Če bomo resnicoljubni, bomo tudi pravični. Nikoli se ne bom naveličal govoriti o pravičnosti, toda tukaj lahko zarišemo le nekaj njenih značilnosti. Vendar ne smemo spregledati, kaj je cilj vseh teh razmišljanj: da bi na globokih temeljih človeških kreposti zgradili resnično in pristno notranje življenje. Pravičnost pomeni vsakemu dati, kar mu pripada; toda jaz bi dodal, da to ni dovolj. Ne glede na to, koliko si vsakdo zasluži, mu je treba dati še več; vsaka duša je namreč božja mojstrovina.

Najboljša ljubezen do bližnjega je v tem, da sami sebe velikodušno presežemo v pravičnosti; ljubezen, ki navadno ostane neopažena, vendar je rodovitna v nebesih in na zemlji. Zmotno je misliti, da izraz zlata sredina, ki je lastnost moralnih kreposti, pomeni povprečnost, nekaj takega kot le pol tistega, kar je možno uresničiti. Ta sredina med pretiravanjem in pomanjkanjem je vrhunec, optimalna točka: najboljše, kar narekuje razumnost. Vendar pa takšno ravnotežje ni umestno v božjih krepostih: ni mogoče, da bi preveč verovali, upali ali ljubili. In ta brezmejna ljubezen do Boga se v obilju velikodušnosti, razumevanja in ljubezni izliva na tiste, ki nas obdajajo.