Josemaría Escrivá Obras
750

Gospod, ne prosim te, da mi odvzameš čustva, saj ti z njimi lahko služim, ampak da jih prečistiš v ognju.


751

Ob vseh čudovitih božjih delih in ob vseh naših človeških polomih moramo priznati: Ti si zame vse, uporabi me, kakor hočeš! — In potem zate, za nas, samote ne bo več.


752

Glavna skrivnost svetosti je nazadnje v tem, da smo bolj in bolj podobni Njemu, ki je edini in ljubeznivi Vzor.


753

Kadar greš k molitvi, pa ne vidiš ničesar ter čutiš nemir in suhoto, je prava pot ta: ne misli nase; namesto tega usmeri svoj pogled v trpljenje Jezusa Kristusa, našega Odrešenika.

Prepričaj se, da tudi vsakega izmed nas prosi, tako kot tiste tri najbližje apostole na vrtu Getsemani: “Bedite in molite.”


754

Ko odpreš sveti evangelij, pomisli, da moraš tisto, kar je tam zapisano — Kristusova dela in izreke — ne samo poznati, ampak tudi živeti. Vse, vsako drobno poročilo, je bilo do podrobnosti ohranjeno, da bi ga ti utelesil v konkretnih okoliščinah svojega življenja.

— Gospod je nas, katoličane, poklical, da bi od blizu hodili za Njim, in v tem svetem besedilu najdeš življenje Jezusa Kristusa; ampak poleg tega moraš v njem najti svoje lastno življenje.

Tako kot apostol se boš tudi ti naučil poln ljubezni spraševati: “Gospod, kaj hočeš, da storim? …” — Božjo voljo! zaslišiš nedvoumno v svoji duši.

Torej vzemi dnevno v roke evangelij, bêri in žívi ga kot konkretno pravilo. — Tako so ravnali svetniki.


755

Če resnično želiš, da se tvoje srce zagotovo odzove, ti svetujem, da se postaviš v eno od Gospodovih ran: tako boš z Njim v tesnem stiku, držal se boš Njega, čutil boš utripati njegovo srce … in sledil mu boš v vsem, kar te bo prosil.


756

Molitev je nedvomno tisto, kar “utopi skrbi” nam, ki ljubimo Jezusa.


757

Križ ponazarja življenje Kristusovega apostola s takšno silo in resničnostjo, ki prevzameta dušo in telo, četudi je včasih težko in je breme občutno.


758

Razumem, da želiš iz ljubezni trpeti s Kristusom: nastaviti svoj hrbet med Njega in krvnike; ponuditi trnju svojo glavo namesto njegove; ter žebljem svoje roke in noge; … ali pa vsaj spremljati našo Mater sveto Marijo na Kalvariji in se obtožiti bogomora zaradi svojih grehov … ter trpeti in ljubiti.


759

Sklenil sem, da bom več v stiku s Tolažnikom in ga bom prosil za njegovo luč, si mi dejal.

— Dobro, toda spomni se, sin, da je Sveti Duh sad križa.


760

Vesela ljubezen, ki osrečuje dušo, temelji na trpljenju: ni ljubezni brez odpovedi.


761

Kristus, pribit na križ, kaj pa ti? … Še vedno prepuščen zgolj svojim okusom! Naj se popravim: pribit na svoje okuse!


762

Ne bodimo — ne moremo biti! — osladni kristjani: na zemlji mora biti prisotno trpljenje in križ.


763

V tem našem življenju je treba računati s križem. Kdor ne računa s križem, ni kristjan … in se ne bo mogel izogniti srečanju s “svojim križem”, v katerem bo obupal.


764

Sedaj, ko je križ resen, težak, uredi Jezus zadeve tako, da nas navda z mirom: postane naš cirenejec, da bi bilo breme lažje.

Tedaj mu poln zaupanja reci: Gospod, kakšen je ta križ? Križ brez križa. Ker poznam recept, da se predam Tebi, bodo s tvojo pomočjo odslej vsi moji križi takšni.


765

Potrdi v svoji duši star sklep tistega prijatelja: Gospod, hočem trpljenje, ne zbujanja pozornosti.


766

Imeti križ pomeni imeti veselje: pomeni imeti Tebe, Gospod!


767

Tisto, kar zares prinaša nesrečo človeku — in celo vsej družbi — je to hlepeče in sebično iskanje ugodja: ta poskus, da bi odstranil vse, kar mu je neprijetno.


768

Pot ljubezni se imenuje žrtev.


769

Križ — sveti križ! — je težak.

— Na eni strani moji grehi. Na drugi žalostna stvarnost trpljenja naše Matere Cerkve; otopelost mnogih katoličanov, ki “hočejo brez hotenja”; ločenost od ljubljenih oseb zaradi različnih razlogov; bolezni in stiske, tuje in lastne …

Križ — sveti križ! — je težak: »Fiat, adimpleatur …!« — Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo slavljena in vekomaj poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja nad vsemi stvarmi! Amen. Amen.


770

Kadar hodimo, kjer hodi Kristus; ko duša ni več vdana v usodo, ampak se zedini s križem — se oblikuje po križu; kadar ljubimo božjo voljo; kadar si želimo križa …, tedaj, samo tedaj ga nosi On.


771

Združi trpljenje — zunanji ali notranji križ — z božjo voljo, tako da velikodušno rečeš »fiat!«, in navdalo te bo veselje in mir.


772

Nedvoumna znamenja resničnega Kristusovega križa: vedrost, globoko občutenje miru, ljubezen, pripravljena na katerokoli žrtev, velika učinkovitost, ki izvira iz Jezusove prebodene strani, in vselej — izrazito — veselje: veselje, ki izhaja iz zavedanja, da kdor se zares izroči, stoji ob križu in zaradi tega ob našem Gospodu.


773

Vselej se zavedaj in se zahvaljuj za posebno ljubezen Kralja, ki v vsem tvojem življenju zaznamuje tvoje meso in tvojega duha s kraljevim znamenjem svetega križa.


774

“S seboj nosim,” je zapisal tisti prijatelj, “majhno razpelo, obrabljeno od nošenja in poljubov. Moj oče ga je podedoval ob smrti svoje matere, ki ga je redno uporabljala.

Ker je zelo revno in precej obrabljeno, si ga ne upam nikomur podariti, in tako se ob pogledu nanj moja ljubezen do križa pomnoži.”


775

Takole je molil neki duhovnik v težkih trenutkih: “Jezus, naj pride križ, ki ga Ti hočeš. Že sedaj ga sprejemam z veseljem in ga blagoslavljam z bogatim blagoslovom svojega duhovništva.”


776

Kadar te doleti močan udarec, križ, se ne smeš užalostiti. Nasprotno, z veselim obličjem se moraš zahvaliti Gospodu.


777

Včeraj sem videl sliko umrlega Jezusa, ki me je prevzela. En angel mu v neizrekljivi vdanosti poljublja levo roko; drugi ob Odrešenikovih nogah drži iz križa izpuljen žebelj; v ospredju pa debelušen angelček, s hrbtom proti gledalcu, gleda Kristusa in joka.

Prosil sem Gospoda, naj mi sliko podarijo: lepa je, iz nje diha pobožnost. — Razžalostil sem se, ko sem izvedel, da je nekdo ob pogledu na platno, ki mu je bilo ponujeno za nakup, to zavrnil z besedami: “To je truplo!” Za mene boš vedno Življenje.


778

Gospod, ne moti me, če to tisočkrat ponovim: hočem te spremljati, trpeti s Teboj v ponižanjih in krutosti tvojega trpljenja in križa.


779

Srečati križ pomeni srečati Kristusa.


780

Jezus, naj tvoja božja kri prodre v moje žile, da bom mogel v vsakem trenutku živeti velikodušnost križa.


781

Pred Jezusom, umrlim na križu, môli, da bi bila Kristusovo življenje in smrt vzor in spodbuda tvojemu življenju ter tvojemu odzivu na božjo voljo.


782

Ob uri bolečine in pokore se spominjaj: križ je znak Kristusa Zveličarja. Ni več simbol zla, ampak znamenje zmage.


783

Med sestavine hrane primešaj nadvse “okusni” dodatek mrtvičenja.


784

Duh pokore ni v tem, da nekaj dni opravljaš velika mrtvičenja, potem pa jih opustiš.

— Duh pokore pomeni, da se znaš premagati vsak dan, ko velike in majhne stvari izročaš iz ljubezni in brez zbujanja pozornosti.


785

Če naše malenkosti — nepomembne in velike težave — pridružimo velikemu Gospodovemu trpljenju, trpljenju Žrtve — edina Žrtev je On! — se bo njihova vrednost povečala, postale bodo zaklad, in potem bomo rade volje in uglajeno nosili Kristusov križ.

— Ne bo več težave, ki ne bi bila hitro premagana; ne bo več ničesar in nikogar, ki bi nam odvzel mir in veselje.


786

Da bi bil apostol, moraš — kakor uči sveti Pavel — v sebi nositi križanega Kristusa.


787

Res je! Sveti križ v naše življenje prinaša nedvoumno potrditev, da smo Kristusovi.


788

Križ ni muka, niti neprijetnost, niti grenkoba … Je sveti les, na katerem zmaguje Jezus Kristus … in na katerem zmagujemo mi, kadar z veseljem in velikodušno sprejemamo to, kar nam On pošilja.


789

Po koncu svete daritve si videl, kako je od tvoje vere in tvoje ljubezni — od tvoje pokore, od tvoje molitve in od tvoje dejavnosti — v veliki meri odvisno vztrajanje tvojih ljudi, včasih pa celo njihovo zemeljsko življenje.

— Blagoslovljen križ, ki ga nosimo moj Gospod Jezus — On — in ti in jaz!


790

O Jezus, hočem biti ogenj, nor od ljubezni! Želim, da bi bila že samo moja navzočnost dovolj, da vžgem svet z neugasljivim požarom, veliko kilometrov naokrog. Hočem vedeti, da sem tvoj. Potem pa naj pride križ …

— Čudovita pot! Trpeti, ljubiti, verovati.


791

Kadar si bolan, izroči svoje trpljenje z ljubeznijo, in spremenilo se bo v kadilo, ki se dviga Bogu v čast in ki te posvečuje.


792

Kot otrok Boga in s pomočjo njegove milosti moraš biti trden mož ali žena, človek željá in stvarnosti.

— Nismo rastline iz tople grede. Živimo sredi sveta in biti moramo izpostavljeni vsem vetrovom, vročini in mrazu, dežju in viharjem … toda zvesti Bogu in njegovi Cerkvi.


793

Kako boli zaničevanje, čeprav si ga volja želi!

— Ne čudi se, izroči ga Bogu.


794

Tisti prezir te je zelo ranil! … — To pomeni, da preveč zlahka pozabljaš, kdo si.


795

V primeru obtožb, ki jih štejemo za krivične, izprašajmo svoje ravnanje pred Bogom, »cum gaudio et pace« — z veselo vedrostjo, in se popravimo, če nam tako svetuje ljubezen, pa čeprav bi šlo za nedolžne stvari.

— Bojujmo se, da bi bili sveti, vsak dan bolj. Potem pa “naj ljudje kar govorijo”, če je le mogoče njihovim izrekom pripisati besede iz blagrov: »Beati estis cum … dixerint omne malum adversus vos mentientes propter me« — blagor vam, kadar vas bodo obrekovali zaradi mene.


796

Rečeno je bilo — ne spominjam se, kdo in kje je to rekel — da se vihar zahrbtnosti vedno razbesni nad tistimi, ki izstopajo, tako kot orkan najhuje udarja po najvišjih smrekah.


797

Spletke, bedne zmotne razlage — urezane po meri podlega srca, ki jih tako tolmači —, strahopetno podtikanje … — To je prizor, ki se žalostno ponavlja v različnih okoljih: niti ne delajo niti ne pustijo drugim, da bi delali.

Premišljuj počasi te vrstice iz psalma: “Tujec sem postal svojim bratom, neznanec sinovom svoje matere. Zakaj gorečnost za tvojo hišo me použiva, sramotenja tvojih sramotilcev so padla name,” … in nadaljuj z delom.


798

Tudi če so vse duše dobre, ni mogoče delati dobrega, ne da bi se srečali s svetim križem govoričenja.


799

»In silentio et in spe erit fortitudo vestra« — v tišini in upanju bo vaša trdnost …, zagotavlja Gospod tistim, ki so njegovi. Molčati in zaupati: dve temeljni orožji v težkem trenutku, ko nimaš na voljo človeške pomoči.

Muka, ki jo prenašamo brez pritoževanja — poglej Jezusa v njegovem svetem trpljenju in smrti — je tudi mera ljubezni.


800

Tako je molila neka duša, željna, da bi popolnoma pripadala Bogu in po Njem vsem dušam: “Gospod, prosim te, da deluješ v tem grešniku ter da popraviš, osnažiš in prečistiš moje namene.”


801

Močan vtis je name naredila ustrežljivost — popustljivost in nepopustljivost — tistega učenega in svetega moža, ki je dejal: Z vsem se lahko sprijaznim, razen z žalitvijo Boga.


802

Pomisli, koliko dobrega so tvoji duši storili ljudje, ki so te vse tvoje življenje nadlegovali ali pa so te poskušali nadlegovati.

— Drugi takšne ljudi imenujejo sovražniki. Ti pa skušaj celo v tem posnemati svetnike in ker si preveč neznaten, da bi imel sovražnike, jim reci “dobrotniki”. Če boš molil zanje k Bogu, se bo izkazalo, da ti bodo na zadnje postali simpatični.


803

Sin moj, dobro me poslušaj: bodi srečen, kadar te zasramujejo in s teboj grdo ravnajo; kadar se dvigne množica in postane moderno, da pljuvajo nate, ker si »omnium peripsema« — vsem kakor smet.

— Težko je, zelo težko. Trda preizkušnja je, dokler se človek — končno — ne približa k oltarju, ko vidi, da ga štejejo za vso umazanijo sveta, za ubogega črva, in iskreno reče: “Gospod, če Ti ne potrebuješ moje časti, čemu bi jo hotel jaz?”

Vse dotlej božji otrok ne ve, kaj pomeni biti srečen: dokler ne dospe do te golote, do te izročitve, ki je izročitev iz ljubezni, toda temeljí na mrtvičenju, na trpljenju.


804

Nasprotovanje dobrih? — Hudičeve zadeve.


805

Kadar se vznemiriš in postaneš živčen, je tako, kot če bi prenehal poslušati svoj razum.

V tistih trenutkih se znova zaslišijo Učiteljeve besede Petru, ki se potaplja v vodah svoje vznemirjenosti in živčnosti: “Zakaj si podvomil?”


806

Red bo dal harmonijo tvojemu življenju in te privedel do vztrajnosti. Red bo zagotovil mir tvojemu srcu in dostojnost tvoji drži.


807

Naj prepišem te besede, ker lahko prinesejo mir tvoji duši: “Nahajam se v tako težkem gmotnem položaju kot še nikoli. Ne izgubljam miru. Imam absolutno gotovost, da bo Bog, moj Oče, vso to zadevo razrešil enkrat za vselej.

Skrb za vse, kar je mojega, Gospod, hočem prepustiti tvojim velikodušnim rokam. Naša Mati — tvoja Mati! — ti v teh trenutkih, tako kot v Kani, na uho govori: Nimajo! … Verujem v Te, upam v Te, ljubim Te, Jezus. Zase nočem ničesar, vse je za druge.”


808

Ljubim tvojo voljo. Ljubim sveto uboštvo, mojo véliko gospo.

— In za vedno mi bo odvratno vse, kar bi kakorkoli okrnilo mojo vdanost tvoji nadvse pravični, ljubeznivi in očetovski volji.


809

Duh uboštva, nenavezanosti na zemeljske dobrine, se preliva v apostolsko učinkovitost.


810

Nazaret: pot vere, nenavezanosti, kjer se Stvarnik podvrže ustvarjeninam tako kot svojemu nebeškemu Očetu.


811

Jezus vedno govori z ljubeznijo … tudi kadar nas popravlja ali dopusti kakšno stisko.


812

Poistoveti se z božjo voljo … in tako tegobe ne bodo več tegobe.


813

Bog nas ima rad neskončno bolj, kot imaš ti rad samega sebe … Zato mu pústi, da je zahteven do tebe!


814

Sprejmi božjo voljo brez strahu; brez oklevanja napravi sklep, da boš vse svoje življenje gradil na tem, kar nas uči in kar od nas zahteva naša vera.

— Če tako ravnaš, bodi gotov, da boš tudi v tegobah in celo sredi obrekovanja srečen, in ta sreča te bo gnala, da boš ljubil druge in z njimi delil svoje nadnaravno veselje.


815

Če pridejo težave, bodi prepričan, da so dokaz Očetove ljubezni, Gospodove ljubezni do tebe.


816

V tej kovačnici trpljenja, ki spremlja življenje vseh ljudi, ki ljubijo, nas Gospod uči: kdor brez strahu — čeprav je težko — stopa, kjer stopa Učitelj, ta najde veselje.


817

Okrêpi svojega duha pokore, tako da te nikdar ne bo prevzelo malodušje, kadar bodo nastopile težave.


818

Kdaj se boš, enkrat za vselej, odločil za poistovetenje s tem Kristusom, ki je Življenje!


819

Za vztrajanje v hoji po Jezusovih stopinjah je potrebna stalna svoboda, stalno hotenje, stalno udejanjanje lastne svobode.


820

Se čudiš, ko odkriješ, da je v vsaki izmed možnosti za napredek skritih veliko različnih ciljev …

— To so druge poti znotraj “poti”, ki te odvračajo od morebitne rutine in te še bolj približajo Gospodu.

— Bodi velikodušen, tako da stremiš k najvišjemu.


821

Delaj ponižno, se pravi računaj najprej na božjo milost, ki ti ne bo manjkala; potem na svoje dobre želje; na svoje delovne načrte; na svoje težave! In ne pozabi, da moraš med te težave vedno uvrstiti svoje pomanjkanje svetosti.

— Dobro orodje boš, če se vsak dan boriš, da bi bil boljši.


822

Zaupal si mi, da v svoji molitvi Gospodu odpiraš srce z naslednjimi besedami: “Gledam svojo bedo, ki se zdi, da narašča kljub tvoji milosti, nedvomno zaradi mojega slabega odziva. Vem, da sem popolnoma nepripravljen na podvig, ki ga pričakuješ. In ko v časopisih berem, da številni ugledni, nadarjeni in premožni ljudje govorijo in pišejo in organizirajo, da bi branili tvoje kraljestvo …, pogledam na samega sebe in se počutim tako nepomembnega, tako nevednega in tako ubogega, z eno besedo, tako majhnega …, da bi se zmedel in bi me postalo sram, če ne bi vedel, da me takšnega hočeš Ti. O Jezus! Po drugi strani pa dobro veš, kako sem z najboljšim namenom k tvojim nogam položil svoje ambicije … Vera in ljubezen: ljubiti, verovati, trpeti. V tem pa res hočem biti bogat in moder, toda ne bolj moder niti bolj bogat od tega, kar si Ti, v svojem brezmejnem usmiljenju določil: kajti ves svoj ugled in čast moram nameniti zvestemu izpolnjevanju tvoje nadvse pravične in ljubeznive volje.”

— Ne ostani zgolj pri teh lepih željah, sem ti svetoval.


823

Ljubezen do Boga nas vabi, da nosimo križ pokončno …, da na svojih ramenih čutimo breme vsega človeštva, in da v okoliščinah, ki so lastne stanu in delu vsakega izmed nas, izpolnjujemo jasne in obenem ljubeznive načrte Očetove volje.


824

Največji norec vseh časov je On. Je mogoča še večja norost kot to, da se kdo izroči tako kot On in da se izroči takšnim ljudem?

Bilo bi že dovolj noro, če bi sklenil postati nebogljeno Dete; toda potem bi se celo mnogi zlobneži raznežili in si ne bi drznili z njim grdo ravnati. To se mu je zdelo premalo: hotel se je še bolj izničiti in se še bolj razdati. In je postal hrana, postal je kruh.

— Božji Norec! Kako ljudje ravnajo s tabo? … Kako ravnam s tabo jaz sam?


825

Jezus, tvoja norost ljubezni mi je ukradla srce. Nebogljen si in majhen, da bi tisti, ki te jejo, postali veliki.


826

Doseči moraš, da bo tvoje življenje v svojem bistvu — popolnoma! — evharistično.


827

Tabernakelj rad imenujem ječa ljubezni!

— Že dvajset stoletij je On tam … prostovoljno zaprt! Zame in za vse.


828

Si kdaj pomislil, kako bi se pripravil na prejem Gospoda, če bi bilo mogoče iti k obhajilu samo enkrat v življenju?

— Zahvalimo se Bogu, ker se mu moremo zlahka približati, toda … zahvaliti se mu je treba tako, da se na njegov prejem zelo dobro pripravimo.


829

Reci Gospodu, da boš v prihodnje vsakokrat, ko boš daroval ali se udeležil svete maše in delil ali prejemal evharistični zakrament, to storil z veliko vero, z gorečo ljubeznijo, kot da bi bilo zadnjič v tvojem življenju.

— In obžaluj svojo preteklo nemarnost.


830

Razumem tvojo željo po dnevnem prejemanju svete evharistije, kajti kdor se čuti božjega otroka, ima nujno potrebo po Kristusu.


831

Ko si pri sveti maši, pomisli — to je resnica! — da si udeležen pri božji daritvi: na oltarju se Kristus znova daruje zate.


832

Ko ga prejmeš, mu reci: Gospod, upam vate; častim te, ljubim te, pomnôži mi vero. Bodi opora moji šibkosti, Ti, ki si ostal v evharistiji, nebogljen, da bi pomagal slabotnosti ustvarjenin.


833

Vzeti moramo za svoje, usvojiti tiste Jezusove besede: »Desiderio desideravi hoc Pascha manducare vobiscum« — srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo. Na noben drug način ne moremo bolje pokazati svojega največjega zanimanja in ljubezni do svete daritve kot tako, da se skrbno držimo tudi najmanjšega izmed obrednih določil, ki jih predpisuje modrost Cerkve.

Poleg ljubezni pa nas mora spodbujati “potreba”, da bi postali podobni Jezusu Kristusu ne le v notranjosti, temveč tudi navzven, tako da se po obsežni prostornosti krščanskega oltarja gibljemo v ritmu in harmoniji pokorne svetosti, ki se istoveti z voljo Kristusove Neveste, se pravi z voljo Kristusa samega.


834

Gospoda v evharistiji moramo sprejemati kakor vélike zemeljske osebnosti ali še bolje: z okrasjem, z lučmi, z novimi oblačili …

— In če me vprašaš, katero snažnost, katero okrasje in katere luči moraš imeti, ti bom odgovoril: snažnost v tvojih čutih, v vsakem posebej; okrasje v tvojih zmožnostih, v vsaki posebej; luč v vsej tvoji duši.


835

Bodi evharistična duša!

— Če je središče tvojih misli in tvojih upov v tabernaklju, sin moj, kako obilni bodo sadovi svetosti in apostolata!


836

Predmeti, ki se uporabljajo pri bogočastju, morajo biti umetniški, upoštevajoč, da ni bogočastje zaradi umetnosti, ampak umetnost zaradi bogočastja.


837

Vztrajno hôdi pred tabernakelj, fizično ali s srcem, da bi se čutil varnega, da bi se čutil vedrega; pa tudi da bi se čutil ljubljenega … in da bi ljubil!


838

Prepisujem besede nekega duhovnika, namenjene tistim, ki so mu sledili v njegovem apostolskem delu: “Kadar zrete sveto hostijo, izpostavljeno v monštranci na oltarju, poglejte, kako silna je Kristusova ljubezen in nežnost. Jaz si to razlagam s svojo ljubeznijo do vas; če bi mogel biti daleč in delati, istočasno pa biti ob vsakem izmed vas, kako rad bi to storil!

Kristus pa to zmore! On, ki nas ljubi z ljubeznijo, neskončno večjo od ljubezni, ki jo premorejo vsa srca na zemlji, je ostal, da bi se lahko vedno zedinili z njegovo presveto človeškostjo in da bi nam pomagal, nas tolažil, nas krepil, da bi bili zvesti.”


839

Ne misli, da je spreminjati življenje v služenje nekaj lahkega. Treba je prenesti dobre namene v stvarnost, zato ker “božje kraljestvo ni v besedi, temveč v dejanju,” kot nas uči apostol, in ker nenehno pomagati drugim ni mogoče brez žrtve.


840

Prizadevaj si vedno in v vsem čutiti s Cerkvijo! — Zato si pridôbi potrebno duhovno in doktrinalno izobrazbo, s katero boš postal človek pravilne presoje v svojih časnih odločitvah, pripravljen in ponižen, da se popraviš, kadar opaziš svojo zmoto.

— Plemenito popravljanje osebnih napak je zelo človeški in zelo nadnaraven način za udejanjanje osebne svobode.


841

Nujno je razširiti luč Kristusovega nauka.

Napravi si zalogo izobrazbe, navdaj se čistih idej, polnosti krščanskega sporočila, da bi lahko kasneje to posredoval drugim.

— Ne pričakuj razsvetljenj od Boga, ki nima razloga, da bi ti jih dal, ko pa imaš na razpolago konkretna človeška sredstva: študij, delo.


842

Zmota ne samo zatemni razum, temveč tudi povzroča razkol v voljah ljudi.

— Nasprotno pa: »veritas liberabit vos« — resnica vas bo osvobodila sektaštva, ki izsušuje ljubezen.


843

Vzdržuješ stike s tistim kolegom, ki ti komajda reče dober dan …, in ti je težko.

— Vztrajaj in ne obsojaj ga; verjetno ima “svoje razloge”, enako kot ti krepiš svoje, da bi ga vsak dan bolj priporočal Bogu.


844

Če ti po svetu hodiš po vseh štirih, zakaj se potem čudiš, da drugi niso angeli?


845

Bodi ljubeče čuječ, da bi živel sveto čistost …, kajti prej se pogasi iskra kot požar.

Toda vsa človeška skrbnost, skupaj z mrtvičenjem in spokornim pasom in postom — ki so potrebna orodja! — kako malo to velja brez Tebe, moj Bog!


846

Stalno se spominjaj, da ti v vsakem trenutku prispevaš k duhovnemu in osebnostnemu oblikovanju ljudi okoli sebe in vseh duš — tako daleč sega blagoslovljeno občestvo svetih: ko delaš in ko počivaš; kadar si videti vesel ali zaskrbljen; kadar pri svojih opravilih ali sredi ulice moliš kot božji otrok in navzven preseva mir tvoje duše; kadar je opazno, da si trpel — da si jokal — pa se nasmehneš.


847

Nekaj je sveta prisila, nekaj drugega pa slepo nasilje ali maščevanje.


848

Že Učitelj je rekel: Ko bi le mi, otroci luči, v prizadevanje za dobro vložili vsaj toliko truda in trdovratnosti, kolikor je svojim delom posvečajo otroci teme!

— Ne pritožuj se. Raje delaj za to, da bi utopil zlo v preobilju dobrega!


849

Lažna je ljubezen, ki škoduje nadnaravni učinkovitosti apostolata.


850

Bog potrebuje trdne, močne ženske in moške, na katere se je mogoče opreti.


851

Ne živimo za ta svet niti za lastno čast, temveč za božjo čast, za božjo slavo, za služenje Bogu: to je tisto, kar nas mora gnati naprej!


852

Odkar je Jezus Kristus, naš Gospod, ustanovil Cerkev, trpi ta naša Mati stalno preganjanje. Morda je bilo v drugih časih preganjanje javno, medtem ko je sedaj mnogokrat organizirano na prikrit način; vendar tako danes kot včeraj še naprej napadajo Cerkev.

— Kako velika je naša obveznost, da dnevno živimo kot odgovorni katoličani!


853

Uporabljaj za svoje življenje tale recept: “Ne spomnim se, da obstajam. Ne mislim na svoje stvari, saj za to nimam časa.”

— Delo in služenje!


854

Neprimerljiva dobrota naše Matere, svete Marije, sledi tem smernicam: do skrajnosti privedena ljubezen, brezhibno izpolnjevanje božje volje in popolno pozabljenje na samo sebe, srečna, da je tam, kjer jo hoče Bog.

— Zaradi tega niti najmanjša izmed njenih kretenj ni nepomembna. — Úči se od nje.


Nazaj Naprej