Zopet v boj

Poslušaj nasvet svetega Pavla: »Hora est iam nos de somno surgere!« — Čas je že za delo! — Za delo navznoter, za izgradnjo tvoje duše; in navzven, prav tam, kjer si, za izgradnjo božjega kraljestva.

Skesan mi praviš: “Koliko bede vidim v sebi! Počutim se, takšna je moja okornost in takšen je tovor mojih poželenj, kot da ne bi nikoli storil ničesar, da bi se približal Bogu. Začenjati, začenjati. O Gospod, zmeraj na začetku! Kljub temu se bom poskušal z vso dušo vsak dan gnati naprej.”

— Naj On blagoslovi ta tvoja prizadevanja.

Oče, si mi dejal, v meni je veliko zmot, veliko napak.

— To že vem, sem ti odgovoril. Toda Bog, naš Gospod, ki prav tako to ve in s tem računa, pričakuje od tebe samo ponižnost, da to priznaš, in boj, da bi se popravil, da bi mu služil vsak dan bolje, z več notranjega življenja, z nenehno molitvijo, s pobožnostjo in uporabo primernih sredstev za posvečevanje tvojega dela.

Ko bi le pridobil — ko bi le hotel doseči — kreposti, ki jih ima osliček! Ponižen, trd pri delu in vztrajen, trmast (!), zvest, s povsem gotovim korakom, močan ter — če ima dobrega gospodarja — hvaležen in pokoren.

Še naprej premišljuj o vrlinah oslička in bodi pozoren na to, da se mora osel, zato da bi bil koristen, prepustiti volji tistega, ki ga vodi … Sam ne bi počel drugega kot … oslarije. Prav gotovo se ne bi domislil ničesar boljšega od tega, da se valja po tleh, da teka do jasli … in riga.

O Jezus! — povej mu to tudi ti — »Ut iumentum factus sum apud te!« — naredil si me za svojega oslička; ne zapuščaj me, »Et ego semper tecum!« — in vedno bom s Teboj. Vôdi me trdno privezanega s svojo milostjo, »tenuisti manum dexteram meam …« — prijel si me za povodec; »et in voluntate tua deduxisti me …« — in daj mi izpolniti tvojo voljo. Tako te bom ljubil na veke brez konca! — »Et cum gloria suscepisti me!«

Celo najneznatnejše mrtvičenje se ti zdi kot epopeja. Včasih se Jezus posluži tvojih “muhavosti”, tvojih malenkosti, da bi se mrtvičil in tako iz potrebe napravil krepost.

Moj Jezus, hočem odgovoriti na tvojo ljubezen, vendar sem slaboten.

— S tvojo milostjo bom zmogel!

Duhovno življenje — to namenoma trmasto ponavljam — je stalno začenjanje in ponovno začenjanje.

— Ponovno začenjanje? Da! Vsakič, ko napraviš dejanje kesanja — dnevno bi jih morali opraviti veliko — začneš znova, ker Bogu daješ novo ljubezen.

Ne moremo se zadovoljiti s tem, kar delamo v našem služenju Bogu, tako kot umetnik ni zadovoljen s sliko ali s kipom, ki je delo njegovih rok. Vsi mu pravijo: Čudovito je. On pa si misli: Ne, to ni to. Jaz bi hotel nekaj več. Tako moramo reagirati mi.

Poleg tega nam Gospod daje veliko, ima pravico do našega najpolnejšega odgovora … in treba je iti v korak z njim.

Manjka ti vere … in manjka ti ljubezni. Drugače bi se nemudoma in pogosteje zatekal k Jezusu ter ga prosil za to in ono.

— Ne čakaj več, kliči ga in slišal boš, kako ti Kristus govori: “Kaj hočeš, da ti storim?” tako kot je poskrbel za tistega slepega človeka, ki je stal ob poti in neutrudno vztrajal.

Neki naš prijatelj je zapisal: “Mnogokrat sem prosil Gospoda odpuščanja za svoje zelo težke grehe; rekel sem mu, da ga ljubim, in poljubil sem križ in se mu zahvalil za njegovo očetovsko previdnost v teh dneh. Presenečen sem bil kot pred leti, ko sem — ne da bi se takrat tega zavedal — govoril: »Dei perfecta sunt opera« — vsa božja dela so popolna. Istočasno me je navdala popolna gotovost brez kakršnegakoli dvoma, da je to odgovor mojega Boga svojemu grešnemu, a ljubečemu bitju. Vse pričakujem od Njega! Blagoslovljen bodi!!”

Brž sem mu odgovoril: “Gospod se vedno obnaša kot dobri Oče in nam ponuja nenehne dokaze svoje ljubezni. Postavi vse svoje upanje v Njega … in se še naprej bojuj.”

O Jezus! Če si kljub temu, da sem bil, kakršen sem bil (!) — ubogi jaz — storil, kar si storil …; kaj bi šele storil, če bi se jaz odzval, kot je treba?

Ta resnica te mora voditi do velikodušnosti brez predaha.

Jokaj in obžaluj z bolečino in z ljubeznijo, kajti Gospod in njegova blažena Mati si zaslužita od tebe drugačnega ravnanja.

Četudi se v tvojo dušo včasih prikrade naveličanost in se ti zdi, da besede izgovarjaš zgolj z ustnicami, obnôvi svoja dejanja vere, upanja, ljubezni. Ne zaspi! Drugače bo sredi dobrega prišlo slábo in te povleklo za seboj.

Môli takole: Če naj naredim kaj koristnega, Jezus, moraš to zame narediti Ti. Naj se izpolni tvoja volja. Ljubim jo, pa čeprav bi tvoja volja dopustila, da ostanem vedno tak kot sedaj, ko v mukah padam, Ti pa me dviguješ!

Naredi me svetega, moj Bog, pa čeprav s pomočjo udarcev. Nočem biti ovira tvoji volji. Hočem se prav odzvati, hočem biti velikodušen … Toda kakšno je moje hotenje?

Zelo si zaskrbljen, ker ne ljubiš, kot bi moral. Vse ti je nadležno. Sovražnik pa stori vse, kar more, da bi prišel na dan tvoj slab značaj.

— Razumem, da je to zate veliko ponižanje, in ravno zato moraš reagirati učinkovito in brez odlašanja.

Ni resnična svetost — v najboljšem primeru je njena karikatura — tista, ki človeka primora k misli, da “sta za prenašanje enega svetnika potrebna dva svetnika.”

Hudič nas poskuša oddaljiti od Boga in če se prepustiš njegovi prevladi, se bodo pošteni ljudje “oddaljili” od tebe, ker se “oddaljujejo” od satanovih prijateljev ali obsedencev.

Tudi če si misliš, da je v tebi samo besedičenje, kadar govoriš z Gospodom, ga prosi za večjo izročitev, za odločnejše napredovanje v krščanski popolnosti: naj te še bolj vžge!

Obnovi svoj trdni sklep, da boš z “dejansko prostovoljnostjo” živel svoje krščansko življenje: v vsakem trenutku in v vseh okoliščinah.

Ne postavljaj ovir milosti: prepričati se moraš, da če naj boš kvas, moraš biti svet in se boriti za poistovetenje z Njim.

Počasi, z iskrenim duhom reci: »Nunc coepi!« — Zdaj začnem!

Ne bodi malodušen, če na žalost v sebi ne vidiš spremembe, učinka Gospodove desnice … Iz svoje nizkosti lahko kličeš: Pomagaj mi, Jezus moj, ker hočem izpolniti tvojo voljo …, tvojo preljubo voljo!

Prav: tvoja skrb morajo biti “oni”. Toda tvoja prva skrb moraš biti ti sam, tvoje notranje življenje; kajti drugače jim ne boš mogel služiti.

Kako težko ti je opraviti to mrtvičenje, h kateremu te nagovarja Sveti Duh! Umirjeno poglej na razpelo … in ljubil boš to zadoščevanje.

Pribiti se na križ! To hrepenenje se je kakor nova luč velikokrat pojavilo v razumu, v srcu in na ustnicah tiste duše.

— Pribiti se na križ? Kako težko je! si je govorila. Pa je dobro poznala pot: »Agere contra!« — zanikati samega sebe. Zato je prosila: Pomagaj mi, Gospod!

Ko se nahajamo na Kalvariji, kjer je Jezus umrl, nas mora izkušnja naših osebnih grehov pripeljati do kesanja: do zrelejše in globlje odločitve, da ga ne bomo več žalili.

Vsak dan malo več — tako kot pri rezljanju kamna ali lesa. Treba je obrusiti hrapave dele, odstranjevati hibe našega osebnega življenja z duhom pokore, z drobnimi mrtvičenji, ki so dveh vrst: aktivna mrtvičenja — tista, ki jih iščemo kakor cvetlice, ki jih nabiramo skozi ves dan — in pasivna, ki prihajajo od zunaj in nam jih je težko sprejeti. Nato Jezus Kristus doda, kar še manjka.

— Kako čudovito razpelo boš postal, če se odzoveš velikodušno, veselo, popolnoma!

Gospod te z odprtimi rokami prosi za nenehno miloščino ljubezni.

Približaj se Jezusu, ki je umrl zate, približaj se temu križu, katerega obris se vidi na vrhu Golgote …

Toda približaj se iskreno, s to notranjo zbranostjo, ki je znak krščanske zrelosti; da bi božji in človeški dogodki pasijona prodrli v tvojo dušo.

Mrtvičenje moramo sprejemati z istimi čustvi, kot jih je imel Jezus Kristus v svojem svetem trpljenju.

Mrtvičenje je potrebno izhodišče za katerikoli apostolat in za popolno izvrševanje vsakega apostolata.

Duh pokore je predvsem v izkoriščanju teh številnih drobnarij — dejanj, odpovedi, žrtev, uslug … — ki jih vsak dan najdemo na poti in jih spreminjamo v dejanja ljubezni, kesanja, v mrtvičenje, in tako ob koncu dneva oblikujemo šopek: lep venec, ki ga izročimo Bogu!

Najboljši duh daritve je vztrajanje v začetem delu: kadar ga opravljamo z navdušenjem in kadar postane težavno.

Predlôži svojemu duhovnemu voditelju v presojo svoj načrt mrtvičenja, da ga umeri.

— Toda umeriti ne pomeni vedno zmanjšati, ampak tudi povečati, če meni, da je tako primerno. — In naj bo tako ali drugače, sprejmi ta napotek!

Tako kot sveti Avguštin lahko rečemo, da nas slabe strasti vlečejo za obleko navzdol. Istočasno v srcu opažamo velike, plemenite, čiste želje in tako pride do boja.

— Če ti po Gospodovi milosti uporabiš asketska sredstva: iskanje božje navzočnosti, mrtvičenje — ne ustraši se: pokoro — boš napredoval, v tebi bo mir in dosegel boš zmago.

Varovanje srca. — Tako je molil tisti duhovnik: “Jezus, naj bo moje ubogo srce zapečaten vrt; naj bo moje ubogo srce raj, kjer boš živel Ti; naj ga moj angel varuh ščiti z ognjenim mečem, s katerim prečiščuje vsa čustva, preden vstopijo vame; Jezus, z božjim pečatom svojega križa zapečati moje ubogo srce.”

Čisto življenje, pogumno! Vsak v svojem stanu: treba je znati reči “ne” zaradi vélike Ljubezni z veliko začetnico.

Obstaja zelo jasen španski pregovor: svetnica in svetnik, med njima kot skala trden zid.

— Srce in čute moramo varovati tako, da se vedno oddaljimo od priložnosti. Treba se je izogibati strastem, pa naj se zdijo še tako svete!

Moj Bog! V vsem, kar vidim, odkrivam milost in lepoto: v vsakem trenutku bom iz ljubezni varoval pogled.

Ti, kristjan, in zaradi tega božji otrok, moraš čutiti resno odgovornost, da na milosti, ki si jih prejel od Gospoda, odgovoriš z držo budne in ljubeče trdnosti, tako da nobena stvar niti človek ne bo mogel zabrisati posebnih potez ljubezni, ki jih je On vtisnil v tvojo dušo.

Dosegel si veliko intimnost s tem našim Bogom, ki ti je tako blizu, tako znotraj tvoje duše … toda, ali si prizadevaš, da bi se povečala, da bi se poglobila?

— Bodi pogumen! Ne upiraj se temu, da bi odsekal vse, kar povzroča bolečino, pa čeprav le neznatno, Njemu, ki te tako ljubi.

Če smo zvesti, se življenje Jezusa Kristusa na neki način ponavlja v življenju vsakogar izmed nas, tako v svojem notranjem poteku — v posvečevanju — kot v zunanjem ravnanju.

— Zahvali se mu za njegovo dobroto.

Zdi se mi zelo primerno, da Gospodu pogosto izkažeš gorečo, veliko željo, da bi bil svet, čeprav vidiš, da si poln bede …

— Delaj tako ravno zaradi tega!

Jasno si videl, da si božji otrok. Tudi če tega ne bi videl nikoli več — kar se ne bo zgodilo! — moraš zaradi čuta zvestobe za vedno iti naprej po svoji poti, ne da bi se oziral nazaj.

Sklep: biti zvest urniku — junaško zvest in brez opravičil — v običajnih in izrednih dneh življenja.

Morda si kdaj s sveto zavistjo pomislil na mladoletnega apostola Janeza, »quem diligebat Iesus« — ki ga je Jezus ljubil.

— Ali ti ne bi bilo všeč biti vreden, da te kličejo “ta, ki ljubi božjo voljo”? Ukrepaj temu primerno dan za dnem.

Bodi prepričan o naslednjem: želja — potrjena z dejanji! — da se obnašaš kot dober božji otrok, daje trajno mladost, vedrost, veselje in mir.

Če se znova prepustiš v božje roke, boš od Svetega Duha prejel luč v razumu in trdnost v volji.

Iz Jezusovih ust poslušaj priliko, o kateri poroča sveti Janez v svojem evangeliju: »Ego sum vitis, vos palmites.« — Jaz sem trta, vi mladike.

V domišljiji, v razumu že imaš celotno priliko. In vidiš, da je mladika, ki je ločena od trsa, od vinske trte, popolnoma nekoristna, ne bo obložena s sadovi, doletela jo bo usoda suhe veje, ki jo bodo pohodili ljudje ali živali, ali pa bo vržena na ogenj …

— Ti si mladika: izpelji iz tega vse posledice.

Danes sem poln zaupanja znova molil in takole prosil: Gospod, naj nas ne vznemirjajo naši pretekli, že odpuščeni padci, pa tudi ne možnost prihodnjih; naj se predamo v tvoje usmiljene roke; naj te spomnimo na naše želje po svetosti in apostolatu, ki utripajo kakor žerjavica pod pepelom navidezne hladnosti …

— Gospod, vem, da nas slišiš. Reci mu to tudi ti.

Ko odpreš svojo dušo, bodi iskren! In brez olepševanja, ki je včasih otročje, spregovôri.

Nato pojdi poslušno naprej: tako boš bolj svet, bolj srečen.

Ne išči tolažbe zunaj Boga. — Poglej, kako je pisal tisti duhovnik: Brez potrebe nikakor ne odpiraj svojega srca nobenemu drugemu prijatelju!

Svetost se doseže ob pomoči Svetega Duha — ki pride prebivat v našo dušo — po milosti, ki nam je dana v zakramentih, in s stalnim asketskim bojem.

Sin moj, ne delajmo si utvar: ti in jaz — to bom neutrudno ponavljal — se bova morala boriti vedno, vedno, do konca svojega življenja. Tako bova ljubila mir in bova mir prinašala drugim ter prejela večno plačilo.

Ne ustavi se pri tem, da Tolažniku govoriš, poslušaj ga!

V svoji molitvi premišljuj, kako te je življenje otroštva, ko si globoko odkril, da si božji otrok, navdalo s sinovsko ljubeznijo do Očeta; pomisli, kako si pred tem šel po Mariji k Jezusu, ki ga častiš kot njegov prijatelj, kot brat, kot zaljubljenec, kar tudi si …

Potem ko si prejel ta nasvet, si razumel, da si doslej vedel za prebivanje Svetega Duha v tvoji duši, da bi jo ta posvetil …, vendar nisi “razumel” te resnice o njegovi navzočnosti. Potreben je bil ta namig: sedaj čutiš ljubezen znotraj sebe; in želiš se družiti z njim, biti njegov prijatelj, njegov zaupnik …, mu olajšati delo glajenja, izkoreninjanja, vžiganja …

Tega ne bom znal storiti! si pomislil. — Poslušaj ga, ti ponavljam. On ti bo dal moči, On bo naredil vse, če ti hočeš …, saj gotovo hočeš!

— Moli k njemu: Božanski Gost, Učitelj, Luč, Vodnik, Ljubezen, naj te znam lepo gostiti in poslušati tvoje nauke ter se vneti, ti slediti in te ljubiti.

Da bi se približal Bogu, da bi poletel do Boga, potrebuješ močna in velikodušna krila molitve in zadoščevanja.

Da bi se izognil rutini v ustnih molitvah, jih skušaj izgovarjati z isto ljubeznijo, s katero zaljubljenec prvikrat spregovori …, in tako kot da bi bila to zadnja priložnost, ko se lahko obrneš h Gospodu.

Če si ponosen, da si otrok svete Marije, se vprašaj: Kolikokrat Božji Materi izkažem pobožnost čez dan, od jutra do večera?

Med drugimi obstajata dva razloga, si je govoril tisti prijatelj, da zadoščujem moji brezmadežni Materi vsako soboto in na predvečer njenih praznikov.

— Drugi razlog je, da ljudje ob nedeljah in Marijinih praznikih (ki so pogosto vaški prazniki), namesto da bi molili — dovolj je odpreti oči in pogledati — z javnimi grehi in pohujšljivimi zločini žalijo našega Jezusa.

Prvi razlog: da tisti, ki hočemo biti dobri otroci, morda po satanovem nagibu ne živimo z dolžno pozornostjo teh dni, posvečenih Gospodu in njegovi Materi.

— Se že zavedaš, da so ti razlogi žal še vedno zelo aktualni, zato moramo tudi mi zadoščevati.

Vedno sem kristjanovo molitev razumel kot ljubeč pogovor z Jezusom, ki se ne sme prekiniti niti v trenutkih, ko smo fizično daleč od tabernaklja, kajti vse naše življenje je sestavljeno iz stihov človeške ljubezni na božji način … in ljubimo lahko vedno.

Božja ljubezen do njegovih ustvarjenin je tolikšna in naš odgovor bi moral biti tolikšen, da bi se pri obhajanju svete maše morale ustaviti vse ure.

Mladike, zedinjene s trto, dozorijo in dajejo sad.

— Kaj morava storiti ti in jaz? Preko kruha in besede morava biti prav blizu Jezusu Kristusu, ki je naša trta …, mu govoriti ljubeznive besede skozi ves dan. Tako delajo zaljubljenci.

Zelo rad imej Gospoda. V svoji duši varuj in spodbujaj to nujnost, da ga ljubimo. Ljubi Boga prav zdaj, ko ga morda mnogi, ki ga imajo v svojih rokah, nimajo radi, z njim grdo ravnajo in ga zanemarjajo.

Lepo mi ravnaj z Gospodom pri sveti maši in skozi ves dan!

Molitev je najmočnejše kristjanovo orožje. Molitev nas dela učinkovite. Molitev nas osrečuje. Molitev nam daje vso potrebno moč, da bi izpolnjevali božje zapovedi.

— Da! Vse tvoje življenje more in mora biti molitev.

Osebna svetost ni nekakšna entelehija, temveč jasna stvarnost, človeška in božja, ki se nenehno kaže v dnevnih dejanjih ljubezni.

Duh molitve, ki poživlja celotno življenje Jezusa Kristusa med ljudmi, nas uči, da mora pred vsakim dejanjem — velikim ali majhnim — biti prisotna molitev, ga spremljati in mu slediti.

V kontemplaciji premišljuj in doživljaj Kristusovo trpljenje skupaj z Njim: vsak dan nastavi svoj hrbet, ko ga bičajo; ponudi svojo glavo trnovi kroni.

— V moji deželi pravijo: “Ljubezen se z ljubeznijo vrača.”

Kdor ljubi, ne zamudi nobene podrobnosti. To sem videl pri mnogih dušah: te malenkosti so nekaj zelo velikega: Ljubezen!

Ljubi Boga namesto tistih, ki ga ne ljubijo: tega duha zadoščevanja in pokore moraš napraviti za meso svojega mesa.

Če notranji boj kdaj postane težavnejši, bo to dobra priložnost, ko pokažemo, da je naša ljubezen resnična.

Prepričan si, da ti je Bog jasno pokazal, da se moraš vrniti k najbolj otroškim drobnarijam svojega nekdanjega notranjega življenja ter mesece in celo leta vztrajati v teh junaških malenkostih (tvoja občutja, tolikokrat gluha za dobro, pri tem ne štejejo), z voljo, ki je morda hladna, toda odločena, da jih izpolni iz ljubezni.

Vztrajaj prostovoljno in z ljubeznijo — čeprav čutiš sušo — v svojem življenju pobožnosti. In naj te ne moti, če se zalotiš pri štetju minut ali dni, ki manjkajo do konca kakšne norme pobožnosti ali do zaključka naloge, kakor slab šolar, ki z medlim zadovoljstvom sanja o koncu letnika; ali kot zapornik, ki upa na vrnitev k svojim zvijačam, kakor hitro mu bodo odprli vrata zapora.

Vztrajaj — ponavljam — z učinkovito in dejansko voljo, in niti za trenutek ne opuščaj želje, da bi opravil in izkoristil ta sredstva pobožnosti.

Žívi vero z veseljem, v tesni bližini Jezusa Kristusa. — Resnično ga ljubi — resnično, resnično! — in boš junak velike pustolovščine ljubezni, ker boš vsak dan bolj zaljubljen.

Počasi reci Učitelju: Gospod, hočem ti samo služiti! Hočem samo izpolnjevati svoje dolžnosti in te ljubiti z zaljubljeno dušo! Daj mi občutiti svoj trdni korak ob meni. Bodi Ti moja edina opora.

— Reci mu to počasi … in reci mu zares!

Potrebuješ notranje življenje in doktrinalno izobraževanje. Bodi zahteven do sebe! Ti, krščanski mož, krščanska žena, moraš biti sol zemlje in luč sveta, ker imaš obveznost dajati zgled s sveto brezobzirnostjo.

— Gnati te mora Kristusova ljubezen in ker si začutil ter veš, da si drugi Kristus, odkar si mu rekel, da boš hodil za njim, se ne boš ločil od sebi enakih — od svojih sorodnikov, prijateljev, kolegov — enako kot se sol ne loči od jedi, kateri daje okus.

Tvoje notranje življenje in tvoja izobrazba obsegata pobožnost in razsodnost, ki ju mora imeti božji otrok, da bi vse začinil s svojo dejavno navzočnostjo.

Prôsi Gospoda, da bi vselej bil ta dobra začimba v življenju drugih.

Kristjani z mladostnim duhom zbiramo zaklad evangelija — ki je vedno nov — da bi ga ponesli na vse konce zemlje.

Posnemati moraš Jezusa Kristusa in ga ljudem predstaviti s svojim ravnanjem. Ne pozabi, da je Kristus prevzel našo naravo, da bi vse ljudi vključil v božje življenje, tako da bi — v zedinjenosti z Njim — posamič in družbeno živeli nebeške zapovedi.

Ti, ker si kristjan, ne moreš obrniti hrbta pred nobeno skrbjo, pred nobeno potrebo svojih bratov ljudi.

S kakšno vztrajnostjo je apostol Janez oznanjal »mandatum novum«! — “Ljubite drug drugega!”

— Kar pokleknil bi, brez zganjanja komedije — k temu me kliče srce — in vas pri božji ljubezni prosil, da se imate radi, da si pomagate, da se podpirate, da znate drug drugemu odpuščati.

— Zato zavračajte napuh, bodite razumevajoči, dobrotljivi; nudite drug drugemu oporo molitve in iskrenega prijateljstva.

Dober boš samo, če znaš videti dobre stvari in kreposti drugih.

— Zatorej, kadar moraš koga popraviti, stori to z ljubeznijo, v primernem trenutku, brez poniževanja … in z željo, da bi se ti sam učil in se izboljšal v tem, kar popravljaš.

Spodbujaj in udejanjaj ljubezen, brez omejitev in brez razlikovanj, kajti to je krepost, ki je značilna za nas, Učiteljeve učence.

— Vendar pa te ta ljubezen ne more voditi — saj bi prenehala biti krepost — k temu, da bi oslabil vero, da bi otopil ostre robove, ki jo določajo, da bi jo osladil do te mere, da bi se spremenila, kot hočejo nekateri, v nekaj brezobličnega, brez božje moči in sile.

Moraš sobivati, moraš razumeti, moraš biti brat svojim bratom ljudem, moraš postaviti ljubezen — kot piše španski mistik — tja, kjer ni ljubezni, da bi od tam pridobil ljubezen.

Kritika, kadar jo bo treba izreči, mora biti pozitivna, v duhu sodelovanja, konstruktivna in nikdar na skrivnem pred dotično osebo.

— Drugače je to izdajstvo, klevetanje, opravljanje, morda obrekovanje … vedno pa pomanjkanje poštenosti.

Kadar vidiš, da božja slava in blagor Cerkve zahtevata, da spregovoriš, ne molči.

— Pomisli: Le kdo ne bi bil pogumen pred Bogom, če ima pred sabo večnost? Ničesar ne izgubiš, po drugi strani pa pridobiš veliko. Torej, zakaj si ne upaš?

Nismo dobri bratje naših bratov ljudi, če nismo pripravljeni pošteno ravnati kljub temu, da bi ljudje okoli nas slabo tolmačili naše vedenje in bi se odzvali na neprijeten način.

Tvoja ljubezen in tvoje služenje sveti Cerkvi ne moreta biti pogojena z večjo ali manjšo svetostjo tistih, ki jo sestavljajo, četudi si goreče želimo krščanske popolnosti za vse.

— Ljubiti moraš Kristusovo Nevesto, svojo Mater, ki je in vedno bo čista in brez madeža.

Delo našega osebnega posvečevanja vpliva na svetost mnogih duš in božje Cerkve.

Prepričaj se! Če ti hočeš — Bog te namreč sliši, te ljubi, ti obljublja slavo — potem lahko, zavarovan z vsemogočno roko svojega nebeškega Očeta, postaneš nadvse srčen človek, pripravljen vsepovsod pričevati o njegovem ljubeznivem, resničnem nauku.

Gospodovo polje je rodovitno in njegovo seme dobro. Zato, kadar se v tem našem svetu pojavi ljuljka, ne dvomi: slabo so se odzvali ljudje, zlasti kristjani, ki so zaspali in pustili zemljo nezavarovano pred sovražnikom.

— Ne pritožuj se, da je neplodna; namesto tega pa izprašaj svoje ravnanje.

Tudi tebi bo dala misliti tale pripomba, ki me je zelo zabolela: “Jasno vidim pomanjkanje upora ali pa neučinkovitost tega upora pred sramotnimi zakoni, ker je zgoraj, spodaj in v sredini veliko, zares veliko (!) povprečnežev.”

Sovražniki Boga in njegove Cerkve, ki jih žene neminljivo satanovo sovraštvo, so dejavni in se organizirajo brez prestanka.

Z “zgledno” stalnostjo pripravljajo svoje kadre, vzdržujejo šole, vodje in agitatorje ter s prikrito — toda učinkovito — dejavnostjo razširjajo svoje ideje ter v domove in na delovna mesta prinašajo svoje seme, ki uničuje vsakršno versko idejo.

— Kaj vse moramo storiti kristjani, da bi vedno z resnico služili našemu Bogu!

Ne zamenjuj vedrosti z lenobo, z zapuščenostjo, z odlašanjem glede odločitev ali proučevanja problemov.

Vedrost se zmeraj dopolnjuje z marljivostjo, ki je potrebna krepost za presojanje in pravočasno razreševanje odprtih zadev.

— Sin, kje je Kristus, ki ga duše iščejo v tebi? V tvojem napuhu? V tvojih željah, da bi prevladal nad drugimi? V tistih značajskih podrobnostih, ki jih nočeš premagati? V tej trmi? … Je tam Kristus? — Ne!!

— Prav, imeti moraš osebnost, toda tvoja osebnost si mora prizadevati za poistovetenje s Kristusom.

Predlagam ti dobro pravilo ravnanja za življenje bratstva, duha služenja: ko tebe ne bo, naj bodo drugi zmožni nadaljevati delo, s katerim se ukvarjaš, na podlagi izkušenj, ki jih velikodušno deliš z njimi, ne da bi se naredil za nezamenljivega.

Na tebi — kljub tvojim strastem — sloni odgovornost za svetost, za krščansko življenje drugih, za učinkovitost ostalih.

Ti nisi zobato kolo, ki leži sámo zase. Če se ustaviš, koliko drugih lahko upočasniš ali jih oškoduješ!

Pomisli na svojo mater, sveto Cerkev, in upoštevaj, da če eden od udov boleha, boleha vse telo.

— Tvoje telo potrebuje vsakega od udov, ampak vsak izmed udov potrebuje celotno telo. — Gorje, če bi moja roka nehala izpolnjevati svojo dolžnost … ali če bi srce prenehalo biti!

To si jasno videl: medtem ko ga toliko ljudi ne pozna, se je Bog ozrl nate. Hoče, da si temelj, klesani kamen, na katerega se bo opiralo življenje Cerkve.

Premišljuj o tem dejstvu in boš prišel do mnogih praktičnih posledic za svoje običajno ravnanje: temelj, klesani kamen — ki je morda skrit in se ne blešči — mora biti trden, brez razpok; služiti mora za podporo stavbe …; drugače ostane osamljen.

Ker čutiš, da si od Boga izbrani temelj za soodreševanje — ne pozabi, da si … beda in beda — te mora ponižnost privesti do tega, da se boš postavil pod noge — v služenje — vsem. — Tako so postavljeni temelji zgradb.

Temelj pa mora imeti srčnost, ki je nepogrešljiva krepost za nekoga, ki mora podpirati in spodbujati druge.

— Jezus — odločno mu to povej — naj nikdar zaradi lažne ponižnosti ne opustim kardinalne kreposti srčnosti. Daj mi, Bog moj, da bom razločeval zlato od žlindre.

Naša Mati, Upanje naše! Kako varni smo ob Tebi, tudi če se vse zamaje!

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma
To poglavje v drugem jeziku