Josemaría Escrivá Obras
267

Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev. Brž položijo ulov h Gospodovim nogam, saj je njegov. Da bi se naučili, da so duše od Boga, da si nihče na zemlji ne more pripisovati te lastnine, da apostolat Cerkve — oznanjanje in odrešenjska stvarnost — ne temelji na ugledu nekaterih ljudi, marveč na božji milosti.

Jezus Petra trikrat izpraša, kot da bi mu hotel dati ponovno možnost, da zadosti za trikratno zatajitev. Peter se je že naučil, spametoval se je spričo lastne bede: globoko je prepričan, da je nepremišljeno postavljanje odveč, in zaveda se svoje šibkosti. Zato položi vse v Kristusove roke: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad. In kaj odgovori Jezus? Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Ne tvojih, ne vaših: moje ovce! Kajti On je ustvaril človeka, On ga je odrešil, On je odkupil vsako dušo, vsako posebej, za ceno — ponavljam — svoje krvi.

Ko so donatisti v 5. stoletju organizirali svoje napade proti katolikom, so trdili, da ni mogoče, da bi hiponski škof Avguštin izpovedoval resnico, ker je bil v preteklosti velik grešnik. In sveti Avguštin je svojim bratom v veri nakazal, kako je treba odgovoriti: “Avguštin je škof v katoliški Cerkvi; on nosi svoje breme, za katero bo moral dajati odgovor Bogu. Spoznal sem ga med dobrimi ljudmi. Če je slab, on to ve; če je dober, pa tudi nisem vanj polagal svojega upanja. Kajti prvo, kar sem se naučil v katoliški Cerkvi, je to, da ne polagam svojega upanja v človeka.”

Ne opravljamo našega apostolata. Če bi bilo tako, le kaj bi lahko rekli? Mi opravljamo — ker Bog to hoče, ker nam je tako ukazal: pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij Kristusov apostolat. Zmote so naše; sadovi pa Gospodovi.

Nazaj Izpis poglavja Naprej