Josemaría Escrivá Obras
94

Na ta torek petega postnega tedna bomo nekaj trenutkov premišljevali o besedilih današnje maše, da bi znali razlikovati dobro pobožanstvenje od slabega pobožanstvenja. Govorili bomo o ponižnosti; to je namreč krepost, ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino.

Naša beda še preveč očitno izstopa. Ne govorim o naravnih omejitvah: o tolikih velikih hrepenenjih, o katerih človek sanja, a jih nikoli ne bo uresničil, pa čeprav samo zaradi pomanjkanja časa. Mislim na tisto, kar naredimo slabo, na padce, na zmote, ki bi se jim lahko izognili, pa se jim nismo. Nenehno izkušamo našo osebno neučinkovitost. Toda včasih je videti, kakor da se je vse to združilo, se še očitneje izrazilo, da bi se zavedali, kako majhni smo. Kaj naj storimo?

Expecta Dominum, upaj v Gospoda; žívi iz upanja z ljubeznijo in z vero, nam predlaga Cerkev. Viriliter age, bodi možat. Kaj zato, če smo bitja, narejena iz blata, če svoje upanje položimo v Boga? In če duša v nekem trenutku utrpi padec, nazadovanje — ni nujno, da se zgodi — se ji odmeri zdravilo, kakor se v običajnem življenju naredi za telesno zdravje, potem pa — začeti znova!

Nazaj Izpis poglavja Naprej