Z božjo milostjo se moraš lotiti in uresničiti nemogoče …, kajti to, kar je mogoče, lahko stori kdorkoli.

Zavračaj svoj pesimizem in ne dopuščaj, da so ljudje okrog tebe pesimisti. — Bogu je treba služiti z veseljem in z odpovedjo.

Odvrni od sebe to človeško previdnost, ki te dela tako opreznega — oprosti mi! — tako strahopetnega.

— Ne bodimo ljudje ozkega pogleda, mladoletni moški in ženske, slabovidni, brez nadnaravnega obzorja …! Mar delamo za sebe? Ne!

Torej recimo brez strahu: Jezus moj, za Tebe delamo, pa … nam boš odrekel gmotna sredstva? Dobro veš, kako nevredni smo; kljub temu pa jaz ne bi tako ravnal s hlapcem, ki bi mi služil …

Zato upamo, prepričani smo, da nam boš dal, kar potrebujemo, da bi ti služili.

Dejanje vere: proti Njemu ni mogoče zmagati! Niti proti njegovim ljudem!

— Ne pozabi tega.

Ne izgubljaj poguma, naprej! Naprej s trmo, ki je sveta in ki se na duhovnem področju imenuje vztrajnost.

Moj Bog, za resnične potrebe vedno poskrbiš.

Ne gre ti slabše. — Gre za to, da sedaj bolje poznaš samega sebe. Izogibaj se vsakemu najmanjšemu znaku malodušja!

Na poti osebnega posvečevanja ima lahko človek včasih vtis, da namesto napredovanja nazaduje; da se namesto izboljšanja slabša.

Dokler je notranji boj, je ta pesimistična misel le lažna iluzija, prevara, ki jo je treba pregnati.

— Mirno vztrajaj. Če se trdno bojuješ, napreduješ na svoji poti in se posvečuješ.

Notranja suhota ni mlačnost. V primeru mlačnega človeka se voda milosti ne vpija, odteka mimo … Nasprotno pa obstajajo suha področja, navidez izsušena, ki se po nekaj kapljah dežja ob svojem času prenapolnijo s cvetjem in sočnimi sadeži.

Torej, kdaj se bomo prepričali? Kako pomembna je poslušnost božjim klicem vsakega trenutka, kajti Bog nas čaka prav tam!

Bodi sveto zvijačen: ne čakaj, da ti Gospod pošlje nevšečnosti; sam stopi korak naprej, s prostovoljnim zadoščevanjem. — Potem jih ne boš sprejemal z resignacijo — ki je stara beseda — ampak z ljubeznijo: ta beseda je večno mlada.

Danes si prvič imel občutek, da vse postaja preprostejše, da se vse “razrešuje”: končno vidiš, kako so izginili problemi, ki so te skrbeli. In razumeš, da bodo razrešeni tem bolje in v tem večji meri, kolikor bolj se boš predal rokam svojega Očeta Boga.

Kaj še čakaš, da bi se začel vedno obnašati — to mora biti motiv tvojega življenja! — kot božji otrok?

Obrni se k Devici Mariji — k Materi, Hčeri, Nevesti Boga, k naši Materi — in jo prosi, naj ti od preblažene Trojice pridobi več milosti: milost vere, upanja, ljubezni, kesanja, da takrat, ko se v življenju zdi, da piha močan, suh veter, ki zmore izsušiti te rože človeške duše, ne bi izsušil tvojih rož … niti rož tvojih bratov.

Bodi poln vere, gotovosti! — To nam govori Gospod z Jeremijevimi besedami: »Orabitis me, et ego exaudiam vos.« — Vedno, kadar se obračate k meni, vedno, kadar molite, vas bom uslišal!

Vse navezujem nate, moj Bog. Kaj bi bilo z mano brez Tebe, ki si moj Oče?

Dovôli, da ti dam nasvet izkušene duše: tvoja molitev — tvoje življenje naj bo stalna molitev — mora biti zaupna kakor “molitev otroka”.

K Jezusu privedejo bolnika in On ga gleda. — Dobro opazuj prizor in premišljuj njegove besede: »Confide, fili« — zaupaj, sin moj.

To ti pravi Gospod, kadar čutiš breme napak: vera! Vera je na prvem mestu; potem pa se moraš prepustiti, da te vodijo kot hromega: notranja in krotka pokorščina!

Otrok, z lastno močjo na nadnaravnem področju ne zmoreš ničesar; toda kot božje orodje boš zmogel vse! »Omnia possum in eo qui me confortat!« — Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč! Kajti On zaradi svoje dobrote hoče uporabljati neustrezna orodja, kot sva ti in jaz.

Vedno kadar moliš, si prizadevaj imeti vero, kakršno so imeli bolniki iz evangelija. Biti moraš prepričan, da te Jezus posluša.

Mati moja! Zemeljske matere s posebno ljubeznijo gledajo na najšibkejšega, na najbolj bolnega, na najmanjšega otroka, na ubogega pohabljenca …

— Gospa! Jaz vem, da si ti bolj Mati kot vse matere skupaj … — In ker sem jaz tvoj otrok … In ker sem šibek in bolan … in pohabljen … in grd …

Manjka nam vere. Tistega dne, ko bomo živeli to krepost — z zaupanjem v Boga in v njegovo Mater — bomo pogumni in zvesti. Bog, ki je vedno isti Bog, bo po naših rokah delal čudeže.

— Daj mi, o Jezus, tisto vero, ki si je resnično želim! Mati moja in Gospa moja, presveta Marija, daj da bi veroval!

Trden sklep: prepustil se bom Jezusu Kristusu z vsemi svojimi šibkostmi. In kar bo On hotel v vsakem trenutku, »fiat!« — naj se zgodi!

Nikoli ne izgubljaj poguma, kajti Gospod ti je vedno pripravljen dati potrebno milost za tisto novo spreobrnjenje, ki ga potrebuješ, za vzpon na nadnaravnem področju.

Hvaljen bodi Bog! si govoril sam pri sebi po opravljenem zakramentu spovedi. Pomislil si: to je tako, kot da bi se znova rodil.

Nato si vedro nadaljeval: »Domine, quid me vis facere?« — Gospod, kaj hočeš, da storim?

— In ti sam si odgovoril: s tvojo milostjo, ki je nad vsem in nad vsemi, bom izpolnil tvojo presveto voljo: »Serviam!« — Služil ti bom brezpogojno!

Evangelist pripoveduje, da so se Modri, »videntes stellam« — ko so znova uzrli zvezdo — navdali z velikim veseljem.

— Veselijo se, otrok moj, v veliki radosti, ker so storili to, kar so morali; in veselijo se, ker imajo gotovost, da bodo prispeli do Kralja, ki nikdar ne zapusti tistih, ki ga iščejo.

Ko boš zares ljubil božjo voljo, boš vselej, tudi v trenutkih silnega trepetanja, videl, da je naš nebeški Oče zmeraj blizu, zelo blizu, ob tebi, s svojo večno ljubeznijo, s svojo neskončno ljubeznivostjo.

Če je obzorje tvojega notranjega življenja, tvoje duše, temačno, se pústi voditi za roko, kakor slep človek.

— Gospod sčasoma nagradi to ponižnost, s katero podvržemo svoj um, tako da nam nakloni jasnino.

Strah pred nečim ali nekom, še posebej pa pred človekom, ki vodi našo dušo, je nekaj neprimernega za božjega otroka.

Ali nisi ganjen, ko slišiš ljubeznivo besedo, namenjeno tvoji materi?

— Tako je tudi z Gospodom. Ne moremo ločiti Jezusa od njegove Matere.

V trenutkih izčrpanosti, nevolje, se zaupno zateci h Gospodu, in mu kot tisti naš prijatelj reci: “Jezus, vse prepuščam Tebi … še preden začnem z bojem, sem že utrujen.”

— On ti bo dal svojo moč.

Če ni težav, potem stvari nimajo človeške privlačnosti … niti nadnaravne. — Le kaj boš lahko obesil na žebelj, če ni nobenega upora, ko ga zabijaš v steno?

Zdi se laž, da bi si človek kot ti — ki veš, da nisi nič, kot praviš — drznil postavljati ovire božji milosti.

To je to, kar počneš s svojo lažno ponižnostjo, s svojo “objektivnostjo”, s svojim pesimizmom.

Daj mi milost, da bom zapustil vse, kar zadeva mene. Moja edina skrb mora biti tvoja slava …, z eno besedo, tvoja ljubezen. — Vse za ljubezen!

“Ko je Herod to slišal,” — da je na zemljo prišel Kralj — “se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim.”

To je vsakdanje življenje! Prav to se dogaja sedaj: ob božji veličini, ki se kaže na tisoč načinov, ne manjka ljudi — tudi na položajih oblasti — ki se vznemirjajo. Zato ker … ne ljubijo Boga zares; ker niso ljudje, ki bi ga želeli resnično srečati; ker nočejo slediti njegovim navdihom in postanejo ovira na božji poti.

— Naj ti bo to vnaprej v opozorilo, nadaljuj z delom, ne skrbi, išči Gospoda, môli … in On bo zmagal.

Nisi sam. — Niti ti niti jaz ne moreva biti sama. Še manj pa, če greva k Jezusu po Mariji, saj je ona Mati, ki nas nikdar ne zapusti.

Kadar se ti zdi, da te Gospod zapušča, ne bodi žalosten. Še bolj zavzeto ga išči! On, Ljubezen, te ne pusti samega.

— Bodi prepričan, da “te pušča samega” iz ljubezni, da bi v svojem življenju jasno videl to, kar je njegovo, in to, kar je tvoje.

Dejal si mi: “Čutim se ne le nezmožnega, da bi šel naprej po poti, ampak tudi nezmožnega, da bi se rešil — uboga moja duša! — brez nekega čudeža božje milosti. Hladen sem in — kar je še hujše — nekako ravnodušen: kot da bi bil nekakšen opazovalec »svojega primera«, ki mu je vseeno za to, kar gleda. So ti dnevi brezplodni?

Toda moja Mati je moja Mati in Jezus je — si upam reči? — moj Jezus! In obstajajo svete duše, ki prav zdaj prosijo zame.”

— Hôdi še naprej z roko v roki s svojo Materjo, sem ti odvrnil, in “upaj si” reči Jezusu, da je tvoj. Zaradi svoje dobrote bo On prižgal jasno luč v tvoji duši.

Daj mi, Jezus, križ brez cirenejcev. Narobe sem rekel, tvojo milost, tvojo pomoč bom potreboval kot vedno; bodi Ti moj Cirenejec. S teboj, moj Bog, ni preizkušnje, ki bi me prestrašila …

— Kaj pa če bi moj križ bil naveličanost, žalost? — Jaz ti rečem, Gospod, da bom s teboj veselo žalosten.

Če Te ne izgubim, zame ne bo trpljenja, ki bi bilo trpljenje.

Jezus nikomur ne odreče svoje besede, to pa je beseda, ki ozdravlja, ki tolaži, ki razsvetljuje.

— Tega se morava ti in jaz vedno spominjati, tudi kadar sva utrujena od bremena dela ali nasprotovanja.

Za svoje delo ne pričakuj ploskanja ljudi.

— Še več: včasih ne pričakuj niti tega, da bi te razumeli drugi posamezniki ali ustanove, ki prav tako delajo za Kristusa.

— Išči samo božjo slavo in v ljubezni do vseh naj te ne skrbi, če te drugi ne razumejo.

Če se pojavijo gore, ovire, nerazumevanje, spletke, ki jih satan hoče in Gospod dopušča, moraš imeti vero, vero v dejanjih, vero v daritvi, vero v ponižnosti.

Ob navidezni brezplodnosti apostolata te napadajo prvi valovi malodušja, ki jih tvoja vera trdno zavrača … — Toda ali se zavedaš, da potrebuješ več vere, ponižne, žive, dejavne.

Ti, ki si želiš, da se duše zveličajo, zavpij kot oče tistega bolnega dečka, ki ga je obsedel hudič: »Domine, adiuva incredulitatem meam!« — Gospod, pomagaj moji neveri!

Ne dvomi, čudež se bo ponovil.

Kako lepa molitev, ki jo lahko pogosto ponavljaš, molitev tistega prijatelja, ki je prosil za nekega duhovnika, zaprtega iz sovraštva do vere: “Moj Bog, daj mu tolažbo, saj za Tebe trpi preganjanje. Koliko ljudi trpi, ker ti služijo!”

— Kakšno veselje daje občestvo svetih!

Ukrepi, ki jih nekatere oblasti izvajajo, da bi zagotovile smrt vere v svoji državi, me spominjajo na pečate vélikega zbora na Jezusovem grobu.

— Ta, ki ni bil podvržen ničemur in nikomur, pa je kljub temu vstal!

Rešitev je v tem, da ljubimo. Apostol Janez je zapisal besede, ki mene zelo ranijo: »Qui autem timet, non est perfectus in caritate.« Jaz jih prevajam takole, skoraj dobesedno: kdor se boji, ne zna ljubiti.

— Torej ti, ki imaš ljubezen in ki znaš imeti rad, se ne moreš bati ničesar! — Naprej!

Bog je s teboj. V tvoji duši v milosti prebiva presveta Trojica.

— Zato se ti kljub svoji bedi moreš in moraš nenehno pogovarjati z Gospodom.

Moliti moraš vedno, vedno.

— Čutiti moraš potrebo, da se zatečeš k Bogu po vsakem uspehu in po vsakem porazu v notranjem življenju.

Naj bo tvoja molitev vedno iskreno in resnično dejanje bogočastja.

Ko te je Gospod pripeljal v Cerkev, je v tvojo dušo s krstom vtisnil neizbrisen pečat: božji otrok si. — Ne pozabi tega.

Veliko se zahvaljuj Jezusu, kajti po Njem, z Njim in v Njem se ti lahko imenuješ božji otrok.

Če se čutimo ljubljene otroke našega nebeškega Očeta, to namreč smo, le kako ne bi bili vedno veseli? — Premisli o tem.

Kadar je delil sveto obhajilo, si je tisti duhovnik želel zaklicati: Glej, izročam ti Srečo!

Povečaj svojo vero v sveto evharistijo. — Začudi se nad to neizrekljivo stvarnostjo! Boga imamo med nami, lahko ga sprejmemo vsak dan in, če hočemo, zaupno govorimo z Njim, tako kot govorimo s prijateljem, kot govorimo z bratom, kot govorimo z očetom, kot govorimo z Ljubeznijo.

Kako lep poklic imamo kot kristjani — kot božji otroci! Na zemlji nam prinaša veselje in mir, ki ju svet ne more dati!

Daj mi, Gospod, ljubezen, s katero hočeš, da te ljubim.

Tistega jutra — da bi premagal senco pesimizma, ki te je napadala — si prav tako vztrajal, kot to dnevno počneš …, vendar si se močneje “spravil” nad svojega angela. Hvalil si ga in mu rekel, naj te nauči ljubiti Jezusa, vsaj, vsaj tako kot ga ljubi on … In postal si miren.

Prôsi svojo Mater Marijo, svetega Jožefa in svojega angela varuha …, naj govorijo z Gospodom, naj mu povejo, česar ti zaradi svoje okornosti ne znaš izraziti.

Bodi popolnoma gotov: naša Mati je Božja Mati, presveta Devica Marija, Kraljica nebes in sveta.

Jezus se je rodil v betlehemski votlini, pravi Sveto pismo, “ker v prenočišču zanje ni bilo prostora.”

— Ne oddaljim se od teološke resnice, če ti rečem, da Jezus še vedno išče prebivališča v tvojem srcu.

Gospod je na križu in govori: Jaz trpim, da bi bili moji bratje ljudje srečni, ne samo v nebesih, ampak — kolikor je mogoče — tudi na zemlji, če se držijo presvete volje mojega nebeškega Očeta.

Res je, da ti ne prispevaš ničesar, da v tvoji duši vse dela Bog.

— Toda glede tvojega odziva Bogu naj to ne bo tako.

Uri se v kreposti upanja in vztrajaj — zaradi Boga, pa čeprav ti je težko — v dobro dokončanem delu, prepričan, da tvoj trud pred Gospodom ni zaman.

Kadar je v tvojem dnevnem boju, ki navadno sestoji iz mnogih podrobnosti, navzoča dejavna želja, da bi nenehno ugajal Bogu, ti zagotavljam: nič se ne izgubi!

Pomisli, kajti tako je: Kako dober je Gospod, ki me je poiskal, ki mi je dal spoznati to sveto pot, da bi bil učinkovit, da bi ljubil vse ljudi in jim prinašal mir in veselje!

— Ta misel se mora potem odraziti v konkretnih sklepih.

Veš, da ti božja milost ne bo manjkala, ker te je izbral od vekomaj. Če pa je s teboj tako ravnal, ti bo naklonil vso pomoč, da mu boš vdan kot njegov otrok.

— Pojdi torej z gotovostjo naprej po poti in mu v vsakem trenutku vračaj s svojo zvestobo.

Prosim Božjo Mater, da bi se nam znala, da bi se nam hotela nasmehniti … in se nam bo nasmehnila.

Poleg tega pa bo našo velikodušnost na zemlji nagradila tisočkratno: za tisočkratno plačilo jo prosim!

Naj bo ljubezen v tvojih dejanjih vesela, sladka in trdna, človeška in nadnaravna; prisrčna ljubezen, ki je vajena vsakogar sprejemati z iskrenim nasmehom; ki zna razumeti ideje in čustva drugih.

— Če jo prav živiš, ti bo tako Kristusova ljubezen z milino in trdnostjo, brez popuščanja tako v osebnem vedenju kot glede nauka, dala osvajalnega duha: vsak dan boš čutil večjo lakoto po delu za duše.

Sin, sem ti prepričano dejal, meni niso neznane “ovire”, na katere bomo naleteli pri prenašanju naše “norosti” na druge apostole. Nekatere se bodo morda zdele nepremagljive …, toda »inter medium montium pertransibunt aquae« — vode si bodo utrle pot sredi med gorami. Nadnaravni duh in zagon naše gorečnosti bosta prevrtala gore in premagali bomo tiste ovire.

“Moj Bog, moj Bog! Vsi na enak način ljubljeni, po Tebi, v Tebi in s Teboj; zdaj pa vsi razkropljeni,” si tarnal, ko si se spet znašel sam in brez človeških sredstev.

— A Gospod je takoj v tvojo dušo položil gotovost, da bo On to razrešil. In rekel si mu: Ti boš to uredil!

— Dejansko je Gospod za vse poskrbel prej, v večji meri in bolje, kot si ti pričakoval.

Pravično je, da Oče in Sin in Sveti Duh okronajo Devico Marijo za Kraljico in Gospo vsega stvarstva.

— Izkoristi to moč! In z otroško drznostjo se pridruži temu nebeškemu praznovanju. — Jaz kronam Božjo Mater in svojo Mater s svojo prečiščeno šibkostjo, saj nimam dragih kamnov niti kreposti.

— Pogum!