Josemaría Escrivá Obras
30

Spomnite se na priliko o talentih. Tisti služabnik, ki je prejel samo enega, bi kakor njegovi soslužabniki lahko poskrbel za njegovo dobro naložbo in uporabil sposobnosti, ki jih je imel. In kaj se je odločil? Strah ga je bilo, da bi ga izgubil. Dobro. Toda potem? Zakopal ga je! In to ne obrodi sadú.

Ne pozabimo tega primera bolestnega strahú pred pošteno uporabo sposobnosti za delo, razuma, volje, celega človeka. Videti je, da ta nesrečnik trdi: Zakopal ga bom, moja svoboda pa bo ostala na varnem! Ne. Njegova svoboda se je naravnala k nečemu zelo konkretnemu: k najrevnejši in najbolj pusti hladnosti. Izbral je, ker mu ni preostalo nič drugega, kakor da se odloči: toda izbral je slabó.

Nič ni napačnejšega kakor postavljati svobodo v nasprotje z izročitvijo, saj izročitev nastopi kot posledica svobode. Poglejte, kadar se mati iz ljubezni žrtvuje za svoje otroke, se je odločila: in glede na mero njene ljubezni se bo tako izražala njena svoboda. Če je ta ljubezen velika, postane svoboda rodovitna, in dobrobit otrok izhaja iz te blagoslovljene svobode, ki zahteva izročitev, iz te blagoslovljene izročitve, ki je prav svoboda.

Nazaj Izpis poglavja Naprej