Josemaría Escrivá Obras
475

Čutiš potrebo po spreobrnjenju: On od tebe zahteva več … ti pa mu daješ vsak dan manj!


476

Resnično je bil za vsakega izmed nas, tako kot za Lazarja, klic »veni foras« — pridi ven, tisto, kar nas je pognalo v gibanje.

— Kakšno skrb zbujajo tisti, ki so še vedno mrtvi in ne poznajo moči božjega usmiljenja!

— Obnôvi svoje sveto veselje, kajti nasproti človeku, ki razpada brez Kristusa, se dviga človek, ki je z Njim vstal.


477

Zemeljska čustva, tudi kadar ne gre za umazano in surovo poželenje, običajno zakrivajo nekaj sebičnosti.

Zato, ne da bi preziral ta čustva — ki so lahko zelo sveta — vselej popravi svoj namen.


478

Ne išči sočutja drugih: to je pogosto znak napuha ali nečimrnosti.


479

Kadar govoriš o teologalnih krepostih, o veri, o upanju, o ljubezni, pomisli, da so bolj kot za teoretično razpravljanje to kreposti, ki jih je treba živeti.


480

Je v tvojem življenju kaj, kar ne ustreza tebi kot kristjanu in kar te vodi k temu, da se nočeš prečistiti?

— Izprašaj in spremeni se.


481

Počasi opazuj svoje obnašanje. Videl boš, da si poln napak, ki škodijo tebi in morda tudi ljudem okrog tebe.

— Pomni, sin, da mikrobi niso manj pomembni od zveri. In ti gojiš te napake, te zmote — tako kot v laboratoriju gojijo mikrobe — kadar ti manjka ponižnosti, molitve, izpolnjevanja dolžnosti, poznavanja samega sebe … Potem pa ta žarišča okužijo okolico.

— Potrebuješ dobro vsakodnevno spraševanje vesti, ki te bo privedlo do konkretnih sklepov za poboljšanje, da bi občutil resnično bolečino zaradi svojih pomanjkljivosti, opustitev in grehov.


482

Vsemogočni, najvišji, neskončno modri Bog je moral izbrati svojo Mater.

Kaj bi storil ti, če bi jo moral izbrati? Mislim, da bi ti in jaz izbrala tisto, ki jo imava, in jo napolnila z vsemi milostmi. To je storil Bog. Zaradi tega za presveto Trojico pride sveta Marija.

— Teologi so postavili logičen razmislek o tem obilju milosti, o tem, da ni mogla biti podvržena satanu: bilo je primerno, Bog je to mogel storiti, torej je storil. To je véliki dokaz. Najjasnejši dokaz, da je Bog svojo Mater obdal z vsemi privilegiji od vsega začetka. In takšna je: lepa in čista in brezmadežna na duši in telesu!


483

Čakaš na zmago, na konec bitke …, pa ne pride?

— Zahvaljuj se Gospodu, kot da bi cilj že dosegel, in izrôči mu svojo nepotrpežljivost: »vir fidelis loquetur victoriam« — zvesti človek bo z veselim petjem slavil zmago.


484

So trenutki, ko ti je odvzeta tista zedinjenost z Gospodom, ki ti je celo v spanju dajala nenehno molitev, in se zdi, kot da se upiraš božji volji.

— To je slabotnost, to dobro veš. Ljubi križ; ljubi pomanjkanje tolikih stvari, ki jih ves svet šteje za potrebne; ovire za začetek ali … nadaljevanje poti; tvojo majhnost sámo in tvojo duhovno bednost.

— Izročaj z učinkovito voljo, kar je tvojega in tvojih domačih: človeško gledano to ni malo; v nadnaravni luči ni to nič.


485

Včasih mi je kdo dejal: Oče, čutim se utrujenega in hladnega; ko molim ali opravljam kakšno drugo normo pobožnosti, se mi zdi, da igram komedijo …

Tistemu prijatelju in tebi — če se znajdeš v enakem položaju — odgovarjam: Komedija? — To je velika stvar, otrok moj! Igraj komedijo! Gospod je tvoj gledalec: Oče, Sin in Sveti Duh; presveta Trojica nas gleda v tistih trenutkih, ko “igramo komedijo”.

— Kako lepo je ravnati na ta način pred Bogom iz ljubezni, da bi mu ugajali, kadar nam nič ne gre po volji! Biti božji komedijant! Kako čudovita je ta recitacija, opravljena iz ljubezni, požrtvovalno, brez kakršnegakoli osebnega zadoščenja, da bi bili všeč našemu Gospodu!

— To zares pomeni živeti iz ljubezni.


486

Srce, ki neurejeno ljubi zemeljske stvari, je kakor privezano z verigo, ali pa s “tanko nitko”, ki mu onemogoča poleteti k Bogu.


487

“Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo …” Pretresljiva je izkušnja, kako je mogoče opustiti božje opravilo zaradi bežnega privida!


488

Mlačni apostol, to je véliki sovražnik duš.


489

Očiten dokaz za mlačnost je pomanjkanje nadnaravne “trme”, srčnosti za vztrajanje pri delu, da ne bi odnehali, dokler ne postavimo “poslednjega kamna”.


490

Nekatera srca so trda, toda plemenita. Ko se približajo toplini Jezusovega Srca, se kakor bron raztopijo v solzah ljubezni, zadoščevanja. In se vnamejo!

Nasprotno pa so srca mlačnih iz ilovice, iz bednega mesa … in razpokajo. Prah so. Mučno jih je gledati.

Reci z menoj: Naš Jezus, proč z mlačnostjo! Mlačni pa ne bomo!


491

Vsa dobrota, vsa lepota, vsa veličastnost, vsa čednost, vsa milost krasi našo Mater. — Se v tebi ne vzbuja ljubezen, ker imaš takšno Mater?


492

Zaljubljeni smo v Ljubezen. Zato Gospod noče, da smo suhi, togi, kot stvar brez življenja: hoče, da smo prepojeni z njegovo ljubeznijo!


493

Poglej, ali razumeš tole navidezno nasprotje. — Ko je dopolnil trideset let je neki človek zapisal v svoj dnevnik: “Nisem več mlad.” — In ko jih je imel štirideset, je spet zabeležil: “Ostal bom mlad, dokler ne bom osemdesetletnik: če umrem prej, bo to zame prezgodaj.”

— Kljub letom je vedno živel v zreli mladosti ljubezni.


494

Kako dobro razumem vprašanje, ki si ga je zastavljala tista v Boga zaljubljena duša: Je bila kakšna nevšečna kretnja, je bilo v meni kaj, kar bi Tebe, Gospod, Ljubezen moja, moglo boleti?

— Prôsi svojega Očeta Boga, naj nam podeli to nenehno zahtevnost ljubezni.


495

Si videl, s kakšno ljubeznijo, s kakšnim zaupanjem so se Jezusovi prijatelji obračali k njemu? Povsem naravno mu Lazarjevi sestri v obraz zabrusita njegovo odsotnost: Obvestili smo te! Če bi bil Ti tukaj! …

— Počasi mu zaupaj: Naúči me s teboj govoriti s tisto prijateljsko ljubeznijo, ki so jo imeli Marta, Marija in Lazar; tako kot so se k tebi obračali dvanajsteri, čeprav so morda na začetku hodili za teboj zaradi ne najbolj nadnaravnih nagibov.


496

Kako rad v kontemplaciji opazujem Janeza, ki svojo glavo nasloni na Kristusove prsi! — To je kot da bi mu ljubeče, čeprav je težko, predal razum, da bi se le-ta vnel v ognju Jezusovega Srca.


497

Bog me ljubi … Apostol Janez piše: “Ljubímo, ker nas je on prvi vzljubil.” — In kot da to ne bi bilo dovolj, se Jezus kljub naši nesporni bedi obrača k vsakomur izmed nas, da bi nas vprašal kot Petra: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?” …

— Čas je, da odgovorimo: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad!” ter s ponižnostjo dodamo: Pomagaj mi, da te bom ljubil bolj, pomnoži mi ljubezen!


498

“Ljubezen so dejanja, ne pa lepe misli.” Dejanja, dejanja! — Sklep: še naprej ti bom velikokrat govoril, da te ljubim — kolikokrat sem ti to ponovil danes! — toda s tvojo milostjo bo predvsem moje obnašanje, bodo vsakodnevne drobnarije z molčečo zgovornostjo klicale k Tebi in ti izkazovale mojo ljubezen.


499

Ljudje ne znamo Jezusu izkazovati miline v pozornostih, ki jih ubogi neotesani fantje, vendar kristjani, dnevno izkazujejo svojemu nesrečnemu bitjecu — ženi, otroku, prijatelju — ki je ubogo kakor oni.

— To dejstvo bi nas moralo vzbuditi.


500

Božja ljubezen je tako privlačna in človeka tako prevzame, da njena rast v kristjanovem življenju nima meja.


501

Ne moreš se obnašati kot poreden otrok ali kot norec.

— Biti moraš trdna oseba, božji otrok; veder pri svojem poklicnem delu in v svojih odnosih, z Gospodovo navzočnostjo, zaradi katere se boš dovršeno ukvarjal tudi z najmanjšimi podrobnostmi.


502

Če se izvršuje zgolj pravičnost, je mogoče, da v ljudeh ostanejo rane.

— Zato naj te vedno žene ljubezen do Boga, ki bo tej pravičnosti dodala balzam ljubezni do bližnjega; in ki prečiščuje ter očisti zemeljsko ljubezen.

Kadar je vmes Bog, takrat vse postane nadnaravno.


503

Strastno ljubi Gospoda. Noro ga ljubi! Kajti, če je navzoča ljubezen, potem si drznem trditi, da sklepi sploh niso potrebni. Moji starši — pomisli na svoje — niso potrebovali sklepov, da bi me imeli radi, in kako so razsipavali ljubeznive pozornosti nad menoj!

S tem človeškim srcem moremo in moramo ljubiti Boga.


504

Ljubezen je žrtev; žrtev pa po ljubezni postane radost.


505

Odgovôri si: Kolikokrat na dan tvoja volja od tebe hoče, da položiš srce v Boga, da bi mu izročil svoje vzgibe in svoja dejanja?

To je dobro merilo za preizkus moči in kakovosti tvoje ljubezni.


506

Prepričaj se, sin, da nam ima Bog pravico reči: Misliš name? Živiš v moji navzočnosti? Me iščeš kot svojo oporo? Me iščeš kot Luč svojega življenja, kot oklep …, kot tvoje vse?

— Zato se utrdi v tem sklepu: v trenutkih, ki jih zemeljski ljudje označujejo za dobre, bom klical: Gospod! V trenutkih, ki jih štejejo za slabe, bom ponavljal: Gospod!


507

Nikdar ne izgubljaj čuta za nadnaravno. Četudi bi v vsej surovosti videl svojo lastno bedo, svoja slaba nagnjenja — ilovico, iz katere si narejen — Bog računa nate.


508

Žívi kakor drugi ljudje okrog tebe, naravno, vendar tako, da vsakemu trenutku dneva dodaš nekaj nadnaravnega.


509

Da bi mogel soditi s pravilnim namenom, je potrebno čisto srce, gorečnost za božje stvari in ljubezen do duš.

— Premisli o tem!


510

Neke znance sem slišal govoriti o njihovih radijskih sprejemnikih. Skoraj ne da bi se zavedal, sem zadevo prenesel na duhovno področje: imamo zelo močno ozemljitev, premočno, pozabili pa smo na anteno notranjega življenja …

— To je razlog, da je tako malo duš, ki vzdržujejo stik z Bogom: ko nam le nikdar ne bi manjkala nadnaravna antena.


511

Malenkosti in drobnarije, ki jim ničesar ne dolgujem, od katerih ničesar ne pričakujem, zaposlujejo mojo pozornost bolj kot moj Bog? S kom sem, kadar nisem z Bogom?


512

Reci mu: Gospod, ničesar drugega nočem kot to, kar hočeš Ti. Tudi to, za kar te prosim v teh dneh: če bi me le za milimeter oddaljilo od tvoje volje, potem mi tega ne daj.


513

Skrivnost učinkovitosti temelji na tem, da si pobožen, iskreno pobožen: tako bo ves tvoj dan mineval z Njim.


514

Sklep: “vzdrževati”, neprekinjeno, če je mogoče, prijateljstvo ter ljubeč in poslušen pogovor s Svetim Duhom. — »Veni, Sancte Spiritus …!« — Pridi, Sveti Duh, prebivat v mojo dušo!


515

Ponavljaj z vsem srcem in z vedno več ljubezni, še posebej kadar si pred tabernakljem ali ko imaš Gospoda v svojih prsih: »Non est qui se abscondat a calore eius« — naj ne bežim od tebe, naj me napolni ogenj tvojega Duha.


516

»Ure igne Sancti Spiritus!« — Vžgi me z ognjem svojega Duha! si klical. In dodajaš: Treba je, da moja uboga duša čim prej znova poleti … in ne preneha leteti, dokler se ne spočije v Njem!

— Tvoje želje se mi zdijo zelo v redu. Priporočil te bom Tolažniku; stalno ga bom klical, da bi se nastanil v središču tvojega bitja ter bi načeloval in dajal nadnaravni ton vsem tvojim dejanjem, besedam, mislim in željam.


517

Med obhajanjem praznika povzdignjenja svetega križa si iz dna duše Gospoda prosil, naj ti podeli svojo milost, da bi “povzdignil” sveti križ v svojih zmožnostih in svojih čutih … Novo življenje! Kakor pečat: za utrditev pristnosti tvojega sporočila … vse tvoje bitje na križu!

— Bomo videli, bomo videli.


518

Mrtvičenje mora biti nenehno, kakor bitje srca: tako bomo pridobili gospodovanje nad samim sabo in drugim izkazovali ljubezen Jezusa Kristusa.


519

Ljubiti križ pomeni znati rade volje iskati to, kar je nadležno, iz ljubezni do Kristusa, čeprav je težko in zato, ker je težko … Iz izkušnje veš, da je to dvoje združljivo.


520

Krščansko veselje ni fiziološko: njegov temelj je nadnaraven ter presega bolezen in nasprotovanje.

— Veselje ni razigranost kraguljčkov ali ljudskega plesa.

Resnično veselje je nekaj bolj notranjega: nekaj, kar nam daje, da smo vedri, da prekipevamo od radosti, četudi obličje včasih ostaja resno.


521

Pisal sem ti: Čeprav razumem, da je to običajen način govorjenja, mi je neprijetno, kadar slišim, da nevšečnosti, ki so plod osebnega napuha, imenujejo križi. Ta bremena niso Križ, resnični Križ, ker niso Kristusov Križ.

Zato se bojuj proti tem izmišljenim sitnostim, ki nimajo ničesar skupnega s Kristusovim pečatom: odvrzi s sebe vse maske lastnega jaza!


522

Tudi v dnevih, ki se zdijo izguba časa, je v nešteto drobnih, vsakdanjih podrobnostih več kot dovolj poezije za to, da se čutimo na križu: na križu, ki ne zbuja pozornosti.


523

Ne polagaj srca v nič, kar je minljivo: posnemaj Kristusa, ki je za nas postal ubog in ni imel kraja, kamor bi naslonil glavo.

— Prôsi ga, naj ti sredi sveta nakloni resnično, neomiljeno odrekanje.


524

Jasen znak nenavezanosti je to, da — resnično — ničesar ne šteješ za svojo last.


525

Kdor iskreno živi iz vere, ve, da so časne dobrine sredstva, in jih uporablja velikodušno, na junaški način.


526

Vstali, poveličani Kristus je odvrgel vse, kar je zemeljsko, da bi mi, njegovi bratje ljudje, pomislili, kaj moramo odvreči s sebe.


527

Treba je ljubiti presveto Devico Marijo, nikdar je ne bomo ljubili dovolj!

— Ljubi jo zelo! — Naj ti ne bo dovolj, da nameščaš njene podobe, jih pozdravljaš in izrekaš molitvene vzklike, temveč da — v svojem prizadevnem življenju — znaš izročati vsak dan kakšno majhno žrtev, da bi ji izkazal svojo ljubezen in ljubezen, za katero želimo, da bi jo njej izpovedovalo vse človeštvo.


528

To je kristjanova resnica: izročitev in ljubezen — ljubezen do Boga in po Njem do bližnjega — s temeljem v žrtvi.


529

Jezus, v tvoje roke se zaupno izročam, svojo glavo skrijem v tvojih ljubečih prsih, s svojim srcem tik ob tvojem Srcu: v vsem hočem to, kar Ti hočeš.


530

Danes, ko je okolje polno nepokorščine, opravljivosti, spletkarjenja, zvijačnosti, moramo bolj kot kdajkoli ljubiti pokorščino, iskrenost, lojalnost, preprostost. Vse to pa z nadnaravnim čutom, ki nas bo naredil bolj človeške.


531

Praviš mi “da”, da si trdno odločen slediti Kristusu.

— Potem moraš hoditi z božjim korakom, ne s svojim!


532

Kaj je temelj naše zvestobe?

— V glavnih potezah, bi ti rekel, da temeljí na božji ljubezni, s katero premagujemo ovire: sebičnost, napuh, utrujenost, nepotrpežljivost …

— Človek, ki ljubi, pohodi samega sebe; ve, da tudi če ljubi z vso dušo, še vedno ne zna ljubiti dovolj.


533

Povedali so mi — in jaz bom to prepisal, ker je zelo lepo — da je takole govorila neka dobrodušna aragonska nuna v hvaležnosti za očetovsko dobroto Boga: “Kako je bister! Prav nič mu ne uide.”


534

Kot vsi božji otroci potrebuješ tudi ti osebno molitev: to intimnost, ta neposreden odnos z našim Gospodom — pogovor dveh iz obličja v obličje — ne da bi se skrival v anonimnosti.


535

Prvi pogoj za molitev je vztrajnost; drugi pa ponižnost.

— Bodi sveto trmast in zaupaj. Pomisli, da Gospod, kadar ga prosimo kaj pomembnega, morda hoče več let ponižnih prošenj. Vztrajaj! … Ampak vztrajaj z vedno več zaupanja.


536

Vztrajaj v molitvi, kakor svetuje Učitelj. Ta izhodiščna točka bo vir tvojega miru, tvojega veselja, tvoje vedrosti in zaradi tega tudi vir tvoje nadnaravne in človeške učinkovitosti.


537

Na kraju, kjer je bilo slišati govorjenje in glasbo, je v tvoji duši privrela molitev z nerazložljivo tolažbo. Nazadnje si dejal: Jezus, nočem tolažbe, hočem Tebe.


538

Tvoje življenje mora biti stalna molitev, nenehen dialog z Gospodom: v prijetnih in neprijetnih okoliščinah, v lahkih in težkih, v običajnih in izrednih …

Ob vsaki priložnosti se mora v tebi takoj vzbuditi pogovor s tvojim Očetom Bogom, tako da ga iščeš v središču svoje duše.


539

Zbrati se v molitvi, v meditaciji, je tako lahko …! Jezusa nam ni treba čakati, ne pusti nas v čakalnici: On je tisti, ki nas pričakuje.

Dovolj je, da rečeš: Gospod, hočem moliti, hočem biti s tabo! In že si v njegovi navzočnosti in govoriš z Njim.

Poleg tega ti ne omejuje časa molitve, to prepušča tvojemu okusu. In to ne deset minut ali četrt ure. Ne! Cele ure in ves dan! In On je to, kar je: Vsemogočni, neskončno Modri.


540

V notranjem življenju, tako kot v človeški ljubezni, je potrebno biti vztrajen.

Da, mnogokrat moraš premišljevati o istih temah in vztrajati, dokler znova ne odkriješ stare resnice.

— Kako da tega prej nisem videl tako jasno? se boš presenečen vprašal. — Preprosto zato, ker smo včasih kakor kamni, po katerih teče voda, vanje pa ne prodre niti kapljica.

— Zato se je treba vračati k premišljevanju o istih temah — ki vendar niso iste! — da bi se prepojili z božjim blagoslovom.


541

Pri sveti oltarni daritvi duhovnik vzame telo našega Boga in kelih z njegovo krvjo ter ju povzdigne nad vse zemeljske stvari z besedami: »Per Ipsum, et cum Ipso, et in Ipso.« — Po moji Ljubezni! Z mojo Ljubeznijo! V moji Ljubezni!

Zedini se tudi ti s tem dejanjem. Še več: napravi to resničnost za del svojega življenja.


542

Evangelist pripoveduje, da se je Jezus, potem ko je naredil čudež in ko so ga hoteli okronati za kralja, skril.

— Gospod, ki nam daješ, da smo deležni čudeža evharistije, prosimo Te, da se ne skriješ, da živiš z nami, naj Te vidimo, naj se Te dotaknemo, naj Te začutimo, naj si želimo biti vedno ob Tebi, bodi Kralj našega življenja in našega dela.


543

Pogovarjaj se z vsemi tremi osebami, z Bogom Očetom, z Bogom Sinom, z Bogom Svetim Duhom. In da bi dospel do presvete Trojice, pojdi tja po Mariji.


544

Kdor ne živi dejanske izročitve Jezusu Kristusu, nima “žive” vere.


545

Vsak kristjan mora iskati in biti v stiku s Kristusom, da bi ga lahko ljubil vedno bolj. — To je tako kot pri zaročenosti: biti skupaj je potrebno, kajti če dva nista skupaj, se ne moreta imeti rada. Naše življenje pa je življenje ljubezni.


546

Počasi premišljuj o sveti Učiteljevi jezi, ko vidi, kako v jeruzalemskem templju grdo ravnajo s stvarmi njegovega Očeta.

— Kakšna lekcija, da ne bi bil nikdar brezbrižen niti strahopeten, kadar ljudje ne ravnajo spoštljivo s tem, kar je od Boga!


547

Zaljubi se v presveto človeškost Jezusa Kristusa.

— Te ne veseli, da je hotel postati kakor mi? Zahvali se Jezusu za ta vrhunec dobrote!


548

Prišel je advent. Kako dober čas za osvežitev želje, pričakovanja, iskrenega hrepenenja po Kristusovem prihodu! Po njegovem vsakodnevnem prihodu v evharistiji! Cerkev nas spodbuja: »Ecce veniet!« — Vsak čas bo prišel.


549

Božič. — Pesem poje: »Venite, venite …« — Pojdimo, kajti On se je že rodil.

In potem, ko smo videli, kako Marija in Jožef skrbita za Dete, si drznem predlagati: znova ga poglej, glej ga brez predaha.


550

Četudi nam je težko — in Boga prosim, naj nam to bolečino poveča — imava ti in jaz svoj delež pri Kristusovi smrti, kajti grehi ljudi so bili udarci kladiva, ki so ga z žeblji pribili na les.


551

Sveti Jožef: ni mogoče ljubiti Jezusa in Marije, ne da bi ljubili svetega Očaka.


552

Poglej, koliko razlogov za to, da častimo svetega Jožefa in se učimo od njegovega življenja: bil je mož trdne vere …; preživljal je svojo družino — Jezusa in Marijo — z napornim delom …; varoval je čistost Device Marije, ki je bila njegova žena …; in spoštoval — ljubil! — svobodo Boga, ki je izbral ne le Devico za Mater, temveč tudi njega za moža svete Marije.


553

Sveti Jožef, naš oče in gospod, nadvse čist in neomadeževan, ki si bil vreden nositi Dete Jezusa v svojih rokah, ga umivati in objemati: naúči nas ravnati z našim Bogom, biti čisti, vredni tega, da smo drugi Kristusi.

In pomagaj nam, da bomo tako kot Kristus uresničevali božje poti — skrite in razsvetljene — ter jih pokazali drugim, da bomo ljudem povedali, da lahko na zemlji stalno vzdržujejo izredno duhovno učinkovitost.


554

Imej zelo rad svetega Jožefa, ljubi ga z vso dušo, saj je oseba, ki je skupaj z Jezusom najbolj ljubila sveto Marijo in ki je imela najtesnejši odnos z Bogom: on ga je za našo Materjo najbolj ljubil.

— Zasluži si tvojo naklonjenost in primerno je, da se obračaš k njemu, saj je učitelj notranjega življenja in veliko doseže pri Gospodu in pri Božji Materi.


555

Devica Marija. Kdo bi lahko bil boljši učitelj ljubezni do Boga kot ta Kraljica, kot ta Gospa, kot ta Mati, ki je v najtesnejšem odnosu s Trojico: Hči Bog Očeta, Mati Boga Sina, Nevesta Boga Svetega Duha, ki je obenem naša Mati?

— Osebno se obrni na njeno priprošnjo.


556

Dosegel boš svetost, če imaš ljubezen, če znaš delati to, kar ugaja drugim in ne žali Boga, čeprav ti je to težko storiti.


557

Sveti Pavel nam daje recept fine ljubezni: »Alter alterius onera portate et sic adimplebitis legem Christi« — nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.

— Se to izpolnjuje v tvojem življenju?


558

Naš Gospod Jezus je ljudi tako ljubil, da se je utelesil, prevzel našo naravo in živel v dnevnem stiku z revnimi in bogatimi, s pravičnimi in grešniki, z mladimi in starimi, s pogani in Judi.

Nenehno je bil v dialogu z vsemi: s tistimi, ki so mu hoteli dobro, in z onimi, ki so iskali le način, kako bi izkrivili njegove besede, da bi ga lahko obsodili.

— Prizadevaj si ravnati tako kot Gospod.


559

Ljubezen do duš zaradi Boga nam daje, da imamo radi vse ljudi, jih razumemo, opravičujemo, jim odpuščamo …

Imeti moramo dobroto, ki bo pokrila množino slabosti človeške bede. Imeti moramo čudovito ljubezen, »veritatem facientes in caritate«, tako da branimo resnico, ne da bi ranili.


560

Ko ti govorim o “dobrem zgledu”, ti hočem tudi nakazati, da moraš razumeti in opravičevati, da moraš svet napolniti z mirom in z ljubeznijo.


561

Pogosto se vprašaj: Si zares prizadevam, da bi bil bolj rahločuten v ljubezni do tistih, ki živijo ob meni?


562

Ko oznanjam, da je treba postati preproga, po kateri bodo drugi mehko stopali, nimam v mislih zgolj lepe fraze: to mora biti resničnost!

— To je težko, kot je svetost težka; pa vendar je lahko, kajti — vztrajam — svetost je dosegljiva vsem ljudem.


563

Sredi tolikšne sebičnosti, tolikšne brezbrižnosti — vsakdo gleda samo na svoje zadeve! — se spominjam tistih lesenih osličkov, močnih, krepkih, kako so v drncu tekali po mizi … — Eden je izgubil taco. Vendar je šel naprej, ker se je opiral na druge.


564

Ko katoličani branimo in ohranjamo resnico brez popuščanja, si moramo prizadevati za ustvarjanje vzdušja ljubezni, sožitja, ki bo zadušilo vsa sovraštva in zamere.


565

V kristjanu, v božjem otroku, sta prijateljstvo in ljubezen eno: božja luč, ki daje toplino.


566

Praksa bratskega opomina — katerega jedro je evangeljsko — je dokaz nadnaravne ljubezni in zaupanja.

Bodi hvaležen, kadar ga prejmeš, in ne opuščaj tega dejanja do tistih, ki živijo ob tebi.


567

Kadar moraš koga popraviti, ker je to potrebno in hočeš izpolniti dolžnost, je treba upoštevati tujo in lastno bolečino.

Toda naj ti to dejstvo nikdar ne bo v izgovor, da bi se temu izognil.


568

Postavi se prav blizu svoje Matere, Device Marije. — Ti moraš biti vedno zedinjen z Bogom: išči zedinjenost z Njim skupaj z njegovo blaženo Materjo.


569

Dobro me poslušaj: biti v svetu in biti od sveta ne pomeni biti posveten.


570

Obnašati se moraš kot goreča žerjavica, ki vname vse naokrog, kjerkoli se nahaja; ali pa vsaj poskušaj dvigniti duhovno temperaturo ljudi, ki te obdajajo, in jih voditi k intenzivnemu krščanskemu življenju.


571

Bog hoče, da njegova dela, ki jih zaupa ljudem, napredujejo na osnovi molitve in mrtvičenja.


572

Temelj vsake naše aktivnosti kot državljani — kot katoliški državljani — je v intenzivnem notranjem življenju: v tem, da smo dejavno in resnično moški in ženske, ki svoj dan spreminjajo v neprekinjen dialog z Bogom.


573

V vsakem človeku, s katerim se srečaš, moraš videti dušo: dušo, ki ji je treba pomagati, ki jo je treba razumeti, s katero je treba sobivati in ki jo je treba rešiti.


574

Trmasto hočeš hoditi sam zase, izvrševati svojo lastno voljo, se ravnati izključno po svoji lastni presoji … in glej, sad tega početja se imenuje “brezplodnost”.

Otrok, če se ne odrečeš svojemu mnenju, če si napuhnjen, če se posvečaš “svojemu” apostolatu, boš delal vso noč — vse tvoje življenje bo ena sama noč! — na zadnje pa boš dočakal jutro s praznimi mrežami.


575

Misel na Kristusovo smrt se prelije v povabilo, da se z absolutno iskrenostjo postavimo pred naša vsakodnevna opravila in resno vzamemo vero, ki jo izpovedujemo.

To mora biti priložnost za poglobitev v globino božje ljubezni, da bi jo lahko na ta način — z besedo in z deli — pokazali ljudem.


576

Potrudi se, da bo na tvojih krščanskih ustnicah — saj si kristjan in to moraš biti vedno — navzoča “neprizanesljiva” nadnaravna beseda, ki žene, ki spodbuja, ki bo izraz tvoje življenjske drže zavezanosti.


577

Veliko udobje — in včasih veliko pomanjkanje odgovornosti — se skriva v ljudeh, ki so bili postavljeni na oblast, pa se izogibajo bolečini, ki jo prinaša popravljanje, z izgovorom, da bi radi drugim prihranili trpljenje.

Morda si prihranijo kakšno nevšečnost v tem življenju …, vendar se igrajo z večno srečo — s svojo in drugih ljudi — zaradi svojih opustitev, ki so resnični grehi.


578

Svetnik je za mnoge ljudi in za njihov način življenja “neprijeten”. Toda to ne pomeni, da mora biti neznosen.

— Njegova gorečnost nikoli ne sme biti grenka; pri opominjanju nikoli ne sme raniti; njegov zgled nikoli ne sme biti ošabna moralna klofuta v obraz bližnjega.


579

Tisti mladi duhovnik se je običajno k Jezusu obračal z besedami apostolov: »Edissere nobis parabolam« — razloži nam priliko. In je dodajal: Učitelj, položi v naše duše jasnost svojega nauka, da je ne bi nikdar manjkalo v našem življenju in v naših delih … in da bi jo lahko posredovali drugim.

— Reci to Gospodu tudi ti.


580

Bodi vselej dovolj pogumen, kar pomeni ponižnost in služenje Bogu, da verske resnice predstavljaš takšne, kot so, brez popuščanja in dvoumnosti.


581

Za katoličana ni druge drže kot ta: “vedno” braniti oblast papeža; in biti “vedno” poslušno odločen, da popravi lastno mnenje v skladu s cerkvenim učiteljstvom.


582

Že dolgo tega me je nekdo vsiljivo vprašal, ali se tisti, ki smo se odločili za duhovniško kariero, upokojimo, ko dosežemo starost … Ker mu nisem odgovoril, je nadležnež vztrajal.

— Tedaj mi je prišel na misel odgovor, ki je po mojem mnenju neizpodbiten: Duhovništvo, sem mu rekel, ni kariera, ampak je apostolat!

— Tako jaz čutim. In hotel sem to zapisati zato, da z Gospodovo pomočjo nikoli ne bi pozabili na to razliko.


583

Imeti katoliškega duha pomeni, da moramo na naših ramenih nositi skrb za vso Cerkev, ne samo za ta ali oni njen delček; to zahteva, da se naša molitev z velikodušno prošnjo razteza od severa do juga, od vzhoda do zahoda.

Tako boš razumel krik — molitveni vzklik — tistega prijatelja spričo brezbrižnosti tolikih ljudi do naše svete Matere: Boli me Cerkev!


584

“Dan za dnem me zaposluje skrb za vse cerkve,” piše sveti Pavel; in ta apostolov vzdih spominja vse kristjane — tudi tebe! — na odgovornost, da k nogam Kristusove Neveste, svete Cerkve, položimo, kar smo in kar zmoremo, ter jo nadvse zvesto ljubimo, tudi za ceno premoženja, časti in življenja.


585

Ne prestraši se — in, kolikor je v tvojih močeh, ukrepaj — spričo te zarote molka, s katero hočejo utišati Cerkev. Eni ne pustijo, da bi se slišal njen glas; drugi ne dovolijo, da bi bil viden zgled tistih, ki jo oznanjajo z deli; drugi brišejo vse sledi dobrega nauka … in tako številni o njej nočejo slišati.

Ne prestraši se, ponavljam, vendar naj te tudi ne premaga utrujenost, ko delaš kot glasnik nauka cerkvenega učiteljstva.


586

Postajaj vsak dan bolj “rimski”, ljubi to blaženo lastnost, ki krasi otroke edine in resnične Cerkve, kajti tako je hotel Jezus Kristus.


587

Pobožnost do Device Marije v krščanskih dušah zbuja nadnaravni zagon, da delajo kot »domestici Dei« — kot člani božje družine.


Nazaj Naprej