Josemaría Escrivá Obras
987

Božji otrok se ne boji ne življenja ne smrti, kajti temelj njegovega duhovnega življenja je čut za božje otroštvo: Bog je moj Oče, pomisli, in Izvor vsega dobrega, on je vsa Dobrota.

— Toda, ali se ti in jaz zares obnašava kot božja otroka?


988

Zelo sem se razveselil, ko sem videl, da razumeš, kar sem ti povedal: ti in jaz morava delati, živeti in umreti kot zaljubljenca, in tako bova “živela” večno.


989

Gospod zmeraj zmaga. — Če si njegovo orodje, boš tudi ti zmagoval, ker se boš boril v božjih bitkah.


990

Svetost je ravno v tem: v boju, da bi bili zvesti vse življenje, in v radostnem sprejemanju božje volje v trenutku smrti.


991

Ko prejmeš Gospoda v evharistiji, se mu iz dna srca zahvali, ker je tako dober, da je s tabo.

— Ali nisi nikdar razmišljal o tem, da so minevala stoletja in stoletja, preden je prišel Mesija? Očaki in preroki so prosili skupaj z vsem izraelskim ljudstvom: Zemlja je žejna, Gospod, pridi!

— Ko bi le bilo takšno tudi tvoje pričakovanje ljubezni.


992

Tudi v teh časih je navkljub tistim, ki Boga zanikajo, zemlja zelo blizu nebu.


993

Zapisal si: “'Simile est regnum caelorum' — nebeško kraljestvo je podobno zakladu … Ta odlomek iz svetega evangelija je padel v mojo dušo in pognal korenine. Tolikokrat sem ga prebral, ne da bi dojel njegovo jedro, njegov božanski okus.”

Vse … vse mora prodati razsodni človek, da bi pridobil zaklad, dragoceni biser slave!


994

Začni pogovor s sveto Marijo in ji zaupaj: O Gospa, da bi živel ideal, ki ga je Bog položil v moje srce, moram leteti … zelo visoko, zelo visoko!

Ni dovolj, da si z božjo pomočjo nenavezan na stvari tega sveta, ker veš, da so prah. Še več: tudi če vse vesolje spraviš na kup pod svojimi nogami, da bi bil bližje nebesom … ni dovolj!

Ti moraš leteti, ne da bi se opiral na karkoli tukajšnjega, in biti pozoren na glas in pihljaj Duha. — Toda, mi praviš, moja krila so umazana! Blato vseh teh let, nesnažno, lepljivo …

Pa sem ti znova dejal: obrni se k Devici Mariji. Gospa — še enkrat ji reci — Ti lahko dosežeš, da se moja duša zažene v dokončni in slavni let, katerega cilj je v Božjem Srcu.

— Zaupaj, saj te ona posluša.


995

Pomisli, kako je Bogu, našemu Gospodu, prijetno kadilo, ki se žge njemu v čast; pomisli tudi na to, kako malo veljajo zemeljske stvari, ki se komaj začnejo in že jih je konec …

Nasprotno pa te v nebesih čaka velika Ljubezen: brez prevar, brez zvijač: vsa ljubezen, vsa lepota, vsa veličina, vsa znanost …! In brez naveličanosti: nasičevala te bo, ne da bi te zasitila.


996

Nadnaravni pogled! Vedrost! Mir! Tako glej na stvari, osebe in dogodke … z očmi večnosti.

Potem katerikoli zid, ki ti zapre pot — pa naj je človeško gledano še tako ogromen — postane prav neznaten, kakor hitro zares povzdigneš oči v nebo!


997

Če smo blizu Kristusa in sledimo njegovim stopinjam, moramo iz vsega srca ljubiti uboštvo, nenavezanost na zemeljske dobrine, odpoved.


998

V duhovnem življenju je mnogokrat treba znati izgubiti v zemeljskem smislu, da bi zmagali v nebesih. — Na ta način zmagamo vedno.


999

Ljudje lažejo, ko rečejo “za vedno” v časnih stvareh. Resničen, v vsej resničnosti, je le tisti “za vedno”, ki velja v večnosti.

— Tako moraš živeti ti, z vero, ki ti daje začutiti predokus medu in sladkosti nebes, ko pomisliš na to večnost, ki pa je res za vedno!


1000

Če ne bi bilo drugega življenja razen tega, bi bilo življenje kruta šala: hinavščina, zlobnost, sebičnost, prevara.


1001

Pojdi naprej veselo, prizadevno, tudi če si tako drobna stvar, nič!

— Če si z Njim, te ne bo ustavil nihče na svetu. Pomisli tudi na to, da je za tiste, ki ljubijo Boga, vse dobro: na tej zemlji se lahko uredi vse razen smrti, smrt pa je za nas življenje.


1002

Da bi rešil človeka, Gospod, umreš na križu. Pa vseeno zaradi enega samega smrtnega greha človeka obsodiš na nesrečno večnost v mukah … Kako te greh žali in kako ga moram sovražiti!


1003

Sveta Terezija zagotavlja, da “kdor ne moli, ne potrebuje hudiča, da bi ga skušal; medtem ko se tisti, ki moli, čeprav le četrt ure na dan, zagotovo reši” …, kajti pogovor z Gospodom — ki je ljubezniv tudi v času trpkosti ali suhote v duši — nam odkriva pristni pogled in pravo razsežnost življenja.

Bodi duša molitve.


1004

“Torej si kralj” … — Da, Kristus je Kralj, ki ti ne le nakloni sprejem, kadar želiš, temveč v deliriju ljubezni celo zapusti — saj me razumeš! — veličastno nebeško palačo, do katere ti še ne moreš priti, in te čaka v tabernaklju.

— Ali se ti ne zdi absurdno, če ne prihajamo naglo in bolj vztrajno na pogovor z Njim?


1005

Vedno bolj sem prepričan: nebeška sreča je za tiste, ki znajo biti srečni na zemlji.


1006

Kristalno jasno vidim recept, skrivnost zemeljske in večne sreče: ne le vdati se v božjo voljo, temveč sprejeti, se poistovetiti; z eno besedo, hoteti s pozitivnim dejanjem naše volje to, kar je božja volja.

— To je — ponavljam — zanesljiva skrivnost radosti in miru.


1007

Kolikokrat boš preplavljen, pijan od božje milosti — in kako velik je greh, če se ne odzoveš!


1008

V trenutku skušnjave napravi dejanje kreposti upanja in reci: za počivanje in užitek me čaka vsa večnost; sedaj pa se navdan z vero zaženem, da si z delom zaslužim počivanje in s trpljenjem užitek … Kakšna bo ljubezen v nebesih?

Še bolje pa je, če storiš dejanje ljubezni in se odzoveš takole: hočem biti všeč svojemu Bogu, svojemu Ljubljenemu, tako da izpolnim njegovo voljo v vsem …, kot da ne bi bilo ne plačila ne kazni: zgolj zato, da mu ugajam.


1009

Kadar se ti zgodi — včasih kot blisk, občasno pa kot nesnažna in vsiljiva muha, ki jo odženeš, a se vrne — da te začne nadlegovati misel, da tvoj namen ni pravilen, se vedno in takoj odzovi z nasprotnimi dejanji … in mirno nadaljuj z delom za Njega in z Njim.

— Mimogrede pa počasi reci, čeprav se ti zdi, da to izgovarjaš le z ustnicami: Gospod, zase nočem ničesar. Vse za tvojo slavo in iz ljubezni do Tebe.


1010

Vseeno ti je, če si tukaj ali na Kitajskem, mi praviš.

— Torej skušaj biti tam, kjer izpolnjuješ sveto božjo voljo.


1011

Tudi od tebe je odvisno, da mnogi ne ostanejo v temi in stopijo na pot, ki vodi do večnega življenja.


1012

Navadi se vsakega človeka, s katerim se srečuješ, priporočiti njegovemu angelu varuhu, da bi mu on pomagal biti dober, zvest in vesel; da bi mogel ob svojem času prejeti ljubeznivi objem Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha in svete Marije.


1013

Tako kot pšenično zrno potrebujemo smrt, da bi bili rodovitni.

Ti in jaz morava po božji milosti odpreti globoko in svetlo brazdo. Zato morava pustiti ubogega živalskega človeka in se zagnati na polja duha ter dati nadnaravni smisel vsem človeškim opravilom, obenem pa tudi ljudem, ki tam delajo.


1014

Jezus, moja raztresenost naj bo raztresenost v obratnem smislu: namesto, da se spomnim na svet, ko se ukvarjam s Tabo, naj se spomnim nate, ko se ukvarjam s stvarmi sveta.


1015

Malo si se ustrašil, ko si videl toliko luči … toliko, da se ti zazdi, da jo je težko gledati ali celo videti.

— Ne glej na svojo očitno bedo; odpri oči svoje duše za vero, za upanje, za ljubezen, in pojdi naprej ter pusti, da te vodi On preko človeka, ki usmerja tvojo dušo.


1016

Bodi velikodušen! Ne prôsi Jezusa niti za eno tolažbo!

— Zakaj? si me vprašal. Zato, sem ti odgovoril, ker dobro veš, da četudi se zdi, da je ta naš Bog daleč, prebiva v središču tvoje duše in daje božji značaj vsemu tvojemu življenju!


1017

Pravil sem ti, da so mi celo ljudje, ki niso prejeli krsta, ganjeni rekli: “Res je, razumem, da morajo svete duše biti srečne, saj gledajo na dogodke s pogledom, ki je nad zemeljskimi stvarmi, saj gledajo na stvari z očmi večnosti.”

Ko ti le ne bi manjkalo tega pogleda! — sem nato dodal — da bi se lahko ustrezno odzval na posebno ljubezen, ki si jo prejel od Trojice.


1018

Zagotavljam ti, da če božji otroci hočemo, bomo mogočno prispevali k razsvetlitvi dela in življenja ljudi z božjim — večnim! — sijajem, ki ga je Gospod hotel položiti v naše duše.

— Toda “kdor pravi, da ostaja v Njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel On,” uči sveti Janez. Hoditi mora po poti, ki vedno vodi do slave in ki gre — prav tako vedno — preko žrtve.


1019

Kakšno razočaranje za tiste, ki so videli luč psevdoapostola in so hoteli priti ven iz teme tako, da so sledili tej svetlobi! Tekli so, da bi prišli tja. Morda so na poti utrpeli raztrganine na svoji koži … Nekateri so v svojem hlepenju po luči morda utrpeli tudi raztrganine na svoji duši … Že so ob psevdoapostolu: mraz in tema. Mraz in tema, ki bosta na koncu navdala zlomljena srca tistih, ki so za trenutek verjeli v ideal.

Slabo delo je storil psevdoapostol: ti razočarani ljudje, ki so bili pripravljeni zamenjati meso svojega srca za gorečo žerjavico, za lesketajoči se rubin dobrote, se vrnejo dol na zemljo, od koder so prišli … vrnejo se z ugaslim srcem, s srcem, ki ni srce …, je kos ledu, ovit v temo, ki jim bo zameglila um.

Lažni apostol nesmislov, to je tvoje delo: ker imaš Kristusa na svojih ustnicah in ne v svojih dejanjih; ker privlačiš z lučjo, ki je nimaš; ker nimaš topline ljubezni in se pretvarjaš, da skrbiš za tujce, obenem pa zapuščaš svoje domače; ker si lažniv, laž pa je hudičeva hči … Zato delaš za hudega duha, povzročaš zmedo med privrženci Gospodarja in, čeprav tukaj pogosto slaviš zmago, gorje tebi na bližajoči se dan, ko bo prišla naša sestra smrt in boš videl jezo Sodnika, ki ga nikdar nisi prelisičil! — Nesmislov ne, Gospod. Nesmislov nikoli.


1020

To je zanesljiva pot: preko ponižnosti do križa; s križa pa skupaj s Kristusom do nesmrtne Očetove slave.


1021

Kako sem užival v berilu tistega dne! Sveti Duh nas po svetem Pavlu uči skrivnost nesmrtnosti in slave. Vsi ljudje čutimo hrepenenje po trajnosti.

Želeli bi ovekovečiti trenutke svojega življenja, ki jih štejemo za srečne. Želeli bi poveličati svoj spomin … Želeli bi si nesmrtnosti za svoje ideale. Zaradi tega v trenutkih navidezne sreče, ko imamo nekaj, kar uteši našo zapuščenost, vsi naravno rečemo in si zaželimo: za vedno, za vedno …

Kako hudičeva modrost! Kako dobro je poznal človeško srce! Postala bosta kot boga, je rekel prastaršem. To je bila kruta prevara. Sveti Pavel v tem Pismu Filipljanom uči o božji skrivnosti za pridobivanje nesmrtnosti in slave: Jezus je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo …


1022

Da bi spremljali Kristusa v njegovi slavi, v dokončnem zmagoslavju, je potrebno, da smo pred tem udeleženi v njegovi žgalni daritvi in da se poistovetimo z Njim, ki je umrl na Kalvariji.


1023

Ne raztresi se, ne pusti domišljiji proste poti: žívi znotraj sebe in boš bližje Bogu.


1024

Pomagaj mi tole ponavljati na uho tega in onega … in vseh: grešnik, ki ima vero, je nujno beden in nesrečen, četudi bi dosegel vso zemeljsko srečo.

Res je, da je razlog, ki nas mora voditi k sovraštvu do greha, tudi majhnega greha, ki mora gnati vse nas, nadnaraven: ker ga Bog sovraži z vso svojo neskončnostjo, z najvišjim sovraštvom, večnim in potrebnim, kot zlo, ki nasprotuje neskončnemu dobremu …; toda prvi razmislek, ki sem ti ga navedel, nas lahko pripelje do slednjega.


1025

V tebi bo toliko svetosti, kolikor bo v tebi mrtvičenja iz ljubezni.


1026

Razbesnelo se je silovito preganjanje in tisti duhovnik je molil: Jezus, naj vsak bogoskrunski ogenj poveča moj ogenj ljubezni in zadoščevanja.


1027

Ob pogledu na lepoto, veličino in učinkovitost apostolskega dela praviš, da te zaboli glava, ko pomisliš na pot, ki jo je še treba prehoditi — koliko duš čaka! In čutiš se nadvse srečnega, ko se Jezusu izročaš kot njegov suženj. Hrepeniš po križu in trpljenju, po ljubezni in po dušah. Nehote, z nagonsko kretnjo — ki je ljubezen — razprostreš roke in odpreš dlani, da bi te On pribil na svoj blaženi križ: da bi bil njegov suženj — »serviam!« — kar pomeni kraljevati.


1028

Ganila me je goreča prošnja, ki je prišla iz tvojih ust: “Moj Bog, ugajati želim le tvojim očem, vse ostalo mi ni mar. — Mati Brezmadežna, daj, da me bo gnala izključno ljubezen.”


1029

Iz vsega srca prôsi prej za smrt in za tisoč smrti, kot pa da bi užalil svojega Boga.

To pa ne zaradi kazni za greh — ki si jo zelo zaslužimo — ampak zato, ker je Jezus bil in je tako dober do tebe.


1030

Moj Bog, kdaj bom imel rad Tebe zaradi Tebe? Čeprav, če dobro pomislim, Gospod, želeti si večno nagrado pomeni želeti si Tebe, ki se daješ kot plačilo.


1031

Okusite in glejte, kako dober je Gospod, pravi psalmist.

— Duhovna osvojitev, zato ker je ljubezen, mora biti — v velikem in malem — hrepenenje po Neskončnem, po večnosti.


1032

Jezus, nočem razmišljati o tem, kaj bo “jutri”, ker nočem postavljati omejitev tvoji velikodušnosti.


1033

Vzemi za svojo misel tistega prijatelja, ki je zapisal: “Premišljeval sem o božji dobroti do mene in poln notranjega veselja bi lahko zaklical na ulici, da bi ves svet izvedel za mojo sinovsko hvaležnost: Oče, Oče! In če že ne s kričanjem, sem na tihem velikokrat zaklical k njemu tako — Oče! — v prepričanju, da mu ugajam.

— Drugega ne iščem. Hočem le njegovo zadovoljstvo in njegovo slavo: vse za Njega. Če hočem zveličanje, svoje posvečenje, je to zato, ker vem, da On to hoče. Če v svojem krščanskem življenju hrepenim po dušah, je to zato, ker vem, da On hrepeni po njih. Zares lahko rečem: nikdar ne smem gledati na nagrado. Nočem plačila: vse zaradi ljubezni!”


1034

Kako je ljubila božjo voljo tista bolníca, ki sem ji nudil duhovno oskrbo! V dolgi, mučni in mnogoteri bolezni (na njej ni bilo nič zdravega) je videla blagoslov in posebno Jezusovo ljubezen. Čeprav je v svoji ponižnosti trdila, da zasluži kazen, pa strašna bolečina, ki jo je čutila po vsem svojem telesu, ni bila kazen, bila je usmiljenje.

— Govorila sva o smrti. Pa o nebesih. In o tem, kaj naj bi rekla Jezusu in Devici Mariji … In o tem, kako bo tam lahko “delala” več kot tukaj … Želela je umreti, kadar bi Bog hotel … “Ampak,” je polna veselja vzkliknila, “ko bi le bilo že danes!” Na smrt je gledala z veseljem nekoga, ki ve, da ko umre, pride k svojemu Očetu.


1035

Ne boj se smrti. Tvoja prijateljica je!

— Poskušaj se navaditi na to dejstvo, tako da pogosto pogledaš v svoj grob: in tam opazuj, vohaj in potipaj svoje razpadajoče truplo, osem dni po smrti.

— Spomni se na to še posebej takrat, ko te vznemirjajo vzgibi tvojega mesa.


1036

Ko mi je odprl svojo dušo, je dejal: “V teh dneh sem razmišljal o smrti kot o počitku, kljub svojim zločinom. In pomislil sem, če bi mi sporočili: “Prišel je čas za smrt,” s kakšnim zadovoljstvom bi jim odvrnil: “Prišel je čas za Življenje.”


1037

Umreti je nekaj dobrega. Kako je mogoče, da nekdo ima vero, obenem pa se boji smrti? … Toda dokler te Gospod hoče ohraniti na zemlji, bi umreti zate pomenilo strahopetnost. Živeti, živeti in trpeti in delati iz ljubezni: to je tvoja naloga.


1038

Vsaj enkrat na dan se z mislijo postavi v smrtno uro, da bi v tisti luči videl dogodke vsakega dne.

Zagotavljam ti, da boš imel dobro izkušnjo miru, ki jo prinaša ta razmislek.


1039

Zelo si se zresnil, ko si me slišal reči: Sprejemam smrt, kadar bo On hotel, kot bo On hotel in kjer bo On hotel; istočasno pa mislim, da bi zgodaj umreti pomenilo “udobje”, kajti želeti si moramo, da bi mnogo let delali za Njega in zaradi Njega služili drugim.


1040

Umreti? … Naj ponovim, kakšno udobje!

— Tako kot tisti sveti škof, ostarel in bolan, reci: »Non recuso laborem« — Gospod, dokler sem ti lahko koristen, ne odklanjam tega, da živim in delam zate.


1041

Ne žêli si tega, da bi karkoli delal zaradi pridobivanja zaslug niti iz strahu pred mukami v vicah: prizadevaj si od zdaj naprej in za vedno, da bi vse, celo najmanjše stvari, opravljal zato, da ugajaš Jezusu.


1042

Imej gorečo željo, da takrat, ko pride naša dobra in neizogibna sestra smrt, da te popelje pred Boga, ne boš navezan na nobeno zemeljsko stvar!


1043

Če hrepeniš po tem, da bi imel življenje, večno življenje in srečo, potem ne moreš zapustiti barke svete matere Cerkve. — Poglej, če greš čez rob barke, se podajaš med morske valove, greš v smrt in se utopiš v oceanu; prenehaš biti s Kristusom, izgubiš njegovo prijateljstvo, ki si ga prostovoljno izbral, ko si se zavedel, da ti ga On ponuja.


1044

Jezus je prišel na zemljo, da bi trpel … in da bi se drugi mogli izogniti trpljenju — tudi zemeljskemu.


1045

Ni boljšega gospostva od služenja: prostovoljnega služenja vsem dušam!

— Na ta način se pridobivajo vélike časti: zemeljske in nebeške.


1046

V trpljenju in preganjanju je neka duša z nadnaravnim čutom dejala: “Raje imam, da me tepejo tukaj, kot da me tepejo v vicah!”


1047

Če ljubim, zame ne bo pekla.


1048

Kako dobro je živeti od Boga! Kako dobro je hoteti le njegovo slavo!


1049

Če hočeš zares doseči večno življenje in slavo, se nauči mnogokrat postaviti ob stran svoje plemenite osebne ambicije.


1050

Ne postavljaj svojega “jaza” v svoje zdravje, v svoje ime, v svojo kariero, v svoje delo, v vsak svoj korak … Kako nadležno! Zdi se, da si pozabil, da “ti” nimaš ničesar, vse je Njegovo.

Kadar se v teku dneva — morda brez razloga — čutiš ponižanega; kadar misliš, da bi moralo tvoje mnenje prevladati; ko zaznaš, da v vsakem trenutku kipi tvoj “jaz”, to, kar je tvoje, tvoje, tvoje …, bodi prepričan, da ubijaš čas in da potrebuješ to, da nekdo “ubije” tvojo sebičnost.


1051

Svetujem ti, da ne iščeš lastne hvale, niti tiste, ki si jo zaslužiš: bolje je, da ostaneš neopažen in da tisto, kar je najlepšega in najplemenitejšega v našem življenju, ostane skrito … Kako velika reč je to, da postanemo majhni! »Deo omnis gloria!« — Vsa slava Bogu.


1052

V trenutkih obupa je tista duša Gospodu govorila: “Jezus moj, kaj naj bi ti dal poleg časti, če pa drugega nisem imel? Če bi imel bogastvo, bi ti ga izročil. Če bi imel kreposti, bi gradil z vsako izmed njih in ti tako služil. Imel sem le čast in sem ti jo dal. Blagoslovljen bodi! Dobro se vidi, da je bila v tvojih rokah na varnem!”


1053

Iz prahu sem nastal in zemlja je dediščina vsega mojega rodu.

Le kdo razen Boga si zasluži hvalo?


1054

Kadar čutiš ponos, ki vre v tebi — napuh! — ki ti daje misliti, da si nadčlovek, takrat nastopi trenutek, da vzklikneš: Ne! Tako boš okusil veselje dobrega božjega otroka, ki skozi življenje nosi napake, vendar dela dobro.


1055

»Sancta Maria, Stella maris« — sveta Marija, Morska zvezda, vôdi nas ti!

— Silovito jo kliči s temi besedami, kajti ni nevihte, ki bi mogla povzročiti brodolom presladkega Marijinega Srca. Če vidiš bližajočo se nevihto in se zatečeš v to trdno Pribežališče, ki je Marija, potem ni nevarnosti, da bi se ladja prevrnila ali potopila.


Nazaj