Josemaría Escrivá Obras
307

Tekli smo kakor jelen, ki hrepeni po živih vodah; žejni, z razpokanimi in izsušenimi ustnicami. Hočemo piti iz tega studenca žive vode. Brez posebnosti se skozi ves dan gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.

Ne govorim o izrednih izkušnjah. To so, prav lahko so to običajni pojavi v naši duši: norost od ljubezni, ki nas brez zbujanja pozornosti, brez nenavadnosti uči trpeti in živeti, ker nam Bog naklanja modrost. Kakšna vedrina, kakšen mir, ko stopamo po tesni poti, ki vodi v življenje!

Nazaj Izpis poglavja Naprej