Josemaría Escrivá Obras
912

Odgovôri na božjo ljubezen tako, da si zvest, zelo zvest! In zaradi te zvestobe ponesi prejeto ljubezen še drugim ljudem, da se bodo tudi oni veselili srečanja z Bogom.


913

Moj Gospod Jezus, daj, da začutim in sledim tvoji milosti do te mere, da se moje srce izprazni …, da ga napolniš Ti, moj Prijatelj, moj Brat, moj Kralj, moj Bog, moja Ljubezen!


914

Če s svojo molitvijo, s svojo daritvijo, s svojimi dejanji ne izkazuješ stalne skrbi za apostolat, je to očiten znak, da nisi srečen in da se mora okrepiti tvoja zvestoba.

— Kdor ima srečo, kdor poseduje dobro, si ga prizadeva dati tudi drugim.


915

Ko boš zares pohodil samega sebe in začel živeti za druge, tedaj boš ustrezno orodje v božjih rokah.

— On je poklical — kliče — svoje učence in jim naroča: »Ut eatis!« — Pojdite iskat vse ljudi.


916

Odloči se — saj zmoreš — vžgati svet v čisti ljubezni, da bi osrečil vse človeštvo in ga resnično približal Bogu.


917

»In modico fidelis!« — Zvest v malem … — Tvoje delo, otrok moj, ni samo reševanje duš, temveč njihovo posvečevanje, dan za dnem, tako da vsakemu trenutku — celo navidez nepomembnim trenutkom — dodaš odmev večnosti.


918

Ne moremo ločevati semena nauka od semena pobožnosti.

Kot sejalec nauka se boš pri svojem delu zmogel izogniti klicam neučinkovitosti samo, če boš pobožen.


919

Tako kot se ogromen mehanizem v številnih tovarnah ustavi in obstane brez moči, kadar je električni tok prekinjen, tako tudi apostolat preneha biti rodoviten brez molitve in mrtvičenja, ki nagibata presveto Srce Jezusa Kristusa.


920

Če si zvest vzgibom milosti, boš obrodil obilo sadov: trajnih sadov za božjo slavo.

— Biti svet pomeni biti učinkovit, četudi se svetnik ne dotakne niti ne vidi te učinkovitosti.


921

Pravilnost namena pomeni iskati “izključno in v vsem” le božjo slavo.


922

Apostolat — jasen znak notranjega življenja — je tisto stalno utripanje, zaradi katerega postane nadnaravna vsaka podrobnost dneva — velika ali majhna — s pomočjo ljubezni do Boga, ki jo vnašamo v vse stvari.


923

V knjigah, ki jih je prebiral, je kot bralno znamenje vedno imel papirnat trak s tem geslom, zapisanim z velikimi in energičnimi črkami: »Ure igne Sancti Spiritus!« — Lahko bi rekli, da ni bilo napisano, ampak vrezano: Vžgi z ognjem Svetega Duha!

Ta božji ogenj, kristjan, bi želel vklesati v tvojo dušo, naj gori na tvojih ustnicah in se razplamti v tvojih delih.


924

Prizadevaj si biti otrok s sveto predrznostjo, ki “ve”, da mu njegov Oče vedno pošlje le najboljše.

Zaradi tega ne izgubí poguma, kadar ne premore niti tega, kar se zdi najnujnejše, ter popolnoma miren reče: imam Svetega Duha, to mi ostane.


925

Môli dnevno za ta namen: da bi bili vsi katoličani zvesti, da bi se odločili boriti se za svetost.

— Seveda! Kaj pa bi drugega želeli tistim, ki jih imamo radi, tistim, ki so z nami povezani z močno vezjo vere?


926

Kadar mi govorijo o Bogu izročenih ljudeh, ki so opustili goreče prizadevanje za svetost, pomislim, da bo to — če je v tem kaj resnice — privedlo do velikega propada njihovega življenja.


927

»Qui sunt isti, qui ut nubes volant, et quasi columbae ad fenestras suas?« — Kdo so ti, ki letijo kakor oblak, kakor golobi k svojim golobnjakom? se sprašuje prerok. In neki pisec razlaga: “Oblaki imajo svoj izvor v morju in rekah, po bolj ali manj dolgotrajnem kroženju ali toku pa se znova povrnejo k svojemu izviru.”

Jaz pa dodajam zate: tako moraš živeti ti, kot oblak, ki oplaja svet in mu daje živeti Kristusovo življenje … Te vode bodo oblile — prepojile — osrčje zemlje; in namesto, da bi se onesnažile, se bodo ob prodiranju skozi tolikšno nečistost precedile in na dan bodo privreli čisti studenci, ki nato postanejo potoki in ogromne reke, ki potešijo žejo človeštva. — Potem pa se zateci v svoje Pribežališče, v svoje velikansko Morje, k svojemu Bogu, vedoč, da bo zaradi nadnaravnega zalivanja s tvojim apostolatom, zaradi plodovitosti božjih vodá, še naprej dozorevalo vedno več plodov, ki bodo trajali vse do konca časov.


928

Otrok, izrôči mu tudi trpljenje in težave drugih ljudi.


929

Stiske? Težave zaradi tega ali onega dogodka? … Ali ne vidiš, da to hoče tvoj Oče-Bog …, On, ki je dober …, On, ki te ljubi — samo tebe! — bolj kot morejo vse matere tega sveta skupaj ljubiti svoje otroke?


930

Iskreno se izprašaj, kako hodiš za Učiteljem. Premisli, če se nisi izročil na uraden in suh način, z ugaslo vero; če ni ponižnosti, niti žrtve, niti dejanj v tvojem dnevu; premisli, če ni v tebi le fasada in nisi pozoren na podrobnosti vsakega trenutka …, z eno besedo, če ti manjka ljubezni.

Če je tako, se ne moreš čuditi svoji neučinkovitosti. Ukrepaj nemudoma in naj te pri tem vodi roka svete Marije!


931

Kadar boš imel kakšno potrebo, kakšno stisko — majhno ali veliko — se obrni na svojega angela varuha, da jo z Jezusom razreši ali da ti naredi uslugo, ki jo potrebuješ.


932

Bog je navzoč v središču tvoje duše, moje duše in duš vseh ljudi v milosti. Navzoč pa je z namenom: da bi bilo v nas več soli in da bi pridobili veliko luči, da bi vsakdo tam, kjer se nahaja, znal razdeljevati te božje darove.

Kako pa lahko delimo te božje darove? S ponižnostjo, s pobožnostjo, v tesni zedinjenosti z našo Materjo Cerkvijo.

— Se spomniš trte in mladik? Kako rodovitna je s trto zedinjena mladika! Kako obilno grozdje! In kako brezplodna je ločena mladika, ki se posuši in ostane brez življenja!


933

Jezus, naj se moje ubogo srce napolni z oceanom tvoje ljubezni, s takšnimi valovi, ki bodo očistili in izgnali iz mene vso mojo bedo … Izlij prečiste in goreče vode iz svojega Srca v moje, da bo potešeno moje hrepenenje po ljubezni do tebe, in ko srce ne bo več moglo zadržati vzgibov božanskega požara, naj poči — umiranje od ljubezni! — in naj izbruhne ta tvoja ljubezen v poživljajočih in neustavljivih in nadvse plodovitih slapovih vse do drugih src, ki bodo ob stiku s takšno vodo utripala v utripanju vere in ljubezni.


934

Žívi sveto mašo!

— Pomagala ti bo misel nekega zaljubljenega duhovnika: Je mogoče, moj Bog, udeležiti se svete maše in ne biti svet?

— Potem je še nadaljeval: Izpolnil bom star sklep in bom vsak dan ostal skrit v rani, odprti v strani mojega Gospoda!

— Pogum!


935

Koliko dobrega in koliko slabega lahko storiš!

— Dobrega, če si ponižen in se znaš izročiti z veseljem in duhom daritve; dobrega zate in za tvoje brate ljudi, za Cerkev, za to dobro Mater.

— In koliko slabega, če se pustiš voditi svojemu napuhu.


936

Ne zapadi v malomeščanstvo, kajti če si malomeščanski, si v napoto, postaneš mrtva teža za apostolat, predvsem pa razlog za trpljenje Kristusovega Srca!

Ne opuščaj apostolata, ne prenehaj se truditi, da bi delal, kolikor mogoče dobro, ne zanemarjaj svojega življenja pobožnosti.

— Ostalo bo storil Bog.


937

Občasno je treba z dušami ravnati tako kot z žerjavico na ognjišču: treba jo je razgrebsti z železno grebljico in odstraniti žlindro, ki je ravno tisto, kar se najbolj sveti in povzroči, da ugaša ogenj božje ljubezni.


938

Šli bomo k Jezusu, pred tabernakelj, da bi ga spoznali, da bi vsrkali njegov nauk, da bi to hrano lahko predali dušam.


939

Kadar imaš Gospoda v svojih prsih in okušaš vročico njegove ljubezni, mu obljubi, da se boš trudil spremeniti smer svojega življenja v vsem, kar bi bilo potrebno, da bi ga lahko ponesel med množico, ki ga ne pozna, ki blodi brez idealov, ki žal po živalsko hodi naokrog.


940

“Kjer sta dobrota in ljubezen, tam prebiva Bog,” poje liturgična pesem. Zato je neka duša lahko zapisala: “Ta bratska ljubezen je velik in čudovit zaklad, ki ne ostane zgolj pri — mnogokrat potrebni — tolažbi, temveč daje gotovost, da nam je Bog blizu, ter se izraža v dobroti ljudi, ki nas obdajajo, in v naši dobroti do njih.”


941

Bêži pred zbujanjem pozornosti! Tvoje življenje naj pozna Bog, kajti svetost ostane neopažena, čeprav je nadvse učinkovita.


942

Poskušaj pomagati, ne da bi drugi to opazili, ne da bi te hvalili, ne da bi te kdorkoli videl …, zato da boš skrit kakor sol prinašal okus v vsako okolje, kjer si navzoč, in prispeval k temu, da bo — s pomočjo tvojega krščanskega čuta — vse postalo naravno, prijetno in okusno.


943

Zato da bi ta naš svet ubral krščansko smer — edino, ki je vredna truda — moramo do ljudi živeti lojalno prijateljstvo, ki temelji na predhodnem lojalnem prijateljstvu do Boga.


944

Velikokrat si me slišal govoriti o apostolatu »ad fidem«.

Še vedno sem istega mnenja: kako čudovito delo nas čaka po vsem svetu, med ljudmi, ki ne poznajo prave vere ter so kljub temu plemeniti, velikodušni in veseli!


945

Pogosto čutim željo, da bi na uho zaklical mnogim ženskam in moškim, ki jim je namenjeno, da so v pisarni in v trgovini, v časopisni hiši in na govorniškem odru, v šoli, v delavnici in v rudnikih in na podeželju, pod zaščito notranjega življenja in občestva svetnikov, v vseh okoljih prinašalci Boga, skladno s tistim apostolovim naukom: “Poveličujte Boga v svojem življenju in ga vedno nosite s seboj.”


946

Tisti, ki nosimo Kristusovo resnico v srcu, moramo to resnico prinašati v srce, v misli in v življenje drugih. V nasprotnem primeru bi to pomenilo udobje, lažno taktiko.

Še enkrat premisli: Je tebe Kristus vprašal za dovoljenje, da bi vstopil v tvojo dušo? — Pustil je, da hodiš za njim svobodno, toda poiskal te je On, ker je tako hotel.


947

Z deli služenja lahko Gospodu pripravimo večje zmagoslavje kot je bil njegov vstop v Jeruzalem … Kajti ne bodo se ponovili prizori z Judom Iškarijotom, niti prizor na vrtu Getsemani, niti tista črna noč … Dosegli bomo, da svet zažari v plamenih ognja, ki ga je prinesel na zemljo …! In luč Resnice — naš Jezus — bo dajal luč človeškemu razumu v dnevu brez konca.


948

Ne boj se! Ti, kot kristjan, imaš pravico in dolžnost, da v dušah izzoveš dobrodejno krizo, da bodo živele s pogledom, uprtim v Boga.


949

Prôsi za ves svet, za ljudi vseh rodov in vseh jezikov in vseh verstev; za ljudi z nejasnimi predstavami o religiji in za ljudi, ki vere ne poznajo.

— In ta gorečnost za duše, ki je jasen in pristen dokaz, da ljubimo Jezusa, bo dosegla, da bo Jezus prišel.


950

Kako so jim zasijale oči, ko so slišali govoriti o delu za duše v daljnih deželah! Zdelo se je, da so pripravljeni z enim skokom preskočiti ocean. In res je svet zelo majhen, kadar je ljubezen velika.


951

Do nobene duše ne moreš biti brezbrižen, do nobene!


952

Kristusov učenec ne bo nikoli takole razmišljal: “Jaz poskušam biti dober, drugi pa, če hočejo …, naj grejo v pekel.”

Takšno ravnanje ni človeško, niti ni skladno z božjo ljubeznijo, niti z ljubeznijo, ki smo jo dolžni izkazovati bližnjemu.


953

Kadar kristjan razume in živi katolištvo, kadar zazna nujnost oznanjanja vesele novice o odrešenju vsem ljudem, ve, da mora — kot uči apostol — “vsem postati vse”, da bi rešil vse.


954

Svoje brate, ljudi, moraš ljubiti do takšne skrajnosti, da se ti celo njihove pomanjkljivosti — če le ne žalijo Boga — ne bodo več zdele pomanjkljivosti. Če ljubiš zgolj dobre lastnosti, ki jih vidiš na drugih — če ne znaš razumeti, oproščati, odpustiti — potem si sebičnež.


955

S svojo zanikrnostjo ali s slabim zgledom ne smeš uničevati duš svojih bratov ljudi.

— Ti nosiš — kljub svojim strastem! — odgovornost za krščansko življenje svojih bližnjih, za duhovno učinkovitost vseh, za njihovo svetost!


956

Fizično daleč, pa vendar zelo blizu vsem: Zelo blizu vsem! … si srečen ponavljal.

Bil si vesel po zaslugi tega občestva ljubezni, o katerem sem ti govoril in ki ga moraš neutrudno poživljati.


957

Sprašuješ me, kaj bi lahko storil za tistega svojega prijatelja, da se ne bi počutil samega.

— Povedal ti bom isto kot vedno, kajti na razpolago imamo čudovito orožje, ki razreši vse: molitev. Najprej molitev. Zatem pa stôri zanj tisto, kar bi si želel, da bi drugi storili zate v podobnih okoliščinah.

Ne da bi ga poniževal, mu je treba pomagati tako, da bo to, kar mu je težko, zanj postalo enostavno.


958

Vedno se postavi v okoliščine bližnjega: tako boš na težave ali vprašanja gledal vedro, ne boš se razjezil, druge boš razumel, jim odpuščal, jih popravil, kadar in kakor bo potrebno, in svet boš napolnil z ljubeznijo.


959

Ne moremo popuščati v zadevah vere. Toda ne pozabi: zato, da povemo resnico, ni treba z nikomer grdo ravnati.


960

Če gre za dobro bližnjega, ne bodi tiho, vendar govôri prijazno, brez nezmernosti in jeze.


961

O dogodkih in o naukih ni mogoče razpravljati brez omenjanja ljudi …, ki pa jih ne obsojaš: »qui iudicat Dominus est« — Bog je tisti, ki sodi.

— Ne skrbi, torej, če kdaj zadeneš ob sogovornika brez pravilne vesti, ki — iz zvijačnosti ali zaradi slabe presoje — tvoje besede označuje za opravljanje.


962

Nekatere uboge ljudi motijo dobra dela, ki jih opravljaš, kakor da bi dobro prenehalo biti dobro, kadar ga ne izvršujejo ali nadzorujejo oni …

— Naj ti to nerazumevanje ne bo v opravičilo, da bi popustil pri svoji nalogi. Potrudi se prav zdaj dati od sebe še več. Kadar na zemlji nisi deležen ploskanja, je tvoje opravilo nebesom bolj prijetno.


963

Včasih se petdeset odstotkov energije izgubi z notranjimi spori, katerih temelj je odsotnost ljubezni, ter z zgodbicami in opravljanjem med brati. Po drugi strani se petindvajset odstotkov energije izgubi pri gradnji stavb, nepotrebnih za apostolat. Nikdar ne sme biti dopuščeno opravljanje in ne sme prihajati do izgubljanja časa zaradi gradnje tolikih hiš. Tako bodo ljudje stoodstotno apostoli.


964

Prôsi za duhovnike, za sedanje in za tiste, ki bodo še prišli, da bi resnično, vsak dan bolj in brez razlikovanja ljubili svoje brate ljudi in bi znali doseči, da bodo tudi oni ljubili njih.


965

Z mislijo na duhovnike vsega sveta mi pomagaj moliti za rodovitnost njihovega apostolata.

— Duhovnik, brat moj, govôri vselej o Bogu, kajti če si njegov, v tvojih pogovorih ne bo enoličnosti.


966

Oznanjanje, oznanjanje “križanega” Kristusa je božja beseda.

Duhovniki se morajo pripraviti najbolje, kar morejo, preden začnejo vršiti takó božansko službo v prizadevanju za zveličanje duš.

Laiki pa morajo poslušati s posebnim spoštovanjem.


967

V veselje mi je bilo, kar so govorili o tistem duhovniku: “Pridiga z vso dušo … in z vsem telesom.”


968

Môli takole, apostolska duša: Gospod, daj da bom znal “pritisniti” na ljudi in vse vneti v ognju ljubezni, da bi bilo to edino gonilo naših dejavnosti.


969

Katoličani moramo hoditi skozi življenje kot apostoli: z božjo lučjo, z božjo soljo. Brez strahu, naravno, toda s takšnim notranjim življenjem, tako zedinjeni z Gospodom, da bomo svetili, da bomo pregnali pokvarjenost in temo, da bomo ljudem delili sadove vedrosti in učinkovitosti krščanskega nauka.


970

Sejalec je šel sejat, da bi razsejal seme po vseh križpotjih zemlje … — Kako blagoslovljeno nalogo imamo! Naročeno nam je, naj zagotovimo, da v vseh krajevnih in časovnih okoliščinah božja beseda požene korenine, vzklije in obrodi sad.


971

»Dominus dabit benignitatem suam et terra nostra dabit fructum suum« — Gospod bo dal svoj blagoslov in naša dežela bo obrodila svoj sad.

— Da, ta blagoslov je izvor vsakega dobrega sadu, je potrebno podnebje, da bi na našem svetu mogli gojiti svetnike, božje može in žene.

»Dominus dabit benignitatem« — Gospod bo dal svoj blagoslov. — Toda, pozor, v nadaljevanju pravi, da On pričakuje naš sad — tvojega, mojega — in to ne sadu, ki bi bil skop in zakrnel, ker se mi nismo znali izročiti; pričakuje obilen sad, ker nas obsipava z blagoslovom.


972

Videl si svoj poklic kakor strok, v katerem so semena. Nekoč bo nastopil trenutek za širitev, raztresla se bodo in se naenkrat ukoreninila.


973

Znotraj velike množice človeštva — zanimajo nas vse duše — moraš biti kvas. Tako boš s pomočjo božje milosti in s svojim odzivom v vseh krajih sveta deloval kot kvas, ki daje kakovost, ki daje okus, ki daje vsebino, s ciljem, da bi kasneje Kristusov kruh mogel hraniti druge duše.


974

Jezusovi sovražniki — in nekateri, ki pravijo, da so njegovi prijatelji — se pokriti z oklepom človeške znanosti in z mečem oblasti v rokah smejijo kristjanom, kakor se je Filistejec s prezirom smejal Davidu.

Tudi sedaj se bo zrušil na tla Goljat sovraštva, lažnivosti, oblastnosti, laicizma, indiferentizma … In potem, ko bodo velikana teh lažnih ideologij ranila navidez šibka orožja krščanskega duha — molitev, zadoščevanje, dejanje — mu bomo odvzeli oklep njegovih zmotnih naukov ter našim bratom ljudem nadeli resnično znanost: krščansko kulturo in življenje.


975

V kampanjah proti Cerkvi spletkarijo številne organizacije — včasih tudi pod vodstvom ljudi, ki se štejejo za dobre — in ščuvajo ljudstvo s pomočjo tiska, letakov, s sramotilnim pisanjem, z obrekovanjem in ustno propagando. Nato ga popeljejo, kamor hočejo: celo v sam pekel. Prizadevajo si, da bi bila množica brezoblična, kot da ljudje ne bi imeli duše … in zbujajo usmiljenje.

Ker pa dušo imajo, jih je treba iztrgati iz krempljev teh organizacij zla in jih postaviti v služenje Bogu.


976

Določen, kar precejšen delež ljudi, ki prejemajo zakramente, prebira slabe časopise …

Umirjeno in z božjo ljubeznijo moramo prositi in jim posredovati dober nauk, da bi prenehali brati tiste hudičeve ničvredne časnike, o katerih — zaradi sramu — pravijo, da jih kupujejo člani njihove družine, čeprav morda to počnejo oni sami.


977

Brani resnico z ljubeznijo in trdnostjo, kadar gre za zadeve, ki se tičejo Boga. S sveto brezobzirnostjo obtožuj zmote, ki so včasih majhne zvijače, drugič sovražne trditve ali nesramna nevednost, običajno pa so izraz nemoči ljudi, ki ne morejo prenašati rodovitnosti božje besede.


978

V trenutkih splošne zmedenosti, ko kličeš h Gospodu zaradi duš — ki so njegove! — se zdi, kot da te ne bi slišal, kot bi bil gluh za tvoje klice. Na misel ti celo pride, da je tvoje apostolsko delo zaman.

— Ne skrbi! Še naprej delaj z istim veseljem, z istim zagonom, z isto gorečnostjo. — Dovôli, da vztrajam pri tem: kadar delamo za Boga, ni nič nerodovitno!


979

Otrok moj, vsa morja tega sveta so naša, in tam, kjer je ribolov težavnejši, je tudi bolj potreben.


980

S svojim naukom kot dober kristjan, s svojim celovitim življenjem in s svojim dobro dokončanim delom moraš pri opravljanju svojega poklica, pri izpolnjevanju svojih dolžnosti dajati dober zgled ljudem okrog sebe: svojim sorodnikom, svojim prijateljem, kolegom, sosedom, učencem … — Ne moreš biti šušmar.


981

Zaradi svojega stika s Kristusom si obvezan obroditi sad.

— Sad, ki poteši lakoto duš, kadar se ti približajo pri delu, pri druženju, v družinskem okolju …


982

S svojim veselim in velikodušnim izpolnjevanjem dolžnosti pridobivaš od Gospoda tudi obilno milost za druge duše.


983

Prizadevaj si svojega krščanskega duha prinašati v svet, da bi bilo veliko prijateljev križa.


984

Poleg svoje obilne in učinkovite milosti ti je Gospod dal glavo, roke, umske sposobnosti, da bi tvoji talenti obrodili sad.

Bog hoče nenehno delati čudeže — obujati mrtve, vračati gluhim sluh, slepim vid, dajati hromim, da hodijo … — preko tvojega poklicnega udejstvovanja, ki je posvečeno ter spremenjeno v Bogu všečno in dušam koristno žgalno daritev.


985

Tisti dan, ko ne bi poskušal drugih približati Bogu — ti, ki moraš biti vedno žareča žerjavica — bi se spremenil v prezira vredno oglje ali pa v kupček pepela, ki ga odnese pihljaj vetra.

— V sebi moraš nositi ogenj, biti moraš nekaj, kar gori, kar žari, kar vžiga kresove božje ljubezni, zvestobe, apostolata.


986

Kliči k presveti Devici Mariji. Nenehno jo prosi, naj se vedno pokaže kot tvoja Mati: »Monstra te esse Matrem!« In naj ti po milosti svojega Sina pridobi jasnost dobrega nauka v tvojem umu ter ljubezen in čistost v srcu, da bi znal iti do Boga in k njemu pripeljati mnogo duš.


Nazaj Naprej