Josemaría Escrivá Obras
277

Ego quasi vitis fructificavi ... Jaz sem kakor vinska trta pognala ljubkost, moje cvetje daje sijajne in bogate sadove. Tako smo prebrali v berilu. Naj bo v naših srcih in v srcih vseh kristjanov obilna ta prijetna milina, ki je pobožnost do naše Matere, in naj nas vodi do najpopolnejšega zaupanja vanjo, ki vselej bedi nad nami.

Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu, mati spoznanja in svetega upanja. Na to nas danes spominja sveta Marija. Na učno uro o lepi ljubezni, o čistem življenju, o čutečem in zavzetem srcu, da bi se naučili biti zvesti v službi Cerkvi. To ni kakršnakoli ljubezen: je Ljubezen. Tukaj ni prevar, niti preračunljivosti, niti pozabe. Lepa ljubezen zato, ker je njen začetek in konec v trikrat svetem Bogu, ki je vsa Lepota in vsa Dobrota in vsa Veličina.

Slišimo pa tudi govoriti o strahu. Ne predstavljam si drugega strahu kot strah zaradi oddaljitve od Ljubezni. Bog naš Gospod namreč noče, da smo strahopetni, bojazljivi ali neodločno predani Njemu. Potrebuje našo drznost, pogum, rahločutnost. Strah, o katerem nam govori svetopisemsko besedilo, nam prikliče v spomin ono drugo tožbo iz Pisma: Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša; iskala sem ga, pa ga nisem našla.

To se lahko zgodi, če človek ni do konca razumel, kaj pomeni ljubiti Boga. Tedaj srce dopusti, da ga pritegnejo stvari, ki ne vodijo h Gospodu. Posledica tega je, da ga izgubimo izpred oči. Drugič je morda Gospod tisti, ki se skrije: On ve zakaj. Takrat nas spodbuja, da bi ga iskali bolj goreče, in ko ga najdemo, radostni vzkliknemo: Prijela sem ga in ga nisem spustila.

Nazaj Izpis poglavja Naprej