Josemaría Escrivá Obras
303

Naj nihče ne misli, da bodo na tej poti kontemplacije strasti dokončno utišane. Varali bi se, če bi predpostavili, da se bomo zaradi hrepenenja po iskanju Kristusa, ob srečanju in pogovoru z njim ter zaradi sladkosti njegove ljubezni spremenili v popolne ljudi. Četudi vam ne manjka izkušenj, mi vseeno dovolite, da vas spomnim na to. Sovražnik Boga in človeka, Satan, se nikoli ne vda, nikoli ne počiva. Oblega nas celo takrat, ko se duša vname in žari v ljubezni do Boga. Ve, da je takrat težje doseči padec, toda če mu uspe, da človek užali svojega Gospoda, čeprav le z majhnim dejanjem, bo lahko nad njegovo vest zagnal hudo skušnjavo obupa.

Če se želite učiti iz izkušnje ubogega duhovnika, ki hoče govoriti samo o Bogu, vam svetujem naslednje: kadar bo meso poskušalo znova pridobiti svoje izgubljene pravice ali kadar se bo napuh — kar je hujše — uprl in pokazal svojo trmo, se nemudoma zatecite v te božanske špranje, ki so jih na Kristusovem telesu odprli žeblji, s katerimi je bil pribit na križ, ter sulica, ki je prebodla njegovo stran. Pojdite tja, kakor vam narekuje vzgib: odložite v Gospodovih ranah vso to človeško ... in božjo ljubezen. To pomeni želeti si združitve, počutiti se kot Kristusov brat, njegov krvni sorodnik, kot otrok iste Matere, saj nas je ona pripeljala do Jezusa.

Nazaj Izpis poglavja Naprej