Josemaría Escrivá Obras
76

Ne bi znal določiti, katera je najpomembnejša človeška krepost: odvisno je od tega, kako gledamo. Sicer pa je táko vprašanje odveč, saj ne gre za življenje ene ali nekaterih kreposti: potrebno se je boriti, da bi pridobili in živeli vse. Vsaka od njih se prepleta z ostalimi in tako nas prizadevanje, da bi bili iskreni, naredi pravične, vesele, razumne, vedre.

Prav tako me ne prepričajo načini razmišljanja, ki razlikujejo osebne kreposti od družbenih. Nobena krepost, ki omogoča sebičnost, ni primerna; vsaka krepost vedno pelje k dobremu za našo dušo in duše tistih, ki nas obdajajo. Vsi smo namreč ljudje in vsi božji otroci, zato svojega življenja ne moremo dojemati kot naporno izdelavo sijajnega življenjepisa, bleščeče kariere. Vsi se moramo čutiti solidarne, saj smo preko milosti med seboj povezani z nadnaravnimi vezmi občestva svetih.

Hkrati moramo misliti na to, da sta odločitev in odgovornost stvar osebne svobode vsakega posameznika. Zato so tudi kreposti v temelju osebne, pripadajo osebi. Kljub temu se v tej bitki ljubezni nihče ne bori sam — nihče ni prosti verz, kakor navadno ponavljam: na neki način si pomagamo ali pa si škodujemo. Vsi smo členi iste verige. Prosi z menoj Boga, našega Gospoda, naj nas ta veriga zasidra v njegovem Srcu, dokler ne pride dan, ko ga bomo v nebesih za vedno gledali iz obličja v obličje.

Nazaj Izpis poglavja Naprej