Josemaría Escrivá Obras
0

Neka mati

— s svetim navdušenjem kot vse matere —

je svojega majhnega otroka klicala:

moj princ, moj kralj, moj zaklad, moje sonce.

Pomislil sem nate.

In razumel sem

— kateri oče v svoji notranjosti

ne nosi nekaj materinskosti? —

da v besedah te dobre matere ni bilo

pretiravanja, ko je govorila:

Ti … si več kot zaklad,

vreden si več kot sonce,

vreden si vse Kristusove krvi!

Le kako ne bi vzel tvoje duše

— iz čistega zlata —

da jo postavim v kovačnico

ter jo obdelujem z ognjem in kladivom,

dokler iz te zlate rude ne napravim bleščeče

dragocenosti, ki bo izročena mojemu Bogu,

tvojemu Bogu?


  Naprej