Kadar sem v teh tridesetih letih duhovništva trmasto vztrajal na potrebnosti molitve, na možnosti, da življenje spremenimo v nenehno klicanje, so me nekateri vprašali: Ampak, se je mogoče vedno vesti tako? Je mogoče. To zedinjenje z našim Gospodom nas ne oddaljuje od sveta, ne spreminja nas v čudna bitja, odtujena od teka časa.

Če nas je Bog ustvaril, če nas je odrešil, če nas ljubi do te mere, da za nas daruje svojega edinorojenega Sina, če nas čaka — vsak dan! — kot je tisti oče iz prilike čakal svojega izgubljenega sina, le kako si ne bo želel, da smo do njega ljubeznivi? Čudno bi bilo ne govoriti z Bogom, se oddaljiti od Njega, Ga pozabiti, se zaposliti z dejavnostmi, ki so tuje neprekinjenim dotikom milosti.