Krepost upanja, torej gotovost, da nas Bog vodi s svojo previdnostjo in vsemogočnostjo, ki nam dajeta potrebna sredstva, nam govori o tej nenehni Gospodovi dobroti do ljudi, do tebe, do mene. Vedno nas je pripravljen uslišati, ker se nikoli ne naveliča poslušati. Zanimajo ga tvoje veselje, tvoji uspehi, tvoja ljubezen, pa tudi tvoje stiske, tvoja bolečina, tvoji neuspehi. Zato ne upaj vanj samo takrat, ko trčiš ob svojo šibkost; k svojemu nebeškemu Očetu se obračaj v naklonjenih in nenaklonjenih okoliščinah, zatekaj se k njegovi usmiljeni zaščiti. Gotovost naše osebne ničnosti — da bi spoznali to resničnost, ni treba velike ponižnosti; smo namreč prava množica ničel — se bo spremenila v nepremagljivo stanovitnost, kajti na levi strani našega jaza bo stal Kristus, in kako neizmerno število bo nastalo takrat! Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?

Navadite se v vsem videti Boga ter razumeti, da nas On vedno pričakuje, da nas gleda in zahteva prav to, da mu vdano sledimo, ne da bi zapustili svoje mesto na tem svetu. Hoditi moramo v ljubeznivi čuječnosti in si iskreno prizadevati, da ne bi izgubili njegove božje družbe.