281

V domišljiji se rad vračam v leta, ko je Jezus živel ob svoji Materi, ki obsegajo skoraj vse življenje našega Gospoda na tem svetu. Gledam ga, ko je še majhen, ko ga Marija neguje, ga poljublja in zabava. Gledam, kako raste ob ljubečem pogledu njegove Matere in svetega Jožefa, njegovega zemeljskega očeta. S kakšno nežnostjo in rahločutnostjo Marija in sveti očak skrbita za Jezusa v času njegovega otroštva; v tišini sta se gotovo nenehno učila od Njega. Njuni duši sta postajali podobni duši tega Sina, človeka in Boga. Zaradi tega Mati — in za njo sveti Jožef — bolj kot kdorkoli pozna čustva Kristusovega Srca in oba skupaj sta najboljša pot, rekel bi edina pot, da bi prišli k Odrešeniku.

“Naj bo v vsakem izmed vas,” je zapisal sveti Ambrož, “navzoča Marijina duša, da bi slavili Gospoda; naj bo vsakem ta duh Marije, da bi se radovali v Bogu.” In ta cerkveni oče nato doda nekaj misli, ki se na prvi pogled zdijo drzne, vendar imajo jasen duhovni pomen za življenje kristjana. “Glede na meso je Kristusova Mati samo ena; glede na vero je Kristus sad vseh nas.”

Če se poistovetimo z Marijo, če posnemamo njene kreposti, bomo lahko dosegli, da se po milosti Kristus rodi v duši mnogih, ki se bodo z Njim poistovetili po delovanju Svetega Duha. Če posnemamo Marijo, bomo na neki način udeleženi pri njenem duhovnem materinstvu. V tišini tako kot naša Gospa; neopazno, skoraj brez besed, s celovitim in doslednim pričevanjem krščanskega življenja, z velikodušnostjo, ki brez prestanka ponavlja fiat, ki se kot nekaj intimnega obnavlja med nami in Bogom.

Ta točka v drugem jeziku