Božja Mati, naša Mati

Vsi prazniki naše Gospe so veliki, saj so priložnosti, ki nam jih ponuja Cerkev, da bi z dejanji pokazali svojo ljubezen do svete Marije. Toda če bi moral izmed teh praznikov izbrati samo enega, bi izbral današnjega: Božje materinstvo presvete Device Marije.

To praznovanje nas vodi k premišljevanju nekaterih središčnih skrivnosti naše vere: k meditaciji o učlovečenju Besede, kar je delo vseh treh oseb presvete Trojice. Marija, hči Boga Očeta, je po Gospodovem učlovečenju v njenem brezmadežnem telesu nevesta Boga Svetega Duha in mati Boga Sina.

Devica Marija je na načrte, katere ji je razodel Stvarnik, svobodno odgovorila “da”, in takrat je božja Beseda privzela človeško naravo: razumsko dušo in telo, izoblikovano v prečistem Marijinem telesu. Božja in človeška narava sta se združili v eni sami osebi: Jezusu Kristusu, ki je pravi Bog, in od takrat naprej pravi človek; večni Edinorojenec Očeta in od tistega trenutka naprej, kot človek, pravi sin Marije. Zato je naša Gospa Mati učlovečene Besede, druge osebe presvete Trojice, ki je s seboj — brez mešanja obeh narav — za vedno zedinila človeško naravo. Sveti Devici lahko glasno, kot najlepšo hvalo, izrečemo te besede, ki izražajo njeno najvišje dostojanstvo: Božja Mati.

To je bila vedno gotova vera. Proti tistim, ki so jo zanikali, je efeški koncil razglasil: “Kdor ne priznava, da je Emanuel v resnici Bog in da je sveta Devica zato Bogorodica (Božja Mati), rodila je namreč po mesu božjo Besedo, ki je postala meso, bodi izobčen.”

Zgodovina nam je ohranila pričevanje o veselju kristjanov ob teh jasnih, točnih odločitvah, ki so potrjevale, kar so vsi verovali: “Vse prebivalstvo mesta Efeza je od zgodnjih jutranjih ur do večera hrepeneče pričakovalo odločitev … Ko se je razvedelo, da je bil povzročitelj bogokletja odstavljen, so vsi v en glas začeli slaviti Boga in vzklikati sinodi, ker je sovražnik vere padel. Takoj ko smo stopili iz cerkve, smo se v spremstvu bakel odpravili na svoje domove. Bilo je ponoči. Celo mesto je bilo veselo in razsvetljeno.” Tako piše sveti Ciril in moram priznati, da je celo z razdalje šestnajstih stoletij tisti odziv pobožnosti name napravil globok vtis.

Bog daj, da bi ista vera žarela v naših srcih in da bi se iz naših ust dvignil zahvalni spev. Ko je namreč presveta Trojica izbrala Marijo za Mater Kristusa, ki je človek kot mi, je vsakega izmed nas postavila pod njen materinski plašč. Je Božja Mati in naša Mati.

Marijino Božje materinstvo je vir vseh popolnosti in privilegijev, ki jo krasijo. Zaradi tega naziva je bila spočeta brezmadežna in je polna milosti, je vedno devica, z dušo in s telesom je bila vzeta v nebesa, bila je kronana za Kraljico vsega stvarstva, nad angeli in svetniki. Več kot Ona je samo Bog. “Presveta Devica Marija, ker je Božja Mati, ima na neki način neskončno dostojanstvo, od neskončnega dobrega, ki je Bog.” Ni nevarnosti, da bi pretiravali. Nikdar se ne bomo dovolj poglobili v to neizrekljivo skrivnost; nikdar ne bomo mogli biti zadosti hvaležni naši Materi za to domačnost s presveto Trojico, ki nam jo je dala.

Bili smo grešniki in sovražniki Boga. Odrešenje nas ne samo osvobodi greha in spravi z Gospodom; spreminja nas v otroke, izroči nam Mater, isto Mater, ki je rodila Besedo glede na človeškost. Je mogoče še večje razdajanje, večji presežek ljubezni? Bog nas je želel odrešiti, razpolagal je z mnogimi načini za izvršitev njegove presvete volje po njegovi neskončni modrosti. Izbral je način, ki razprši vse možne dvome o našem odrešenju in poveličanju. “Tako kot se prvi Adam ni rodil iz moža in žene, temveč je bil oblikovan iz prahu zemlje, tako je tudi poslednji Adam, ki naj bi ozdravil rano prvega, prevzel telo, oblikovano v naročju Device Marije, da bi bil glede na meso enak mesu tistih, ki so grešili.”

Ego quasi vitis fructificavi …Jaz sem kakor vinska trta pognala ljubkost, moje cvetje daje sijajne in bogate sadove. Tako smo prebrali v berilu. Naj bo v naših srcih in v srcih vseh kristjanov obilna ta prijetna milina, ki je pobožnost do naše Matere, in naj nas vodi do najpopolnejšega zaupanja vanjo, ki vselej bedi nad nami.

Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu, mati spoznanja in svetega upanja. Na to nas danes spominja sveta Marija. Na učno uro o lepi ljubezni, o čistem življenju, o čutečem in zavzetem srcu, da bi se naučili biti zvesti v službi Cerkvi. To ni kakršnakoli ljubezen: je Ljubezen. Tukaj ni prevar, niti preračunljivosti, niti pozabe. Lepa ljubezen zato, ker je njen začetek in konec v trikrat svetem Bogu, ki je vsa Lepota in vsa Dobrota in vsa Veličina.

Slišimo pa tudi govoriti o strahu. Ne predstavljam si drugega strahu kot strah zaradi oddaljitve od Ljubezni. Bog naš Gospod namreč noče, da smo strahopetni, bojazljivi ali neodločno predani Njemu. Potrebuje našo drznost, pogum, rahločutnost. Strah, o katerem nam govori svetopisemsko besedilo, nam prikliče v spomin ono drugo tožbo iz Pisma: Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša; iskala sem ga, pa ga nisem našla.

To se lahko zgodi, če človek ni do konca razumel, kaj pomeni ljubiti Boga. Tedaj srce dopusti, da ga pritegnejo stvari, ki ne vodijo h Gospodu. Posledica tega je, da ga izgubimo izpred oči. Drugič je morda Gospod tisti, ki se skrije: On ve zakaj. Takrat nas spodbuja, da bi ga iskali bolj goreče, in ko ga najdemo, radostni vzkliknemo: Prijela sem ga in ga nisem spustila.

Mašni evangelij nas je spomnil na tisti ganljivi prizor, ko Jezus ostane v Jeruzalemu in uči v templju. Misleč, da je pri popotni druščini, sta prehodila pot enega dne. Iskala sta ga med sorodniki in znanci; in ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem, da bi ga poiskala. Božja Mati, ki je zavzeto iskala svojega Sina, izgubljenega brez njene krivde, ki je izkusila največje veselje, ko ga je našla, nam bo pomagala stopiti korak nazaj, popraviti, kar je potrebno popraviti, kadar nam zaradi naše lahkomiselnosti ali grehov ne bo uspelo razločiti Kristusa. Tako bomo dosegli veselje, ko ga bomo lahko ponovno objeli in mu dejali, da ga ne bomo nikoli več izgubili.

Marija je mati vednosti, ker se ob njej naučimo najpomembnejše lekcije: da nič ni vredno truda, če nismo z Gospodom; da nič ne koristijo vsa čudesa sveta in vse izpolnjene ambicije, če v naših prsih ne gori plamen žive ljubezni, luč svetega upanja, ki je predokus neskončne ljubezni v naši dokončni domovini.

V meni je vsa milost nauka in resnice, vse upanje življenja in kreposti. S kolikšno modrostjo polaga Cerkev te besede na ustnice naše Matere, da jih kristjani ne bi pozabili! Ona je gotovost, Ljubezen, ki nas nikdar ne zapusti, nenehno odprto zatočišče, roka, ki vedno boža in tolaži.

Eden izmed starodavnih cerkvenih očetov piše, da se moramo truditi, da v našem umu in spominu ohranimo urejen povzetek življenja Božje Matere. Gotovo ste mnogokrat listali po kakšnem priročniku medicine, matematike ali drugih področij. Tam je opisana takojšnja pomoč za primer, če bi bila nujno potrebna, ukrepi, ki se jih je treba držati z namenom, v teh znanostih ne bi zašli.

Premišljujmo pogosto v mirni in tihi molitvi o vsem, kar smo slišali o naši Materi. In počasi se bo v našo dušo vtisnil ta priročnik, da bi se lahko brez obotavljanja zatekali k njej, zlasti kadar ne bomo imeli druge opore. Je to iskanje osebne koristi z naše strani? Seveda je. Toda, saj matere dobro vedo, da smo otroci navadno nekoliko koristoljubni in da se kar naprej k njim zatekamo, ko vse drugo odpove. O tem so prepričane, a jih ne moti: zato so matere in njihova nesebična ljubezen v naši navidezni sebičnosti zazna našo otroško naklonjenost ter trdno zaupanje.

Ne pričakujem — niti zase niti za vas — da bi bila naša pobožnost do svete Marije omejena na te klice v sili. Vseeno pa mislim, da nam ne sme biti v ponižanje, če se nam to kdaj pripeti. Matere ne delajo računovodstva iz štetja ljubeznivih pozornosti, ki jim jih izkazujejo njihovi otroci; ne tehtajo in ne presojajo z ozkosrčnimi merili. Drobno dejanje ljubezni okušajo kakor med in v zameno razdajajo veliko več, kot pa prejmejo. Če tako ravnajo dobre zemeljske matere, potem si predstavljajte, kaj vse lahko pričakujemo od naše Matere svete Marije.

V domišljiji se rad vračam v leta, ko je Jezus živel ob svoji Materi, ki obsegajo skoraj vse življenje našega Gospoda na tem svetu. Gledam ga, ko je še majhen, ko ga Marija neguje, ga poljublja in zabava. Gledam, kako raste ob ljubečem pogledu njegove Matere in svetega Jožefa, njegovega zemeljskega očeta. S kakšno nežnostjo in rahločutnostjo Marija in sveti očak skrbita za Jezusa v času njegovega otroštva; v tišini sta se gotovo nenehno učila od Njega. Njuni duši sta postajali podobni duši tega Sina, človeka in Boga. Zaradi tega Mati — in za njo sveti Jožef — bolj kot kdorkoli pozna čustva Kristusovega Srca in oba skupaj sta najboljša pot, rekel bi edina pot, da bi prišli k Odrešeniku.

“Naj bo v vsakem izmed vas,” je zapisal sveti Ambrož, “navzoča Marijina duša, da bi slavili Gospoda; naj bo vsakem ta duh Marije, da bi se radovali v Bogu.” In ta cerkveni oče nato doda nekaj misli, ki se na prvi pogled zdijo drzne, vendar imajo jasen duhovni pomen za življenje kristjana. “Glede na meso je Kristusova Mati samo ena; glede na vero je Kristus sad vseh nas.”

Če se poistovetimo z Marijo, če posnemamo njene kreposti, bomo lahko dosegli, da se po milosti Kristus rodi v duši mnogih, ki se bodo z Njim poistovetili po delovanju Svetega Duha. Če posnemamo Marijo, bomo na neki način udeleženi pri njenem duhovnem materinstvu. V tišini tako kot naša Gospa; neopazno, skoraj brez besed, s celovitim in doslednim pričevanjem krščanskega življenja, z velikodušnostjo, ki brez prestanka ponavlja fiat, ki se kot nekaj intimnega obnavlja med nami in Bogom.

Nekega dobrega kristjana je njegova ljubezen do Device Marije in pomanjkanje teološke razgledanosti pripeljala do tega, da mi je zaupal anekdoto, ki vam jo bom povedal, ker je — v vsej svoji naivnosti — razumljiva v primeru skromno izobraženega človeka. To moram nekomu povedati, mi je dejal. Morate razumeti mojo žalost spričo nečesa, kar se dogaja v tem času. Med pripravami in v času tega koncila je bilo predlagano, da se vključi tema o Devici Mariji. Kar tako: tema. Mar na tak način govorijo otroci? Je to vera, ki so jo verniki vselej izpovedovali? Od kdaj je ljubezen do Marije nekakšna tema, o kateri se je dopustno spuščati v razpravljanje glede njene primernosti?

Nič ni bolj skregano z ljubeznijo kakor stiskaštvo. Ne bojim se govoriti zelo jasno; če ne bi — je nadaljeval — bi se mi zdelo to žalitev naše svete Matere. Razpravljalo se je o tem, ali je primerno ali ne klicati Marijo Mati Cerkve. Mučno mi je govoriti o nadaljnjih podrobnostih. Ampak, ali ne bo Božja Mati in s tem Mati vseh kristjanov tudi Mati Cerkve, ki je združenje tistih, ki so bili krščeni in so se prerodili v Kristusu, Marijinem sinu?

Ni mi jasno — je govoril dalje — od kod izvira stiskaštvo, ki bi naši Gospe odreklo ta naziv hvale. Kako drugačna je vera Cerkve! Tema o Mariji. Si morda otroci zastavljajo vprašanje o temi ljubezni do njihove matere? Imajo jo radi in konec. Če so dobri otroci, jo bodo imeli zelo radi. O temi — ali o shemi — govorijo tujci, tisti, ki primer proučujejo hladno, kakor se formulira kak teoretičen problem. Do tod je prišla dobronamerna in pobožna, toda krivična zaupnost tiste preproste in nadvse vdane duše.

Mi pa sedaj nadaljujmo s premišljevanjem te skrivnosti o Marijinem Božjem materinstvu v molčeči molitvi, ko z dna duše pritrjujemo: Devica Marija, Božja Mati, On, ki ga nebesa ne morejo zaobjeti, je vstopil v tvoje telo, da bi nase prevzel človeško naravo. Poglejte, kaj nam danes na ustnice polaga liturgija: Blagor telesu Device Marije, ki je nosilo Božjega Sina. Vzklik, ki je star in nov, človeški in božji. Pomeni, da Gospodu rečemo, tako kot je v rabi v nekaterih krajih, kadar želijo komu izkazati čast: Blagor materi, ki te je rodila!

“Marija je s svojo ljubeznijo pripomogla, da se v Cerkvi rodijo verniki, udje tiste Glave, katere Mati glede na telo je ona.” Kot Mati nas uči; in ker je Mati, njene lekcije niso hrupne. Potrebna je občutljivost duše, kanček rahločutnosti, da bi razumeli, kar nam bolj kot z obljubami kaže z dejanji.

Učiteljica vere. Blagor ji, ki je verovala, tako jo pozdravi njena sestrična Elizabeta, ko se naša Gospa poda v pogorje, da bi jo obiskala. Čudovito je bilo tisto dejanje vere svete Marije: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Ob rojstvu svojega Sina na zemlji gleda božjo veličino: tam je zbor angelov in tako pastirji kot mogočneži pridejo počastit Dete. Toda potem mora sveta družina zbežati v Egipt, da bi ušla pred zločinskimi Herodovimi namerami. Nato tišina: trideset dolgih let preprostega, običajnega življenja, kakor v kateremkoli domu majhne galilejske vasi.

Sveti evangelij nam v nekaj besedah pokaže pot, kako naj razumemo zgled naše Matere: Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Poskušajmo jo posnemati, tako da se z Gospodom v ljubečem dvogovoru pogovarjamo o vsem, kar se nam dogaja, vse do najneznatnejših pripetljajev. Ne pozabimo, da jih moramo tehtati, ceniti in gledati nanje z očmi vere, da bi odkrili božjo voljo.

Če je naša vera šibka, se zatecimo k Mariji. Sveti Janez poroča, da so zaradi čudeža na svatbi v Kani, ki ga je Jezus naredil na prošnjo svoje Matere, njegovi učenci verovali vanj. Naša Mati vedno posreduje za nas pri svojem Sinu, da bi poskrbel za nas in se nam pokazal na tak način, da bi mogli izpovedati: Ti si Božji Sin.

Učiteljica upanja. Marija je rekla, da jo bodo blagrovali vsi rodovi. Če gledamo po človeško, na kakšne razloge bi se lahko opiralo to upanje? Kdo je bila Ona za takratne moške in ženske? Velike junakinje iz Stare zaveze — Judita, Estera, Debora — so že na zemlji dosegle človeško slavo, ljudstvo jim je vzklikalo in jih hvalilo. Marijin prestol, tako kot prestol njenega Sina, je križ. V preostalem času njenega življenja, dokler se ni s telesom in dušo dvignila v nebo, pa na nas naredi globok vtis njena tiha navzočnost. Sveti Luka, ki jo je dobro poznal, je zabeležil, da je bila skupaj s prvimi učenci v molitvi. Tako konča svoje zemeljske dni ona, ki naj bi jo vsi vekomaj slavili.

Kako velika razlika med upanjem naše Gospe in našo nepotrpežljivostjo! Pogosto zahtevamo od Boga, naj nam takoj poplača za tisto malo dobrega, ki smo ga storili. Komaj se pojavi prva težava, se že pritožujemo. Velikokrat smo se nesposobni vztrajno truditi in ohranjati upanje. Ker nam manjka vere: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.

Učiteljica ljubezni. Spomnite se prizora, ko Jezusa darujejo v templju. Stari Simeon je rekel Mariji, njegovi materi: Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje — pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč — da se razodenejo misli mnogih src. Neizmerna Marijina ljubezen do človeštva stori, da se tudi v njej izpolnijo Kristusove besede: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.

Papeži so Marijo upravičeno imenovali Soodrešenica: “S svojim trpečim in umirajočim Sinom je tako trpela in skoraj umrla; in zaradi zveličanja ljudi se je tako odpovedala materinskim pravicam do svojega Sina ter ga, kolikor je bilo od nje odvisno, žrtvovala v zadostitev božje pravičnosti, da lahko upravičeno o njej rečemo, da je skupaj s Kristusom odrešila človeški rod.” Na ta način bomo bolje razumeli tisti trenutek Gospodovega trpljenja, ki ga nikoli ne bomo nehali premišljevati: Stabat autem iuxta crucem Iesu mater eius, ob Jezusovem križu pa je stala njegova Mati.

Morda ste videli, kako se nekatere matere, ki jih žene pristen ponos, brž postavijo k svojim sinovom, kadar ti slavijo zmago, kadar prejmejo javno priznanje. Druge pa celo v takšnih trenutkih ostanejo v ozadju in tiho ljubijo. Marija je bila takšna in Jezus je to vedel.

Toda sedaj, ob pohujšanju daritve na križu, je sveta Marija navzoča, ko žalostna posluša, kako so ga tisti, ki so hodili mimo, sramotili, zmajevali z glavo in govorili: Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh zgradiš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa. Naša Gospa sliši besede svojega Sina in se zedini z njegovim trpljenjem: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kaj lahko stori ona? Zlije se z zveličavno ljubeznijo svojega Sina, izroči Očetu ogromno bolečino — kot oster meč — ki je presunila njeno čisto srce.

Jezus znova občuti tolažbo ob tej tihi in ljubeči prisotnosti njegove Matere. Marija ne kriči in ne teka od enega konca do drugega. Stabat, stoji ob Sinu. Takrat jo Jezus pogleda in nato svoj pogled nameni Janezu. Žena, glej, tvoj sin! Potem je rekel učencu: Glej, tvoja mati! V Janezu Kristus svoji Materi zaupa vse ljudi in še zlasti svoje učence: njih, ki bodo verovali vanj.

Felix culpa, poje Cerkev, srečna krivda, ker je imela takšnega in tako velikega Odrešenika. Srečna krivda, lahko še dodamo, ki nam je zaslužila to, da smo za Mater prejeli sveto Marijo. Zdaj smo že na varnem, nič več nas ne sme skrbeti; kajti naša Gospa, okronana za Kraljico nebes in zemlje, je proseča vsemogočnost pred Bogom. Jezus ne more ničesar odreči Mariji, niti nam, otrokom iste Matere.

Otroci, zlasti ko so še majhni, so nagnjeni k temu, da se sprašujejo, kaj naj bi zanje storili njihovi starši, pozabljajo pa na svoje obveznosti kot otroci. Po navadi smo otroci precej koristoljubni, četudi takšno obnašanje — to smo že omenili — mater ne moti kaj dosti, saj imajo v svojem srcu dovolj najboljše ljubezni: ljubezni, ki se razdaja, brez da bi pričakovala karkoli v povračilo.

Takšna je tudi sveta Marija. Toda danes, na praznik njenega Božjega materinstva, se moramo potruditi in biti bolj pozorni. Če ugotovimo, da nismo bili dovolj rahločutni do te dobre Matere, nas mora to boleti. Vprašam vas — in sprašujem tudi sebe — kako jo častimo? Vrnimo se spet k izkušnji vsakega dne, k odnosu do naših mater na zemlji. Kaj je tisto, česar si bolj kot vse drugo želijo od svojih otrok, ki so meso iz njihovega mesa in kri iz njihove krvi? Njihova največja želja je, da bi bili blizu. Ko otroci odrastejo in ni več mogoče, da bi ostali ob njih, nestrpno pričakujejo njihove novice, ganjene so ob vsem, kar se jim pripeti: od najmanjše bolezni do pomembnejših dogodkov.

Poglejte, za našo Mater sveto Marijo bomo vedno ostali majhni, kajti ona nam odpira pot do nebeškega kraljestva, ki bo dano tistim, ki postanejo kakor otroci. Od naše Gospe se ne smemo nikdar oddaljiti. Kako jo bomo častili? Tako da bomo z njo v živem odnosu, tako da se bomo z njo pogovarjali, ji izkazovali našo ljubezen, v srcu premišljevali prizore iz njenega življenja na zemlji, ji pripovedovali o naših bojih, o naših uspehih in o naših porazih.

Tako odkrijemo — kakor da bi jih prvikrat izgovarjali — pomen marijanskih molitev, ki so se vedno molile v Cerkvi. Kaj je Zdrava Marija ali Angel Gospodov drugega kot goreče hvaljenje Božjega materinstva? In v svetem rožnem vencu — tej sijajni pobožnosti, ki je nikoli ne bom nehal priporočati vsem kristjanom — grejo skozi naš um in skozi naše srce skrivnosti čudovitega Marijinega življenja, ki so ravno temeljne skrivnosti vere.

Liturgično leto je posejano s prazniki v čast sveti Mariji. Temelj tega češčenja je Marijino Božje materinstvo, vir polnosti za darove narave in milosti, s katerimi jo je ozaljšala presveta Trojica. Borno krščansko izobraženost — in zelo malo otroške ljubezni — bi pokazal, kdor bi se bal, da bi izkazovanje časti Devici Mariji zmanjšalo češčenje, ki pripada Bogu. Naša Mati, vzor ponižnosti, je zapela: Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi jestoril Mogočni, njegovo ime je sveto. Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod njim, ki se ga bojijo.

Ob Marijinih praznikih ji izkazov ljubezni ne odmerjajmo skopo; pogosteje povzdignimo srce in prosímo jo za to, kar potrebujemo, bodimo ji hvaležni za njeno nenehno materinsko priprošnjo, priporočajmo ji ljudi, ki jih cenimo. Toda če se želimo vesti kot otroci, bodo prav vsi dnevi dobra priložnost za ljubezen do Marije, prav tako kot so vsi dnevi dobra priložnost za tiste, ki se imajo zares radi.

Morda bo kdo izmed vas pomislil, da nam običajni dan, vsakodnevno hitenje sem in tja ni ravno v pomoč pri tem, da bi srce ohranjali v tako čistem bitju, kot je Devica Marija. Jaz bi vas povabil, da o tem nekoliko premislite. Kaj je tisto, kar vedno, tudi brez posebne pozornosti, iščemo v vsem, kar počnemo? Kadar nas žene ljubezen do Boga in delamo s pravilnim namenom, iščemo to, kar je dobro, čisto, kar prinaša mir naši vesti in srečo naši duši. Ampak delamo tudi napake? Drži, toda ravno priznanje teh zmot pomeni še jasneje odkriti, da je naš cilj to: ne začasna, temveč globoka, vedra, človeška in nadnaravna sreča.

Obstaja eno bitje, ki je to srečo doseglo na tem svetu, ker je božja mojstrovina: naša presveta Mati, Marija. Ona živi in nas varuje; s telesom in dušo se nahaja ob Očetu in Sinu in ob Svetem Duhu. To je ista oseba, ki se je rodila v Palestini, ki se je kot deklica izročila Gospodu, ki je prejela oznanjenje nadangela Gabriela, ki je rodila našega Zveličarja, ki je stala ob vznožju križa.

V njej se uresničujejo vsi ideali; vendar ne smemo sklepati, da je zaradi svoje vzvišenosti in veličine za nas nekako oddaljena in nedostopna. Ona je milosti polna, vsota vseh popolnosti; pa tudi Mati. S svojo močjo pri Bogu nam bo pridobila, kar jo prosimo; kot Mati nam to želi podeliti. In ker je Mati, pozna in razume naše šibkosti, spodbuja, opravičuje, lajša nam pot, vselej ima pripravljeno pomoč, tudi ko se zdi, da ni nič več mogoče storiti.

Kako bi v nas zrasle nadnaravne kreposti, če bi nam uspelo resnično biti v stiku z Marijo, ki je naša Mati! Naj nas ne moti, če ji ves dan — s srcem, besede niso potrebne — ponavljamo drobne molitve, molitvene vzklike. Krščanska pobožnost je mnoge izmed teh gorečih slavilnih besed zbrala v litanijah, ki spremljajo molitev rožnega venca. Vsakdo pa jih lahko svobodno razširi, ji kliče z novimi izrazi hvale in ji pove tisto, česar si zaradi svetega sramu, ki ga Ona razume in odobrava, ne bi drznil izreči na glas.

Za konec ti svetujem, da če tega še nisi storil, sam po lastni izkušnji odkriješ Marijino materinsko ljubezen. Ni dovolj vedeti, da je Ona Mati, to upoštevati in tako o Njej govoriti. Je tvoja Mati in ti si njen otrok; ljubi te tako, kot če bi bil njen edini otrok na tem svetu. Ravnaj temu primerno: povej ji vse, kar se ti zgodi, izkazuj ji čast, ljubi jo. Nihče ne bo namesto tebe opravil tega tako dobro kot ti, če tega ne storiš.

Če se podaš na to pot, ti zagotavljam, da boš kmalu našel vso Kristusovo ljubezen, in videl boš, kako boš postal deležen nedojemljivega življenja Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha. Prejel boš moč za dovršeno izpolnjevanje božje volje, navdala te bo želja po služenju vsem ljudem. Postal boš tak kristjan, o kakršnem včasih sanjaš: velikodušen v delih ljubezni in pravičnosti, vesel in srčen, razumevajoč do drugih in zahteven do samega sebe.

To, in nič drugega kot to, je moč naše vere. Obrnimo se k sveti Mariji, ona nas bo spremljala s stalnim in gotovim korakom.