Josemaría Escrivá Obras
65

Spomnim se tudi časa, ko sem v istem obdobju živel v Burgosu. Mnogi so prihajali tja, da bi z mano preživeli nekaj dni, kadar so dobili dovoljenje za izhod, poleg drugih, ki so bili nameščeni po vojašnicah tistega okrožja. Bival sem v sobi nekega zanikrnega hotela in to bivališče smo si delili z nekaj mojimi sinovi. Ker nismo imeli niti najnujnejšega, smo se organizirali tako, da ne bi tistim, ki so prihajali — bilo jih je več sto — manjkalo najpotrebnejše, da bi se lahko odpočili in obnovili svoje moči.

Imel sem navado hoditi na sprehode po bregu reke Arlanzón, medtem ko sem se pogovarjal z njimi, poslušal njihove izpovedi in jih poskušal usmeriti s primernim nasvetom, ki bi jim potrdil ali odprl nova obzorja v notranjem življenju. Z božjo pomočjo sem jih opogumljal, jih spodbujal, poživljal v njih krščansko ravnanje. Včasih so nas ti sprehodi pripeljali do samostana las Huelgas, spet drugič smo zavili v stolnico.

Rad sem se povzpel na zvonik, da so lahko od blizu opazovali izrezljano gotsko okrasje na stavbi, pravo kamnito čipko, sad potrpežljivega in napornega dela. Ob teh klepetih sem jim hotel pokazati, da tega čudovitega dela ni moč videti od spodaj. Da bi materializiral to, kar sem jim tako pogosto razlagal, sem jim dejal: To je božje delo! Dokončati osebno delo s popolnostjo, lepoto, dovršenostjo teh finih kamnitih vezenin. Ko so opazovali to resničnost, ki je vstopala skozi oči, so razumeli, da je vse to molitev, čudovit dialog z Gospodom. Tisti, ki so vlagali svoj trud v to opravilo, so zelo dobro vedeli, da nihče z mestih ulic ne bo opazil njihovega truda: bil je samo za Boga. Ali sedaj razumeš, kako te lahko poklicno delo približa Gospodu? Tudi ti delaj tako kakor tisti kamnoseki in tvoje delo bo operatio Dei, človeško delo z božjim jedrom in obliko.

Nazaj Izpis poglavja Naprej