Toliko prizorov je, v katerih Jezus Kristus govori s svojim Očetom, da se je nemogoče zadržati pri vseh. Vendar mislim, da ne moremo opustiti premišljevanja o tistih tako silnih urah pred njegovim trpljenjem in smrtjo, ko se je pripravljal, da bi dovršil daritev, ki nam je povrnila božjo ljubezen. V tesnem krogu prijateljev v dvorani zadnje večerje se njegovo srce razlije: proseče se obrne k Očetu, napove prihod Svetega Duha in spodbudi svoje najbližje k nenehni gorečnosti ljubezni in vere.

Ta Odrešenikova goreča zbranost se nadaljuje na vrtu Getsemani, ko začuti, da je trpljenje že zelo blizu, da se približujejo ponižanja in bolečine, ta težki križ, na katerega obešajo zločince, ki ga je On goreče želel. Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene. Takoj nato doda: Toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi. Kasneje, pribit na križu, sam, z rokami, razprostrtimi v držo večnega duhovnika, še naprej ohranja dialog s svojim Očetom: V tvoje roke izročam svojega duha.