Josemaría Escrivá Obras
77

Razmišljali bomo o nekaterih od teh človeških kreposti. Medtem ko vam govorim, bodite sami pri sebi v dialogu z našim Gospodom: prosite ga, naj nam vsem pomaga, naj nas opogumlja, da se bomo danes poglobili v skrivnost njegovega učlovečenja; da bomo tudi mi znali v svojem mesu biti med ljudmi žive priče tistega, ki je prišel, da bi nas rešil.

Kristjanova pot, pot kateregakoli človeka, ni lahka. Resda je v določenih obdobjih videti, da gre vse tako, kakor smo predvideli; toda to navadno ne traja dolgo. Živeti pomeni soočati se s težavami, čutiti v srcu veselje in grenkobo; in v tej kovačnici lahko človek pridobi srčnost, potrpežljivost, velikodušnost, vedrost.

Srčen je, kdor vztraja v izpolnjevanju tega, kar mu narekuje njegova vest; kdor ne meri vrednosti nekega dela izključno glede na korist, ki mu jo le-to prinaša, temveč glede na služenje drugim. Kdor je srčen, včasih trpi, toda vztraja; morda joče, vendar zadrži svoje solze. Ko težave rastejo, se ne upogne. Spomnite se na zgled, o katerem nam pripoveduje knjiga Makabejcev: o starcu Eleazarju, ki raje umre, kakor pa da bi prekršil božjo postavo. Če se torej hrabro poslovim od življenja, se bom izkazal vrednega svoje starosti, mladim pa bom zapustil žlahten zgled, kako naj človek prostovoljno in plemenito umre za naše častitljive in svete postave.

Nazaj Izpis poglavja Naprej