Josemaría Escrivá Obras
254

Zato da molitev steče, imam navado — morda lahko pomaga tudi komu izmed vas — da materializiram tudi najbolj duhovne stvari. Na ta način je ravnal naš Gospod. Rad je učil v prilikah, vzetih iz sveta, ki ga je obdajal: o pastirju in ovcah, o trti in mladikah, o barkah in mrežah, o semenu, ki ga sejalec seje na vse strani ...

V našo dušo je padla božja beseda. Kakšno zemljo smo ji pripravili? Je tam mnogo kamenja? Se kopiči trnje? Je morda ta kraj preveč shojen od zgolj človeških korakov, majhnih, brez gorečnosti? Gospod, naj bo moje zemljišče dobra zemlja, rodovitna, velikodušno izpostavljena dežju in soncu; naj tvoje seme požene korenine; naj obrodi zrnato klasje, dobro žito.

Jaz sem trta, vi mladike. Prišel je september in trsi so obloženi z dolgimi in vitkimi vejami, grčavimi in upognjenimi zaradi obilnega grozdja, ki je zrelo za trgatev. Poglejte te mladike, ki so prepolne sadú, ker so deležne življenjskega soka iz trte: samo tako so tisti drobceni poganjki izpred nekaj mesecev lahko postali sladek in zrel sadež, ki ljudem razveseljuje pogled in srce. Na tleh je morda ostalo nekaj rogovil, že napol zakopanih. Tudi to so bile mladike, vendar posušene, brez življenja. Te so najbolj nazoren primer nerodovitnosti. Kajti brez mene ne morete ničesar storiti.

Zaklad. Predstavljajte si neskončno radost srečneža, ki ga najde. Konec je pomanjkanja in stisk. Proda vse, kar ima, in kupi tisto polje. Vse njegovo srce bije tam, kjer je skril svoje bogastvo. Naš zaklad je Kristus; ne smemo oklevati, ko je treba vreči čez krov vse, kar bi nas oviralo pri tem, da mu sledimo. In barka bo brez tistega nekoristnega balasta plula naravnost proti varnemu pristanu božje ljubezni.

Nazaj Izpis poglavja Naprej