Izvoljenost od Boga pomeni — in zahteva! — osebno svetost.

Če odgovoriš na klic, ki ti ga je namenil Gospod, bo tvoje življenje — tvoje ubogo življenje! — v zgodovini človeštva pustilo globoko in široko brazdo, svetlo in plodovito, večno in božansko.

Vsak dan začuti obveznost, da postaneš svet. — Svet! To ne pomeni početi čudne stvari: pomeni boriti se v notranjem življenju in v junaškem, dovršenem izpolnjevanju dolžnosti.

Svetost ni v velikih dejanjih. — Njeno bistvo je boj, da tvoje življenje na nadnaravnem področju ne bi ugasnilo; da zgoriš do poslednje trske v služenju Bogu na zadnjem mestu … ali pa na prvem: kjerkoli te Gospod pokliče.

Gospod nam ni zgolj povedal, da nas ljubi, temveč nam je to dokazal z dejanji, z vsem življenjem. — In ti?

Če ljubiš Gospoda, moraš “nujno” opaziti blaženo breme duš, da bi jih privedel k Bogu.

Za nekoga, ki hoče živeti Ljubezen z veliko začetnico, je povprečnost zelo malo, je stiskaštvo, podla preračunljivost.

Tule je recept za tvojo krščansko pot: molitev, pokora, delo brez počitka, z ljubečim izpolnjevanjem dolžnosti.

Moj Bog, nauči me ljubiti! — Moj Bog, nauči me moliti!

Boga moramo prositi za vero, za upanje, za ljubezen z vztrajno molitvijo, s poštenim vedenjem in čistimi navadami.

Rekel si mi, da ne veš, kako bi mi poplačal za sveto vnemo, ki ti je preplavila dušo.

— Naglo sem ti odgovoril: Jaz ti ne dajem nobene gorečnosti, naklanja ti jo Sveti Duh.

— Imej ga rad, govôri z njim. — Tako ga boš ljubil vedno močneje in bolje ter mu boš hvaležen, ker se bo On nastanil v tvoji duši, da bi ti imel notranje življenje.

Bojuj se, da bi sveta oltarna daritev postala središče in korenina tvojega notranjega življenja, tako da se bo ves dan spremenil v dejanje bogočastja — v nadaljevanje maše, katere si se udeležil, in v pripravo na naslednjo — ki bo prekipevalo v molitvenih vzklikih, v obiskih Najsvetejšega, v izročanju tvojega poklicnega dela in družinskega življenja …

Zahvaljuj se Jezusu v evharistiji, tako da poješ hvalnice naši Gospe, čisti Devici, njej, ki je brez madeža, ki je svetu rodila Gospoda.

— In z drznostjo otroka si upaj reči Jezusu: Moja lepa Ljubezen, blagoslovljena bodi Mati, ki te je rodila!

Zagotovo mu boš ugajal in v tvojo dušo bo položil še več ljubezni.

Evangelist Luka pripoveduje, da je Jezus molil … Kakšna je bila Jezusova molitev!

Počasi premišljuj to resnico: učenci govorijo z Jezusom Kristusom in v teh pogovorih jih Gospod uči — tudi z dejanji — kako je treba moliti, in pokaže jim véliko čudo božjega usmiljenja: da smo božji otroci in da se lahko obračamo k Njemu, kakor otrok govori s svojim Očetom.

Ko začenjaš vsak dan, da bi delal skupaj s Kristusom in skrbel za mnoge duše, ki ga iščejo, bodi prepričan, da obstaja le ena pot: zatekanje h Gospodu.

— Samo v molitvi in z molitvijo se naučimo služiti drugim!

Molitev — zapomni si to — ne sestoji iz lepih govorov, iz gostobesednih ali tolažilnih fraz …

Molitev je včasih pogled na sliko Gospoda ali njegove Matere; drugič je prošnja z besedami; drugič izročanje dobrih del, sadov zvestobe …

Kakor vojak na straži, tako moramo stati mi pred vrati Boga, našega Gospoda: to je molitev. Ali tako kot se psiček vrže k nogam svojega gospodarja.

— Naj te ne moti, če mu rečeš: Gospod, tukaj sem kot zvesti pes; ali še bolje, kot osliček, ki ne bo brcnil tistega, ki ga ima rad.

Vsi moramo biti »ipse Christus« — sam Kristus. Tako nam sveti Pavel naroča v imenu Boga: »Induimini Dominum Iesum Christum« — oblecite si Jezusa Kristusa.

Vsak izmed nas — tudi ti! — mora najti način, kako si bo nadel oblačilo, o katerem nam govori apostol; vsakdo se mora brez premora, osebno pogovarjati z Gospodom.

Tvoja molitev ne more ostati zgolj pri besedah: vsebovati mora dejstva in praktične posledice.

Molitev je pot, da premagamo vsakršno zlo, ki nas teži.

Dal ti bom nasvet, ki ga dušam neutrudno ponavljam: noro ljubi Božjo Mater, ki je naša Mati.

Junaštvo, svetost, drznost zahtevajo stalno duhovno pripravo. Drugim boš vedno dajal le to, kar imaš; in da bi jim dal Boga, moraš biti z njim, živeti njegovo življenje, mu služiti.

Ne bom ti nehal ponavljati zato, da bi se ti dobro vtisnilo v dušo: Pobožnost! Pobožnost! Pobožnost! Kajti, če se pregrešiš zoper ljubezen, bo to zaradi bornega notranjega življenja, ne zato, ker imaš slab značaj.

Če si dober božji otrok, bosta tvoja prva in zadnja misel vsakega dne namenjeni Njemu, ravno tako kot malček potrebuje prisotnost svojih staršev, ko vstane in ko gre počivat.

Biti moraš stalen in zahteven pri svojih normah pobožnosti, tudi kadar si utrujen ali se ti zdijo suhoparne. Vztrajaj! Tisti trenutki so kakor visoke, rdeče pobarvane palice, ki na gorskih cestah, kadar zapade sneg, služijo kot oporne točke in — vedno! — kažejo, kje je varna pot.

Prizadevaj si vsak trenutek odgovoriti na to, kar te prosi Bog: imej voljo, da bi ga ljubil z dejanji. — Z majhnimi dejanji, toda ne da bi opustil katerokoli od njih.

Notranje življenje se krepi z bojem v dnevnih dejanjih pobožnosti, ki jih moraš izpolnjevati — še več: ki jih moraš živeti! — ljubeznivo, kajti naša pot božjih otrok je pot ljubezni.

Išči Boga v globini svojega čistega, jasnega srca; v globini svoje duše, ko si mu zvest, in nikdar ne izgúbi te intimnosti!

— Če pa kdaj ne veš, kako bi mu govoril niti kaj bi rekel, ali pa si ne upaš iskati Jezusa znotraj sebe, se zateci k Mariji, ki je »tota pulchra« — vsa čista, čudovita — da ji zaupaš: Gospa, naša Mati, Gospod je hotel, da ti s svojimi rokami neguješ Boga. Nauči me — nauči nas vse — druženja s svojim Sinom!

Vtisnite v duše junaštvo za dovršeno opravljanje drobnih reči vsakega dne: kakor da bi bila od vsakega izmed teh dejanj odvisna rešitev sveta.

S svojim življenjem pobožnosti se boš naučil kreposti, ki so lastne položaju, ki ga imaš kot božji otrok, kot kristjan.

— In skupaj s temi krepostmi, boš pridobil celo paleto duhovnih vrednot, ki se zdijo majhne, a so velike; dragi kamni, ki se bleščijo, ki jih moramo pobirati po poti, da bi jih v služenju ljudem prinesli k vznožju božjega prestola: preprostost, veselje, lojalnost, mir, drobne odpovedi, usluge, ki ostanejo neopažene, zvesto izpolnjevanje dolžnosti, prijaznost …

Ne ustvarjaj si drugih obveznosti razen … božje slave, njegove ljubezni, njegovega apostolata.

Gospod ti je dal jasno videti tvojo pot kristjana sredi sveta. Kljub temu mi zagotavljaš, da si mnogokrat z nevoščljivostjo — dejal si mi, da je v bistvu šlo za udobje — premišljeval, kako bi bil srečen, če bi bil nepoznan in bi neopažen delal v najbolj odmaknjenem kotičku … Bog in ti!

— Zdaj ti poleg ideje o misijonskem delu na Japonskem na misel prihaja predstava o tistem skritem in trpečem življenju … Toda če bi se, prost drugih svetih naravnih obveznosti, poskušal “skriti” v katerikoli verski ustanovi, ne da bi bil to tvoj poklic, ne bi bil srečen. — Manjkal bi ti mir; ker bi storil svojo voljo, ne božje.

— Tvoj “poklic” bi tedaj imel drugo ime: odpad, ne proizvod božjega navdiha, ampak čistega človeškega strahu pred bližajočim se bojem. To pa … ne!

Zoper čisto življenje, zoper sveto čistost, se dviga velika težava, ki smo ji vsi izpostavljeni: nevarnost povprečnosti v duhovnem ali v poklicnem življenju, nevarnost — tudi za tiste, ki jih Bog pokliče v zakon — da bi se čutili kot samotarji, sebičneži, ljudje brez ljubezni.

— Korenito se bôri proti tej nevarnosti, brez kakršnegakoli popuščanja.

Da bi premagal čutnost — vedno bomo namreč s seboj nosili tega oslička, ki je naše telo — moraš velikodušno, dnevno živeti majhna mrtvičenja — včasih pa tudi velika; in ohranjati se moraš v navzočnosti Boga, ki te nikdar ne preneha gledati.

Tvoja čistost ne more biti omejena na izogibanje padcem, priložnostim …; na noben način ne more biti hladno in matematično zanikanje.

— Si se zavedel, da je čistost krepost in da mora kot takšna rasti in se izpopolnjevati?

— Zato ni dovolj, da si vzdržen — skladno s tvojim stanom — ampak čist, z junaško krepostjo.

»Bonus odor Christi« — dobri Kristusov vonj je tudi vonj našega čistega življenja — vsakdo v svojem stanu, ponavljam — vonj svete čistosti, ki je vesela potrditev: nekaj trdnega in nežnega obenem, rahločutnost, ki se izogiba celo neprimernim besedam, ker ne morejo ugajati Bogu.

Navadi se vnaprej zahvaljevati angelom varuhom …, da jim tako naložiš več obveznosti.

Za vsakega kristjana bi morala biti mogoča uporaba vzdevka, ki so ga uporabljali v začetkih: “prinašalec Boga”.

— Delaj tako, da ti bodo “po resnici” lahko pripisali ta čudoviti naziv.

Premisli, kaj bi se zgodilo, če mi, kot kristjani, ne bi hoteli živeti skladno s tem … in popravi svoje vedenje!

V ozadju vsakega dogodka, vsake okoliščine, glej Gospoda in tako boš znal iz vsega, kar se zgodi, potegniti več božje ljubezni in večjo željo, da bi mu ustrezno odgovoril, kajti On nas vedno čaka in nam nudi možnost, da stalno izpolnjujemo sklep, ki smo ga naredili: »Serviam!« — Služil ti bom!

Vsak dan obnavljaj učinkovito željo, da bi se izničil, da bi se odrekal, da bi pozabil na samega sebe, da bi hodil »in novitate sensus«, v novem življenju, ter to našo bedo zamenjal za vso skrito in večno božjo veličino.

Gospod! Naj bom tako tvoj, da bodo v moje srce tudi najbolj sveta čutenja vstopala samo preko tvojega ranjenega srca.

Prizadevaj si biti rahločuten, človek lepega vedenja. Ne bodi surov!

— Vedno rahločuten, kar ne pomeni biti narejen.

Ljubezen doseže vse. Brez ljubezni ni mogoče storiti ničesar.

Ljubezen torej! To je skrivnost tvojega življenja … Ljubi! Tŕpi z veseljem. Utrdi svojo dušo. Okrêpi svojo voljo. Zagotôvi svojo izročitev božji volji in s tem bo prišla učinkovitost.

Bodi preprost in pobožen kot otrok ter trden in močan kot voditelj.

Mirú, ki s seboj prinaša veselje, svet ne more dati.

— Ljudje vselej sklepajo mirovne pogodbe in vedno se zapletajo v vojne, ker so pozabili nasvet, da se je treba boriti znotraj, se obračati na božjo pomoč, da bi On zmagal in bi tako dosegli mir v samem sebi, v lastnem domu, v družbi in na svetu.

— Če tako ravnamo, bova vesela ti in jaz, kajti to je značilnost tistih, ki zmagujejo; in po milosti Boga — ki ne izgublja bitk — bomo prišteti k zmagovalcem, če bomo ponižni.

Tvoje življenje, tvoje delo, ne sme biti negativna dejavnost, ne sme biti “proti ničemur”. Je — mora biti! — potrditev, optimizem, mladost, veselje in mir.

V življenju narodov sta dve področji odločilnega pomena: zakoni o družini in zakoni o šolstvu; in tam morajo božji otroci trdno stati, se dobro in plemenito boriti iz ljubezni do vseh ljudi.

Veselje je krščanska dobrina, ki jo posedujemo, dokler se borimo, ker je posledica miru. Mir je sad zmage v vojni, življenje človeka na zemlji — beremo v Svetem pismu — pa je boj.

Naša božanska vojna je čudovita setev miru.

Kdor se preneha boriti, povzroči škodo Cerkvi, svoji nadnaravni dejavnosti, svojim bratom, vsem dušam.

— Izprašaj se: ali ne moreš v svoj duhovni boj vnesti več gorečnosti iz ljubezni do Boga? — Jaz molim zate … in za vse. Tudi ti tako delaj.

Jezus, če je v meni kaj, kar ti ne ugaja, mi povej, da to izkoreniniva.

Obstaja sovražnik notranjega življenja, majhen, neumen; toda na žalost zelo učinkovit: opuščanje truda pri spraševanju vesti.

V krščanski askezi je spraševanje vesti odgovor na potrebo ljubezni, občutljivosti.

Če kaj ni skladno z duhom Boga, to takoj opústi!

Pomisli na apostole: oni niso imeli nobene veljave, toda v Gospodovem imenu so delali čudeže. Samo Juda, ki je morda prav tako delal čudeže, je zašel, ker se je samovoljno oddaljil od Kristusa, ker ni silovito in pogumno odsekal tega, kar ni bilo skladno z duhom Boga.

Moj Bog, kdaj se bom spreobrnil?

Ne čakaj na starost, da postaneš svet: to bi bila velika zmota!

— Začni zdaj, resno, veselo, zadovoljno, preko svojih obveznosti, preko svojega dela, preko vsakdanjega življenja …

Ne čakaj na starost, da postaneš svet, kajti poleg dejstva, da je — ponavljam — to velika zmota, ne veš, ali jo boš dočakal.

Prôsi Gospoda, da ti nakloni vso potrebno občutljivost, da bi se zavedel, kakšno zlo je mali greh; da bi v njem videl resničnega in skrajnega sovražnika svoje duše; in da bi se ga po božji milosti izogibal.

Vedro, brez pretirane tankovestnosti, moraš premisliti o svojem življenju, prositi odpuščanja in napraviti trden, konkreten in dobro določen sklep, da se poboljšaš v tej in oni stvari: v tej podrobnosti, ki ti je težka, in v oni, ki je ponavadi ne izpolniš, kot bi jo moral, in to veš.

Napolni se z dobrimi željami, kar je nekaj svetega in Bog to hvali. Vendar ne ostani pri tem! Biti moraš duša — mož, žena — ki je stvarna. Da bi uresničil te dobre želje, moraš oblikovati jasne, natančne sklepe.

— Potem pa, otrok moj, v boj, da jih z božjo pomočjo preneseš v dejanja!

Kaj naj jaz storim, da bi se moja ljubezen do Gospoda nadaljevala, da bi rasla? me goreče sprašuješ.

— Otrok, opusti starega človeka, tudi tako, da se rad odpoveš stvarem, ki so same po sebi dobre, vendar ovirajo tvojo nenavezanost na samega sebe …; govôri Gospodu z dejanji in brez prestanka: “Tukaj sem, pripravljen na karkoli hočeš.”

Svetnik! Božji otrok bi moral pretiravati v kreposti, če je v tem sploh mogoče pretiravati …, kajti drugi se bodo gledali v njem kakor v ogledalu in samo, če bo ciljal zelo visoko, bodo oni obstali na neki srednji točki.

Naj te ne bo sram odkriti, da v srcu nosiš »fomes peccati« — nagnjenje k slabemu, ki te bo spremljalo, dokler boš živ, kajti nihče ni prost tega bremena.

Ne sramuj se, saj nam je Gospod, ki je vsemogočen in usmiljen, dal vsa primerna sredstva za premagovanje tega nagnjenja: zakramente, življenje pobožnosti, posvečeno delo.

— Vztrajno jih uporabljaj, pripravljen začenjati in znova začenjati, ne da bi izgubil pogum.

Gospod, osvobôdi me samega sebe!

Apostol brez redne in načrtne molitve nujno zapade v mlačnost … in preneha biti apostol.

Gospod, odslej naj bom drugačen: naj ne bom “jaz”, ampak “tisti”, ki ga Ti želiš.

— Naj ti ne odrečem ničesar, za kar me prosiš. Naj znam moliti. Naj znam trpeti. Naj me ne skrbi nič razen tvoje slave. Naj nenehno čutim tvojo navzočnost.

— Naj ljubim Očeta. Naj si želim Tebe, moj Jezus, v neprekinjenem obhajilu. Naj me vžge Sveti Duh.

»Meus es tu« — moj si, ti je razodel Gospod.

— Tisti Bog, ki je vsa lepota in vsa modrost, vsa veličina in vsa dobrota, reče tebi, da si njegov! … Ti pa mu ne znaš odgovoriti!

Ne moreš se čuditi, če v svojem življenju začutiš breme, o katerem je govoril sveti Pavel: “V svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma.”

— Takrat se spomni, da si Kristusov, in pojdi k Božji Materi, ki je tvoja Mati: ne bosta te zapustila.

Sprejemaj nasvete, ki ti jih dajejo v duhovnem vodstvu, kakor da bi prihajali od samega Jezusa Kristusa.

Prosil si me za namig, kako zmagati v tvojih dnevnih bojih in sem ti odgovoril: Ko odpreš svojo dušo, povej na prvem mestu to, kar ne bi želel, da se izve. Tako je hudič zmeraj premagan.

— Odpri svojo dušo z jasnostjo in preprostostjo, nastežaj, da vstopi — vse do zadnjega kotička — sonce božje ljubezni.

Če se nemi hudič — o katerem govori evangelij — spravi v dušo, potem vse pokvari. Če pa ga človek takoj prežene, je vse v redu, srečno gre naprej, vse deluje.

— Trden sklep: “divja iskrenost” pri duhovnem vodstvu, obenem pa rahločutna vzgojenost … in naj bo ta iskrenost takojšnja.

Ljubi in išči pomoč človeka, ki vodi tvojo dušo. Pri duhovnem vodstvu povsem razkrij svoje srce — četudi je polno gnilobe! — iskreno, z željo, da bi ozdravel; sicer ta gniloba ne bo nikdar izginila.

Če se zatečeš k nekomu, ki lahko rano samo površinsko očisti …, si strahopetec, kajti v bistvu boš prikril resnico na škodo samega sebe.

Nikdar se ne boj povedati resnice in ne pozabi, da je včasih iz ljubezni do bližnjega bolje molčati. Vendar nikoli ne môlči iz malomarnosti, udobja ali strahopetnosti.

Svet živi od laži; in dvajset stoletij že mineva, odkar je k ljudem prišla Resnica.

— Treba je povedati resnico! Tega se moramo lotiti božji otroci. Ko se jo bodo ljudje navadili razglašati in jo poslušati, bo več razumevanja na tej naši zemlji.

Bila bi navidezna ljubezen, hudičeva, lažniva ljubezen, če bi popuščali v zadevah vere. »Fortes in fide« — močni v veri, trdni, kakor zahteva sveti Peter.

— Ni fanatizem, ampak enostavno življenje vere: to ne vključuje nenaklonjenosti do nikogar. Popustimo v vsem, kar je nebistvenega, toda v veri ni popuščanja: ne moremo se odpovedati olju v naših svetilkah, kajti potem bo prišel Ženin in jih našel ugasnjene.

Ponižnost in pokorščina sta nepogrešljiva pogoja za prejemanje dobrega nauka.

Sprejemaj papeževe besede s pobožno, ponižno, notranjo in učinkovito pritrditvijo: posreduj jih še drugim!

Ljubi, globoko spoštuj, môli, mrtviči se — vsak dan z več ljubezni — za svetega očeta, temeljni kamen Cerkve, ki med vsemi ljudmi skozi stoletja in do konca časov nadaljuje delo posvečevanja in vodenja, ki ga je Jezus zaupal Petru.

Tvoja največja ljubezen, tvoje najvišje spoštovanje, tvoje najgloblje češčenje, tvoja najbolj vdana pokorščina, tvoja največja naklonjenost mora biti namenjena tudi Kristusovemu namestniku na zemlji, papežu.

Katoličani moramo imeti v mislih, da za Bogom in našo Materjo, presveto Devico Marijo, v hierarhiji ljubezni in oblasti sledi sveti oče.

Naj te dnevno premišljevanje o trdem bremenu, ki je naloženo papežu in škofom, spodbuja, da jih globoko spoštuješ, da jih imaš zares rad, da jim pomagaš s svojo molitvijo.

Napravi svojo ljubezen do Device Marije bolj živo, bolj nadnaravno.

— Ne hodi k njej samo, da bi prosil. Pojdi tudi zato, da bi dajal! Da bi ji dal pozornost; da bi ji dal ljubezen do njenega božanskega Sina; da bi ji izkazal to ljubeznivost z dejanji služenja pri stiku z drugimi, ki so prav tako njeni otroci.

Jezus je vzor, posnemajmo ga!

— Posnemajmo ga, tako da služimo sveti Cerkvi in vsem dušam.

Ko zreš prizor učlovečenja, okrêpi v svoji duši odločitev za “ponižnost v dejanjih”. Pomisli, da se je On ponižal in prevzel našo ubogo naravo.

— Zato se moraš vsak dan s pomočjo božje milosti takoj odzvati, tako da sprejmeš — ljubiš — ponižanja, ki ti jih Gospod nameni.

Žívi krščansko življenje z naravnostjo! Vztrajam: s svojim vedênjem predstavi ljudem Kristusa, tako kot sliko odseva normalno ogledalo, ki ne skazi, ki ne naredi karikature. — Če si normalen kot tisto ogledalo, boš odseval Kristusovo življenje in ga pokazal drugim.

Če si nespameten, če te skrbi le tvoje osebno udobje, če osredotočaš obstoj drugih in celo obstoj sveta na samega sebe, se nimaš pravice imenovati kristjan niti se ne moreš šteti za Kristusovega učenca; kajti On je začrtal raven zahtevnosti s tem, ko je za vsakogar izročil »et animam suam«, lastno dušo, vse življenje.

Potrudi se, da bo “ponižnost razuma” zate aksiom.

Počasi premisli o tem in … kajne, da ni razumljivo, kako lahko obstajajo “napuhnjeni v razumu”? Dobro je to razložil tisti sveti cerkveni učitelj: “Ostuden nered je to, da človek vidi Boga, ki je postal otrok, pa kljub temu hoče še naprej izgledati velik na zemlji.”

Kakor hitro boš imel koga ob sebi — pa naj bo kdorkoli — tedaj brez počenjanja čudnih reči išči način, kako bi ga okužil s svojim veseljem kot nekdo, ki je in živi kakor božji otrok.

Veliko in lepo je poslanstvo služenja, ki nam ga je zaupal božji Učitelj. — Zaradi tega se ta dobri duh — veliko gospostvo! — popolnoma ujema z ljubeznijo do svobode, ki mora prepojiti delo kristjanov.

Ti ne moreš z nikomer ravnati neusmiljeno. Če pa se ti zdi, da kdo tega usmiljenja ni vreden, moraš pomisliti na to, da si tudi ti ničesar ne zaslužiš.

— Nimaš zaslug, da si bil ustvarjen, niti da si kristjan, niti da si božji otrok, niti da pripadaš svoji družini …

Ne zanemarjaj navade bratskega opomina, ki je jasen dokaz za nadnaravno krepost ljubezni. Težko je; bolj udobno se je izogniti. Bolj udobno! Ni pa nadnaravno.

— In za te opustitve boš odgovarjal Bogu.

Bratski opomin, kadar ga je treba opraviti, mora biti poln rahločutnosti — ljubezni! — v obliki in v bistvu, kajti v tistem trenutku si božje orodje.

Če znaš imeti druge rad in med vsemi ljudmi širiš to ljubeznivost — Kristusovo ljubezen, fino, rahločutno — boste drug drugega podpirali: in kdor bi padel, bo zaradi te bratske moči čutil oporo — in nujnost — da bi bil Bogu zvest.

Širi svojega duha mrtvičenja v podrobnostih ljubezni, z željo napraviti pot svetosti sredi sveta vsem prijetno: nasmeh je včasih lahko najboljši izraz duha pokore.

Z velikodušnostjo bodi vsak dan pripravljen veselo in neopazno nadlegovati samega sebe zato, da bi služil in napravil življenje drugim prijetno.

— Ta način ravnanja je resnična ljubezen Jezusa Kristusa.

Potruditi se moraš, da bo tam, kjer se nahajaš, navzoča ta “dobra volja” — to veselje — ki je sad notranjega življenja.

Poskrbi, da boš živel tole zares zanimivo mrtvičenje: da ne vrtiš svojih pogovorov okoli samega sebe.

Dober način za opravljanje spraševanja vesti:

— Sem ta dan kot zadoščevanje sprejemal neprijetnosti, ki so prišle iz božjih rok? Neprijetnosti, ki so mi jih s svojim značajem priskrbeli moji bližnji? Neprijetnosti zaradi moje lastne bede?

— Sem znal Gospodu kot zadoščevanje izročiti prav bolečino, ki jo čutim, ker sem ga užalil, tolikokrat!? Sem mu izročil sramoto ponižanj in zardelosti v svoji notranjosti, ko sem pomislil, kako malo napredujem na poti kreposti?

Običajna, redna mrtvičenja: da! Toda naj ne postanejo fiksna ideja.

— Ni nujno, da so zmeraj omejena na eno stvar: stalen, običajen, reden — brez navajenosti — mora biti duh mrtvičenja.

Ti hočeš stopati po Kristusovih stopinjah, obleči njegovo obleko, se poistovetiti z Jezusom. Potem naj bo tvoja vera dejavna in požrtvovalna, tako da opravljaš dela služenja in se znebiš tega, kar te ovira.

Svetost je prožna kakor sproščena mišica. Kdor hoče biti svet, zna ravnati tako, da med opravljanjem nečesa, kar zanj predstavlja mrtvičenje, opusti — če ne gre za žalitev Boga — nekaj drugega, kar mu je prav tako težko, ter se Gospodu zahvali za to udobje. Če bi se kristjani vedli drugače, bi tvegali, da postanemo neprožni, brez življenja, kakor lutka iz cunj.

Svetost ni toga kot lepenka: zna se nasmehniti, popustiti, počakati. Je življenje: nadnaravno življenje.

Ne zapuščaj me, Mati! Daj, da iščem tvojega Sina; da najdem tvojega Sina; da ljubim tvojega Sina … z vsem svojim bitjem! — Spomni se, Gospa, spomni se.