Mnogi začnejo, končajo pa le redki. In med temi redkimi moramo biti tisti, ki se poskušamo vesti kot božji otroci. Ne pozabite: samo tisto delo, ki je opravljeno z ljubeznijo in je dobro narejeno, si zasluži Gospodovo pohvalo, ki jo beremo v Svetem pismu: konec reči je boljši kot njen začetek.

Morda ste me že ob drugih priložnostih slišali praviti to anekdoto; kakorkoli že, rad bi vas še enkrat spomnil nanjo, ker je zelo nazorna in poučna. Ob neki priložnosti sem v Rimskem obredniku iskal obrazec za blagoslov poslednjega kamna na zgradbi, saj je le-ta pomemben, ker kot nekakšna prispodoba povzema veliko truda, težko in vztrajno delo mnogih ljudi skozi dolga leta. Presenečen sem bil, ko sem videl, da ne obstaja; potrebno se je bilo sprijazniti z benedictio ad omnia, s splošnim blagoslovom. Priznam vam, da se mi je zdelo nemogoče, da bi obstajala taka vrzel, in počasi sem šel ponovno skozi kazalo obrednika, vendar zaman.

Mnogi kristjani so izgubili prepričanje, da celovitost življenja, ki jo Gospod pričakuje od svojih otrok, zahteva resnično skrbnost pri uresničevanju njihovega dela, ki ga morajo posvečevati, tako da se spustijo celo do najmanjših podrobnosti.

Gospodu ne moremo izročiti nečesa, kar znotraj ubogih človeških omejitev ne bi bilo popolno, brezhibno, pozorno izvršeno tudi v najmanjših podrobnostih: Bog ne sprejme slabo opravljenega dela, skrpucal. Ničesar, kar ima napako, ne darujte, kajti ne bi bili sprejeti! nas svari Sveto pismo. Zatorej mora biti delo vsakogar od nas, tista opravila, ki zapolnjujejo naše dneve in naše energije, vredna daritev Stvarniku, operatio Dei, delo od Boga in za Boga; na kratko rečeno: dovršeno in brez napake.