Na hitro smo našteli nekaj človeških kreposti. Vem, da bodo ob vaši molitvi h Gospodu vzcvetele še mnoge druge. Sedaj bi se rad za nekaj trenutkov zadržal pri neki čudoviti lastnosti: velikodušnosti.

Velikodušnost: velik duh, velika duša, v kateri je prostora za mnoge. To je moč, zaradi katere lahko stopimo iz sebe in se pripravimo na uresničevanje velikih del v dobrobit vseh. V velikodušnem človeku ne gnezdi ozkosrčnost, ne vriva se skopuštvo niti sebično preračunavanje niti koristoljubni spori. Velikodušen človek brez pridržkov posveča svoje moči temu, za kar se je vredno truditi; zato je sposoben izročiti samega sebe. Ne zadovolji se s tem, da daje; dá samega sebe. In takrat lahko razume največji izraz velikodušnosti: dati se Bogu.