Poraz

Kadar je naš pogled môten, kadar oči izgubijo svojo jasnost, je treba iti k luči. Jezus Kristus pa nam je rekel, da je On Luč sveta in da je prišel ozdravit bolne.

— Zato naj te tvoje bolezni, tvoji padci — če jih Gospod dopusti — ne oddaljijo od Kristusa: naj te približajo k Njemu!

Zaradi svoje bede sem nekemu prijatelju tarnal, da se zdi, kot da gre Jezus mimo … in me pušča samega.

— V trenutku sem se poln zaupanja odzval s kesanjem: Ni tako, Ljubezen moja. Jaz sem tisti, brez dvoma, ki se je oddaljil od Tebe. Nikoli več!

Prôsi Gospoda za njegovo milost, da se očistiš z ljubeznijo … in s stalno pokoro.

Obrni se k Mariji in jo prosi, naj ti nakloni darilo — dokaz njene ljubezni do tebe — darilo skrušenosti, kesanja za tvoje grehe ter za grehe vseh moških in žensk vseh časov, z bolečino iz ljubezni.

In s takšno pripravljenostjo si upaj dodati: Mati, Življenje, Upanje moje, vodi me s svojo roko … in če je sedaj v meni kaj, kar ne ugaja mojemu Očetu-Bogu, mi daj, da to vidim in da to skupaj izkoreniniva.

Nadaljuj brez strahu: O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica, sveta Marija! Prôsi zame, da bom v izpolnjevanju preljube volje tvojega Sina postal vreden in se veselil obljub našega Gospoda Jezusa.

Mati moja nebeška, daj da se vrnem h gorečnosti, k predanosti, k zatajevanju, z eno besedo: k ljubezni.

Ne bodi udobnež! Ne čakaj na novo leto za sprejemanje sklepov: vsak dan je dober za dobre odločitve. »Hodie, nunc!« — Danes, zdaj!

Ponavadi so ljudje, ki čakajo na novo leto, da bi začeli, ubogi malodušneži …, kajti poleg tega … nazadnje sploh ne začnejo!

Drži, ravnal si slabo zaradi šibkosti. — Vendar ne razumem, kako da ne reagiraš z jasno vestjo: ne moreš delati slabih stvari in govoriti — ali misliti — da so svete ali nepomembne.

Vedno pomni: duhovne sposobnosti se hranijo s tem, kar jim priskrbijo čuti. — Dobro jih varuj!

Mir izgubiš takrat — in to dobro veš! — kadar privoliš v zadeve, ki vodijo na stranpoti.

— Odloči se biti dosleden in odgovoren!

Neizbrisni spomin na od Boga prejete usluge mora biti vedno močna gonilna sila; še toliko bolj pa ob uri stiske.

Obstaja le ena smrtna bolezen, ena sama pogubna napaka: sprijaznjenje s porazom, ko se človek ne zna boriti v duhu božjih otrok. Če manjka ta osebni trud, duša ohromi in obleži sama, nezmožna sadov …

— S to strahopetnostjo človeško bitje Gospoda prisili, da izreče besede, ki jih je On slišal od hromega ob kopeli Betésda: »Hominem non habeo!« — Nimam človeka!

— Kakšna sramota, če Jezus v tebi ne bi našel moža, žene, ki ju pričakuje!

Asketski boj ni nekaj negativnega in zato odvratnega, temveč je vesela potrditev. Je šport.

Dober športnik se ne bori zato, da bi dosegel le eno zmago in to v prvem poskusu. Pripravlja se in trenira dolgo časa, z zaupanjem in vedrostjo: znova in znova poskuša, čeprav na začetku ni uspeha, trmasto vztraja, dokler ne premaga ovire.

Vse pričakujem od Tebe, moj Jezus. Spreobrni me!

Ko se je tisti duhovnik, naš prijatelj, podpisoval z “grešnik”, je to delal prepričan, da piše po resnici.

— Moj Bog, prečisti tudi mene!

Če si zagrešil napako, majhno ali veliko, steci in se vrni k Bogu!

— Okušaj besede psalma: »Cor contritum et humiliatum, Deus, non despicies.« — Gospod ne bo nikdar preziral niti spregledal skesanega in ponižnega srca.

Vedno znova premišljuj v svojem umu in v svoji duši: Gospod, kolikokrat si me po padcu dvignil in me po odpuščanju privil k svojemu srcu!

Vedno znova premišljuj … in se od Njega nikdar več ne loči.

Sam sebi se zdiš kot ubožec, ki mu je njegov gospodar vzel livrejo — samo grešnik si! — in razumeš goloto, ki sta jo občutila naša prastarša.

— Moral bi neprenehoma jokati. In veliko si jokal; veliko si trpel. Kljub temu pa si zelo srečen. Z nikomer ne bi zamenjal. Tvoj »gaudium cum pace« — tvoje vedro veselje traja že mnogo let. Zanj si hvaležen Bogu in vsem bi rad prinašal skrivnost sreče.

— Da, razumljivo je, da mnogokrat rečejo, da si “človek miru” — čeprav ti je za “kaj bodo rekli” malo mar.

Nekateri delajo samo to, kar je dosegljivo ubogim človeškim bitjem, in izgubljajo čas. Dobesedno se ponavlja Petrova izkušnja: »Praeceptor, per totam noctem laborantes nihil cepimus!« — Učitelj, vso noč smo delali, pa nismo nič ujeli.

Če delajo na lastno pest, brez edinosti s Cerkvijo, brez Cerkve, kakšna bo učinkovitost tega apostolata? Nikakršna!

— Prepričati se morajo, da sami zase ne morejo nič. Ti jim moraš pomagati, da bodo slišali nadaljevanje evangeljskega besedila: »In verbo autem tuo laxabo rete,« — zaupajoč v tvojo besedo bom vrgel mreže. Tedaj bo ribolov obilen in učinkovit.

— Kako lepo je, če se človek popravi, potem ko je iz kateregakoli razloga opravljal apostolat na lastno pest!

Zapisal si in jaz prepisujem: “'Domine, tu scis quia amo te!' — Gospod, Ti veš, da te ljubim! Kolikokrat, Jezus, kot sladkokisle litanije ponavljam in znova ponavljam te Kefove besede; kajti vem, da te ljubim, vendar sem tako negotov samega sebe, da ti še jasno povedati ne upam. V mojem izprijenem življenju je toliko zanikanj! 'Tu scis, Domine!' — Ti veš, da te ljubim! — Naj moja dejanja, Jezus, nikoli ne postavljajo na laž teh vzgibov mojega srca.”

— Vztrajaj v tej svoji molitvi, ki jo bo On gotovo slišal.

Zaupno ponavljaj: Gospod, ko bi moje solze bile kesanje! …

— Ponižno ga prôsi, naj ti nakloni bolečino, ki si jo želiš.

Koliko podlosti je v mojem ravnanju in koliko nezvestobe do božje milosti!

— Mati moja, Pribežališče grešnikov, prôsi zame, da ne bi nikdar več oviral dela Boga v moji duši.

Tako blizu Kristusa, toliko let, pa … tak grešnik!

— Te Jezusova zaupnost do tebe ne sili k ihtenju?

Ne manjka mi resničnega veselja, nasprotno … Vseeno pa ob spoznanju lastne nizkosti postane razumljivo, da s svetim Pavlom zakličem: “Jaz nesrečnež!”

— Tako raste hrepenenje, da bi izkoreninil pregrado, ki jo postavlja lastni jaz.

Ne ustraši se niti ne izgubljaj poguma, ko odkriješ, da imaš napake …, in kakšne napake!

— Bojuj se, da jih izkoreniniš. Med bojem pa bodi prepričan, da je dobro, da čutiš vso to šibkost, kajti drugače bi bil napuhnjen, napuh pa oddaljuje od Boga.

Čudi se božji dobroti, kajti Kristus hoče živeti v tebi …, tudi kadar zaznaš vso težo uboge bede, tega ubogega mesa, te nizkotnosti, tega ubogega blata.

— Da, tudi takrat imej v mislih ta božji klic: Jezus Kristus, ki je Bog, ki je Človek, me razume in skrbi zame, ker je moj Brat in moj Prijatelj.

Živiš zadovoljno, zelo srečno, čeprav včasih občutiš prasko žalosti in skoraj običajno zaznavaš tudi resnično usedlino potrtosti.

— Ta sreča in ta tesnoba lahko živita druga ob drugi, vsaka v svojem “človeku”: prva v novem, druga v starem.

Ponižnost se rodi kot sad spoznanja Boga in spoznanja samega sebe.

Gospod, prosim te za darilo: ljubezen …, ljubezen, ki naj me očisti. — In še eno darilo: spoznanje samega sebe, da se navdam s ponižnostjo.

Svetniki so tisti, ki se borijo do konca svojega življenja: tisti, ki vedno znajo vstati po vsakem spotiku, po vsakem padcu, da bi šli pogumno po poti naprej, s ponižnostjo, z ljubeznijo, z upanjem.

Če te tvoje napake delajo bolj ponižnega, če te vodijo, da močneje iščeš oporo božje roke, so pot svetosti: »Felix culpa!« — Srečna krivda! poje Cerkev.

Molitev — tudi moja! — je vsemogočna.

Ponižnost vodi vsako dušo, da ob lastnih zmotah ne izgubi poguma.

— Resnična ponižnost vodi … k prošnji za odpuščanje!

Če bi bil jaz gobavec, bi me moja mati objela. Brez strahu in kakršnegakoli zadržka bi mi poljubila rane.

— Kaj pa presveta Devica Marija? Ko začutimo, da smo gobavi, da smo ranjeni, je treba klicati: Mati! In varstvo naše Matere je kakor poljub na rane, ki nam prinaša ozdravljenje.

Pri zakramentu pokore nam Jezus odpušča.

— Tam so nam dodeljene zasluge Kristusa, ki iz ljubezni do nas visi na križu z razprostrtimi rokami in je — bolj kot z žeblji — pribit na les z ljubeznijo, ki jo čuti do nas.

Če kdaj padeš, otrok, se naglo zateci k spovedi in k duhovnemu vodstvu. Pokaži rano! Naj te globoko ozdravijo, naj ti odstranijo vsako možnost okužbe, četudi bi te bolelo kot pri kirurški operaciji.

Iskrenost je nepogrešljiva za napredovanje v združenosti z Bogom.

— Če v svoji notranjosti, otrok moj, nosiš “krastačo”, jo izpljuni! Povej, tako kot ti vselej svetujem, najprej tisto, kar ne bi hotel, da se izve. Kako dobro se počuti človek, ko pri spovedi izpljune “krastačo”!

»Nam, et si ambulavero in medio umbrae mortis, non timebo mala.« — Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ničesar ne bojim. Niti moje šibkosti niti sovražnikove skušnjave me ne bodo skrbele, »quoniam tu mecum es« — ker je Gospod z menoj.

Ko sem ravnokar premišljeval o svoji bedi, Jezus, sem ti rekel: Pusti se prelisičiti svojemu otroku, kakor tisti predobri očetje, ki v roke svojega otročiča položijo dar, ki si ga od njega želijo prejeti …, saj vejo, da otroci nimajo ničesar.

— In kolikšno je potem veselje očeta in veselje otroka, čeprav oboje ostane skrito!

Jezus, Ljubezen, če pomislim, da te lahko znova užalim! … »Tuus sum ego …, salvum me fac!« — Tvoj sem, reši me!

Ti, ki vidiš v sebi takšno pomanjkanje kreposti, talenta, zmožnosti … Ali si ne želiš klicati, kakor slepi Bartimaj: Jezus, Davidov sin, usmili se me!?

— Kako čudovit molitveni vzklik, ki ga lahko mnogokrat ponavljaš: Gospod, usmili se me!

— Slišal te bo in poskrbel zate.

Vzdržuj v svoji duši hrepenenje po zadoščevanju, da bi dosegel vsak dan globlje kesanje.

Če si zvest, boš lahko dobil naziv zmagovalca.

— Čeprav bi izgubil v nekaj spopadih, v svojem življenju ne boš poznal poraza. Neuspeh ne obstaja — bodi prepričan — če ravnaš s pravilnim namenom in z željo izpolnjevati božjo voljo.

— Torej, z uspehom ali brez njega boš vedno slavil zmago, ker boš delo opravil z ljubeznijo.

Prepričan sem, da je On sprejel tvojo ponižno in gorečo prošnjo: O Bog moj! Ne skrbi me, “kaj bodo rekli”; oprosti za moje nevredno življenje, naj bom svet! … Ampak samo za Tebe.

V življenju kristjana mora biti “vse” za Boga: tudi osebne šibkosti, ko jih popravimo! Gospod jih razume in odpušča.

Kaj sem ti storil, Jezus, da me imaš tako rad? Žalil sem te … in te ljubil.

— Ljubiti tebe: samo v tem bo moje življenje.

Mar ni vsa ta Gospodarjeva tolažba zato, da bi bil jaz vedno pozoren nanj, da bi mu služil v majhnih stvareh in mu tako mogel služiti v velikih?

— Sklep: ugajati dobremu Jezusu v neznatnih podrobnostih vsakdanjega življenja.

Treba je ljubiti Boga, ker je srce ustvarjeno, da bi ljubilo. Zato se srce, če ga s čisto vdanostjo ne izročimo Bogu, Devici Mariji, naši Materi, dušam, … maščuje … in v njem se naselijo črvi.

Reci Gospodu z vso dušo: Kljub vsej svoji bedi sem nor od ljubezni! Pijan sem od ljubezni!

Užaloščen zaradi tolikih padcev bom odslej — z božjo pomočjo — vedno ostal na križu.

Kar je meso izgubilo, z mesom poplačaj: opravi velikodušno pokoro.

Kliči Gospoda, prosi ga za duha pokore, lastnega človeku, ki se zna vsak dan premagati ter mu molče in požrtvovalno izroča to nenehno premagovanje.

Kadar začutiš šibkost mesa, ponavljaj v svoji osebni molitvi: Gospod, daj križ za to moje ubogo telo, ki se utrudi in upira!

Kako prav je imel tisti duhovnik, ko je takole pridigal: “Jezus mi je odpustil vso množico mojih grehov — kolikšna velikodušnost! — kljub moji nehvaležnosti. In če so bili Mariji Magdaleni odpuščeni mnogi grehi, ker je veliko ljubila, kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!”

Jezus, vse do norosti in do junaštva! S tvojo milostjo, Gospod, četudi bi bilo treba umreti zate, Te ne bom več zapustil.

Lazar je vstal, ker je slišal božji glas, in takoj je hotel zapustiti tisto stanje. Če se ne bi “hotel” premakniti, bi znova umrl.

Iskren sklep: vedno imeti vero v Boga; vedno imeti upanje v Boga; vedno ljubiti Boga …, ki nas nikoli ne zapusti, čeprav bi že trohneli kot Lazar.

Občuduj ta prijetni nesmisel kristjanovega položaja: naša lastna beda nas vodi, da se zatečemo k Bogu, da se “pobožanstvimo”, in z Njim zmoremo vse.

Kadar padeš ali te tlači breme tvoje bede, ponavljaj s trdnim upanjem: Gospod, glej, bolan sem; Gospod, Ti, ki si iz ljubezni zame umrl na križu, pridi me ozdravit.

Zaupaj, ponavljam. Vztrajno kliči njegovo nadvse ljubeče srce. Tako kot gobavcem iz evangelija ti bo naklonil zdravje.

Navdaj se z zaupanjem v Boga in naj bo v tebi velika želja, vsak dan globlja, da ne bi nikoli zbežal od Njega.

Brezmadežna Devica, Mati! Ne zapuščaj me, poglej, kako solze zalivajo moje ubogo srce. — Nočem žaliti svojega Boga!

— Že vem in mislim, da ne bom nikoli pozabil, da ne veljam nič. Kako me teži moja majhnost, moja samota! Toda … nisem sam: ti, sladka Gospa, in moj Oče Bog me ne zapustita.

Ob soočenju z upornostjo mojega mesa in z vražjimi mislimi zoper mojo vero ljubim Jezusa in verujem: Ljubim in Verujem.