadevanja našega življenja — velika in majhna — bomo posvetili v čast Bogu Očetu, Bogu Sinu in Bogu Svetemu Duhu.

— Ganjen se spominjam dela tistih sijajnih študentov — dveh inženirjev in dveh arhitektov — ki so se radi posvečali opremljanju študentskega doma. Ko so v učilnici postavili tablo, so štirje umetniki najprej zapisali: »Deo omnis Gloria!« — vsa slava Bogu.

— Saj vem, Jezus, da si bil nad tem navdušen.


612

Kjerkoli se nahajaš, se spominjaj, da Sin človekov ni prišel, da bi mu služili, ampak da bi on služil, in prepričaj se, da kdor hoče hoditi za njim, ne more iskati drugačnega načina obnašanja.


613

Bog ima do nas, svojih otrok, posebno pravico: pravico, da se odzovemo na njegovo ljubezen kljub našim osebnim napakam. — To prepričanje, ki nam istočasno nalaga odgovornost, ki ji ne moremo uiti, nam daje popolno gotovost: smo orodja v božjih rokah, na katera On računa vsak dan, in zato si vsak dan prizadevamo, da bi mu služili.


614

Gospod pričakuje, da bodo orodja storila, kar morejo, da bi bila dobro pripravljena; in ti se moraš truditi, da ti ne bi nikdar manjkalo te dobre pripravljenosti.


615

Doumel sem, da je vsaka zdravamarija, vsak pozdrav Devici Mariji, nov utrip zaljubljenega srca.


616

Naše življenje — življenje kristjanov — mora biti običajno do te mere: prizadevati si, da vsak dan dobro opravljamo prav tisto, kar smo dolžni storiti; uresničevati svoje božansko poslanstvo v svetu s tem, da izpolnimo drobno dolžnost vsakega trenutka.

— Bolje rečeno: truditi se, da bi jo izpolnili, kajti včasih nam ne bo uspelo, in zvečer pri spraševanju vesti bomo morali reči Gospodu: Ne izročam ti kreposti; danes ti lahko izročim le pomanjkljivosti, toda s tvojo milostjo se bom lahko štel med zmagovalce.


617

Iz vsega srca si želim, da ti po božjem usmiljenju On — kljub tvojim grehom (nikoli več žaliti Jezusa!) — nakloni “stalno živeti to blaženo življenje ljubezni do njegove volje”.


618

V služenju Bogu ni nepomembnih opravil: vsa so zelo pomembna.

— Pomembnost opravila je odvisna od duhovne ravni tistega, ki ga opravlja.


619

Ali ti ne zbuja veselja ta trdna gotovost, da se Bog zanima celo za najmanjše reči svojih ustvarjenin?


620

Znova mu pokaži, da hočeš biti zares njegov: O Jezus, pomagaj mi, napravi me resnično za svojega. Naj žarim in se trošim v majhnih stvareh, ki jih nihče ne opazi.


621

Sveti rožni venec. — Veselje, trpljenje in slava Marijinega življenja tkejo krono hvalnic, ki jih neprenehoma ponavljajo angeli in svetniki v nebesih … ter tisti, ki ljubijo našo Mater tukaj na zemlji.

— Opravljaj dnevno to sveto pobožnost in jo razširjaj.


622

Pri krstu postanemo »fideles« — verniki. To besedo, kakor tisto drugo »sancti« — sveti, so uporabljali Jezusovi prvi učenci, ko so omenjali drug drugega, in še danes je v rabi: govorimo o “vernikih” Cerkve.

— Premisli o tem!


623

Bog se ne pusti prekositi v velikodušnosti in — o tem bodi prepričan! — nakloni zvestobo tistemu, ki se mu predaja.


624

Bodi zahteven do sebe brez strahu. Mnogo duš tako dela v svojem skritem življenju, da bi blestel le Gospod.

Želel bi, da se ti in jaz odzoveva tako kot tisti človek — ki je hotel biti zelo božji — na praznik svete družine, ki se je takrat obhajal v osmini Gospodovega razglašenja.

— “Ne manjka mi drobnih križev. Včeraj mi je bilo zaradi enega tako hudo, da me je spravil v jok. Danes pa mi je dal misliti, da moj oče in gospod, sveti Jožef, in moja sveta Mati Marija nista hotela pustiti »svojega otroka« brez božičnega darila. Darilo pa je bila luč, da sem spoznal svojo nehvaležnost do Jezusa zaradi skromnega odziva na milost in svojo ogromno napako, ki je v tem, da s svojim nizkotnim vedenjem nasprotujem presveti volji Boga, ki me hoče imeti za svoje orodje.”


625

Ko so svete žene prišle do groba, so našle kamen odvaljen.

Tako se vedno dogaja! Kadar se odločimo storiti, kar moramo, so težave zlahka premagane.


626

Prepričaj se, da če se ne naučiš ubogati, ne boš učinkovit.


627

Kadar prejmeš ukaz, naj te nihče ne prekosi v tem, kako znaš biti pokoren! Naj bo vroče ali mrzlo, če si navdušen ali utrujen, če si mlad ali pa ne tako mlad.

Nekdo, ki “ne zna ubogati”, se ne bo nikoli naučil ukazovati.


628

Skrajno topoglavo je, če se voditelj zadovolji s tem, da je doprinos neke duše štiri, medtem ko bi lahko bil dvanajst.


629

Ti moraš ubogati — ali pa ukazovati — zmeraj z veliko ljubezni.


630

Želel bi — pomagaj mi s svojo molitvijo — da bi se v sveti Cerkvi vsi čutili kot udje istega telesa, kakor nas prosi apostol; in da bi globoko, brez nebrižnosti doživljali veselje, stiske, širitev naše Matere, ene, svete, katoliške, apostolske, rimske.

Želel bi, da bi živeli istovetnost drug z drugim in istovetnost vseh s Kristusom.


631

Prepričaj se, otrok, da v Cerkvi prekiniti zedinjenost pomeni umreti.


632

Prôsi Boga, da bi bila srca vseh v sveti Cerkvi, naši Materi, tako kot v prvotnem krščanstvu, eno samo srce, da bodo vse do konca časov zares veljale besede Svetega pisma: »Multitudinis autem credentium erat cor unum et anima una« — množica vernikov je bila kakor eno srce in ena duša.

— Govorim ti zelo resno: naj zaradi tebe ne bo oškodovana ta sveta edinost. Prenesi to v svojo molitev!


633

Zvestoba papežu predstavlja jasno in določeno obveznost: poznavanje njegove misli, ki se izraža v okrožnicah in drugih dokumentih, tako da storimo, kar je v naši moči, da bi bili vsi katoličani pozorni na učenje svetega očeta in bi se po tem nauku ravnali v svojem življenju.


634

Dnevno iz vsega srca prosim, da bi nam Gospod podelil dar jezikov. Dar jezikov, ki ni v tem, da znamo različne tuje jezike, ampak v tem, da se znamo prilagoditi zmožnosti poslušalcev.

— Ne gre za to, da bi “množici govorili neumno, da bi ta razumela”, temveč za to, da govorimo modre besede, po krščansko, toda na način, ki je dosegljiv za vse.

— Za ta dar jezikov prosim Gospoda in njegovo sveto Mater, da ga naklonita svojim otrokom.


635

Zlobnost nekaterih in nevednost mnogih: to je sovražnik Boga, Cerkve.

— Zmedimo zlobneža, razsvetlimo um nevednega … Z božjo pomočjo in z našim trudom bomo rešili svet.


636

Prizadevati si moramo, da bi bili v vseh intelektualnih dejavnostih navzoči pošteni ljudje s pristno krščansko vestjo, z doslednim življenjem, ki bodo uporabili orožje znanosti v služenje človeštvu in Cerkvi.

Kajti na svetu, tako kot se je zgodilo ob Jezusovem rojstvu, ne bo nikoli manjkalo novih herodov, ki bodo skušali izkoristiti znanstvena spoznanja in jih celo poneveriti, da bi preganjali Kristusa in tiste, ki so Kristusovi.

Kako veliko delo nas čaka!


637

Pri svojem delu za duše — vsa tvoja dejavnost mora biti delo za duše — bodi poln vere, upanja, ljubezni, kajti vse težave je mogoče premagati.

Da bi nas utrdil v tej resnici, je psalmist zapisal: »Et Tu, Domine, deridebis eos: ad nihilum deduces omnes gentes« — ti, Gospod, se jim smeješ, vse jih boš izničil.

Te besede potrjujejo trditev »non praevalebunt« — božji sovražniki ne bodo prevladali: nič ne bodo mogli proti Cerkvi niti proti njim — proti božjim orodjem — ki Cerkvi služijo.


638

Naša sveta Mati Cerkev v veličastnem širjenju ljubezni seje seme evangelija po vsem svetu. Iz Rima do obrobja.

— Ko sodeluješ pri tej širitvi po vsem svetu, pripelji obrobje k papežu, da bi bila vsa zemlja ena sama čreda in en sam Pastir: en sam apostolat!


639

»Regnare Christum volumus!« — hočemo, da Kristus vlada. »Deo omnis gloria!« — Bogu vsa slava.

Ta ideal vojskovanja — in zmagovanja — s Kristusovim orožjem se bo uresničil samo z molitvijo in z žrtvijo, z vero in z ljubeznijo.

— Torej … molímo in verujmo in trpimo in ljubímo!


640

Delo Cerkve je vsak dan kakor velika tkanina, ki jo izročamo Gospodu, kajti vsi krščeni smo Cerkev.

— Če zvesto in vdano vršimo svojo nalogo, bo ta velika tkanina lepa in brez napake. — Toda če popustiš eno nit tukaj, drugo tam in ono na drugi strani …, bomo namesto lepe tkanine imeli raztrgano cunjo.


641

Zakaj se ne odločiš opraviti bratskega opomina? — Človek trpi, ko ga prejme, ker se je težko ponižati, vsaj na začetku. Toda opraviti bratski opomin je težko vedno. To vsi dobro vedo.

Za molitvijo in dobrim zgledom je praksa bratskega opomina najboljši način za pomoč drugim.


642

Zaradi zaupanja, ki ga je On položil vate, ko te je privedel v Cerkev, moraš imeti mero, vedrost, srčnost, človeško in nadnaravno razumnost zrele osebe, ki jo mnogi pridobijo z leti.

Ne pozabi, da kristjan, kot smo se naučili iz katekizma, pomeni mož — žena — ki ima vero Jezusa Kristusa.


643

Hočeš biti močan? — Najprej se zavedaj, da si zelo šibek; in potem zaupaj v Kristusa, ki je Oče in Brat in Učitelj, ki nas dela močne, tako da nam izroča sredstva za zmago: zakramente. Žívi jih!


644

Dobro sem te razumel, ko si mi zaupal: Hočem sem prepojiti z liturgijo svete maše.


645

Kako velika je vrednost pobožnosti v sveti liturgiji!

Nič se nisem čudil, ko mi je pred nekaj dnevi nekdo govoril o nedavno umrlem zglednem duhovniku: Kako svet je bil!

— Ste bili veliko v stiku z njim? sem ga vprašal.

— Ne, mi je odgovoril, ampak enkrat sem ga videl darovati sveto mašo.


646

Ti, ki se imenuješ kristjan, moraš živeti sveto liturgijo Cerkve ter zares skrbno moliti in se mrtvičiti za duhovnike — zlasti za nove duhovnike — ob dnevih, ki so določeni za ta namen, in kadar veš, da bodo prejeli zakrament svetega reda.


647

Izročaj molitev, zadoščevanje in dejanja za ta namen: »Ut sint unum!« — da bi vsi kristjani imeli eno samo voljo, eno samo srce, enega samega duha; da bi šli »omnes cum Petro ad Iesum per Mariam!« — da bi mi vsi, tesno zedinjeni s papežem, šli k Jezusu po Mariji.


648

Sprašuješ me, otrok moj, kaj lahko storiš, da bi bil jaz zadovoljen s tabo.

— Če je Gospod s teboj zadovoljen, sem tudi jaz. In ti lahko spoznaš, ali je On s tabo zadovoljen, po miru in po veselju v svojem srcu.


649

Očitna značilnost božjega moža, božje žene, je mir v njegovi duši: ima “mir” in prinaša “mir” ljudem, s katerimi se srečuje.


650

Navadi se, da tiste bedne “sovražnike”, kot odgovor na njihovo metanje kamnov, kamenjaš z zdravamarijami.


651

Ne skrbi, če se tvoje delo sedaj zdi brezplodno. Kadar se seje svetost, se setev ne izgubi; drugi bodo pobirali sadove.


652

Čeprav v molitvi prejmeš le malo luči, čeprav se ti zdi mučna, suha …, moraš vedno z novim in gotovim pogledom upoštevati potrebo po vztrajanju v vseh podrobnostih svojega življenja pobožnosti.


653

Zrasel si pred težavami v apostolatu in molil takole: “Gospod, ti si vedno isti. Daj mi vero tistih mož, ki so znali odgovoriti na tvojo milost in so v tvojem Imenu delali velike čudeže, resnična čudesa …” — In si sklenil: “Vem, da jih boš storil; vendar mi je tudi znano, da hočeš, da te za to prosimo, hočeš, da te iščemo, da glasno trkamo na vrata tvojega Srca.”

— Nazadnje si obnovil svojo odločitev, da vztrajaš v ponižni in zaupni molitvi.


654

Kadar boš v stiski … pa tudi v trenutku zmagoslavja, ponavljaj: Gospod, ne izpusti me, ne zapuščaj me, pomagaj mi kot neizkušenemu bitju, vodi me vedno s svojo roko!


655

»Aquae multae non potuerunt exstinguere caritatem!!« — razburkane vode niso mogle pogasiti ognja ljubezni. — Ponujam ti dve razlagi teh besed iz Svetega pisma. — Prva: da tebe, ki si zares skesan, množica tvojih preteklih grehov ne bo oddaljila od ljubezni našega Boga. In druga: da vode nerazumevanja, nasprotovanja, ki ga morda trpiš, ne smejo prekiniti tvojega apostolskega dela.


656

Dokončati, dokončati! — Otrok, »qui perseveraverit usque in finem, hic salvus erit« — rešen bo tisti, ki bo vztrajal do konca.

— In božji otroci imamo sredstva, tudi ti! Dokončali bomo stavbo, kajti vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč.

— Z Gospodom ni nič nemogoče: vse se vedno premaga.


657

Včasih se nam bližnja prihodnost kaže kot polna skrbi, če izgubimo nadnaravni pogled na dogodke.

— Zatorej, otrok moj, vera … in več dejanj. Tako ti bo naš Oče-Bog zagotovo še naprej dajal rešitve za tvoje probleme.


658

Običajna božja previdnost je nenehen čudež, toda … On bo uporabil izredna sredstva, kadar bo to potrebno.


659

Krščanski optimizem ni osladni optimizem niti ni človeško zaupanje, da se bo vse dobro izteklo.

Je optimizem, katerega korenine so zavedanje svobode in gotovost o môči milosti; optimizem, ki nas vodi, da smo zahtevni do samega sebe, da si prizadevamo v vsakem trenutku odgovarjati na božje klice.


660

Dan Gospodovega zmagoslavja, njegovega vstajenja, je dokončen. Kje so vojaki, ki jih je postavila oblast? Kje so pečati, ki so bili pritrjeni na kamen pred grobom? Kje so tisti, ki so obsodili Učitelja? Kje so tisti, ki so križali Jezusa? … Njegova zmaga povzroči véliki beg ubogih bednikov.

Navdaj se z upanjem: Jezus Kristus zmaga vedno.


661

Če iščeš Marijo, boš “neizogibno” našel Jezusa in boš z vedno večjo globino spoznaval to, kar je v božjem Srcu.


662

Kadar se lotiš apostolskega dela, uporabi tole, kar je govoril neki iskalec Boga: “Danes začnem pridigati na duhovnih vajah za duhovnike. Ko bi le prejeli mnogo sadov: na prvem mestu jaz sam!”

— In kasneje: “Že nekaj dni sem na duhovnih vajah. Udeležencev je sto dvajset. Upam, da bo Gospod opravil dobro delo v naših dušah.”


663

Otrok, splača se, da si ponižen, pokoren, zvest, da se prepojiš z božjim duhom, da bi ga — tam, kjer se nahajaš, s svojega delovnega mesta — ponesel vsem ljudem, ki napolnjujejo zemljo!


664

V vojni bi le malo koristil pogum vojakov, ki se spopadajo s sovražnikom, če ne bi bilo drugih ljudi, ki na videz brez udeležbe v boju dostavljajo bojevnikom strelivo, živež in zdravila …

— Brez molitve in brez žrtve mnogih duš ne bo pravega apostolata v dejanjih.


665

Moč delati čudeže! Mnogo mrtvih in celo gnijočih duš boš obudil, če dopustiš Kristusu, da deluje v tebi.

V tistem času, pripovedujejo evangeliji, je Gospod šel mimo in oni, bolni, so ga klicali in iskali. Tudi sedaj Kristus prihaja mimo v tvojem krščanskem življenju in če mu pomagaš, ga bodo mnogi spoznali, ga poklicali, ga prosili za pomoč in oči se jim bodo odprle za čudovito luč milosti.


666

Poskušaš iti po svoje in tvoje delo postaja brezplodno.

Ubogaj, bodi poslušen: tako kot je potrebno postaviti vsak delček stroja na svoje mesto (drugače se ustavi ali pa poškoduje in vsekakor ne deluje, ali pa je njegov učinek zelo skromen), tako bi tudi moški ali ženska, ki sta potegnjena ven iz svojega področja delovanja, predstavljala prej oviro kot pa orodje apostolata.


667

Apostol nima drugega cilja kot pustiti, da dela Gospod, da sam postane razpoložljiv.


668

Tudi dvanajsteri so bili tujci v deželah, ki so jih evangelizirali, in naleteli so na ljudi, ki so gradili svet na temeljih, popolnoma nasprotnih Kristusovemu nauku.

— Glej, kljub tem nasprotujočim okoliščinam so se zavedali, da jim je zaupano božje sporočilo odrešenja. In apostol vzklikne: “Gorje meni, če ga ne bi oznanjal!”


669

Soodrešujoča — večna! — učinkovitost vaših življenj se lahko udejanja samo s ponižnostjo, z izginjanjem, da bi drugi odkrili Gospoda.


670

Božji otroci morajo biti pri svojem apostolskem delovanju kakor tista močna razsvetljava: napolnili bodo svet s svetlobo, ne da bi bil viden njen izvor.


671

Jezus pravi: “Kdor posluša vas, posluša mene.”

— Ali še vedno misliš, da ljudi prepričujejo tvoje besede? … Poleg tega ne pozabi, da lahko Sveti Duh za svoje načrte uporabi najneustreznejše orodje.


672

Kako čudovito se božjim otrokom prilegajo te besede svetega Ambroža! Govori o osličku, privezanem k oslici, ki ga je Jezus potreboval za svoje zmagoslavje, in pri tem dodaja: “Samo Gospodov ukaz ga je mogel odvezati. Izpustile so ga roke apostolov. Za takšno dejanje je potreben določen način življenja in posebna milost. Bodi tudi ti apostol, da boš mogel osvobajati tiste, ki so ujeti.”

— Dovoli mi, da ti znova razložim to besedilo: kolikokrat bomo na Jezusov ukaz morali razvezati vezi duš, ker jih bo On potreboval za svoje zmagoslavje! Naj bodo apostolske naše roke in naša dejanja in naše življenje … Potem nam bo Bog dal tudi apostolsko milost, da bi strli verige vklenjenih.


673

Nikoli si ne moremo pripisovati moči Jezusa, ki hodi med nami. Gospod pride mimo in preoblikuje duše, kadar se vsi postavimo blizu Njega z enim samim srcem, z enim samim čutenjem, z eno samo željo biti dobri kristjani; toda glavni je On, ne ti ne jaz. To je Kristus, ki prihaja mimo!

— Poleg tega pa ostaja v naših srcih — v tvojem in v mojem! — ter v naših tabernakljih.

— Jezus prihaja mimo in Jezus ostane. Ostaja v tebi, v vsakem izmed vas in v meni.


674

Gospod nas je hotel narediti za soodrešenike skupaj z Njim.

Zaradi tega je spodbudil evangeliste, da so zapisali toliko velikih čudes, da bi nam pomagal razumeti to čudovito dejstvo. On bi lahko naredil kruh iz česarkoli …, toda ne! Išče človekovo sodelovanje: potrebuje otroka, dečka, nekaj kosov kruha in kakšno ribo.

— On je Bog, pa potrebuje tebe in mene! — To nas mora gnati, da bomo velikodušni v našem odzivu na njegove milosti.


675

Če mu pomagaš, četudi z malenkostmi, kot so delali apostoli, bo On pripravljen delati čudeže, pomnožiti kruh, spreminjati voljo ljudi, razsvetliti najtemačnejše ume in — z izredno milostjo — povzročiti, da bodo sposobni poštenosti tisti, ki takšni nikoli niso bili.

Vse to … in še več, če mu pomagaš s tem, kar imaš.


676

Jezus je umrl. Je truplo. Tiste svete žene niso pričakovale ničesar. Videle so, kako so ga trpinčili in kako so ga križali; kako živo so imele pred očmi nasilnost tistega prestanega trpljenja!

Vedele so tudi, da vojaki stražijo tisti kraj, vedele so, da je bil grob popolnoma zaprt: Kdo nam bo odvalil kamen od groba? so se spraševale, ker je bila to ogromna kamnita plošča. Vseeno …, kljub vsemu se odpravijo k Njemu.

Poglej, težave — velike in majhne — opazimo takoj …, toda če je v nas ljubezen, se ob teh ovirah ne zaustavimo in drzno, odločno, pogumno nadaljujemo. Ali ni res, da bi moral priznati, da te je sram ob pogledu na zagon, na neustrašnost in pogum teh žena?


677

Marija, tvoja Mati, te bo privedla do Jezusove ljubezni. In tam boš »cum gaudio et pace«, vesel in miren, vedno pa “vóden” — če bi bil sam, bi namreč padel in se prekril z blatom — vóden po poti naprej, da bi veroval, da bi ljubil in trpel.


Nazaj Naprej