Josemaría Escrivá Obras
229

Ljubezni ne gradimo mi; preplavi nas po božji milosti: On nas je prvi vzljubil. Dobro je, da se temeljito prepojimo s to prečudovito resnico: “Boga lahko ljubimo zato, ker On ljubi nas.” Ti in jaz sva zmožna razlivati ljubezen do tistih, ki nas obdajajo, ker sva se rodila iz vere, zaradi Očetove ljubezni. Predrzno prosíte Gospoda za ta zaklad, za to nadnaravno krepost ljubezni, da bi jo živeli celo v najmanjših podrobnostih.

Kristjani pogosto nismo znali odgovoriti na ta dar; včasih smo zmanjšali njegovo vrednost, kot bi bil omejen na miloščino, hladno in brez duše; ali pa smo ga skrčili na bolj ali manj formalno dobrodelnost. To zmoto je dobro izrazila v usodo vdana tožba neke bolníce: Tukaj z menoj ravnajo usmiljeno, moja mati pa je zame skrbela ljubeznivo. Ljubezen, ki se rodi iz Kristusovega Srca, ne more dopuščati tovrstnega razlikovanja.

Da bi se ta resnica trdno usidrala v vas, sem na nazoren način že tisočkrat govoril, da nimamo enega s katerim bi ljubili Boga, in drugega, s katerim bi ljubili ljudi. To naše ubogo srce iz mesa ljubi s človeško ljubeznijo, in če je združeno s Kristusovo ljubeznijo, postane človeška ljubezen tudi nadnaravna. Takšna in nič drugačna je ljubezen, ki jo moramo gojiti v duši, in ta nas bo vodila, da bomo v drugih odkrivali podobo našega Gospoda.

Nazaj Izpis poglavja Naprej