Morda se bodo mnogi vprašali: V kaj moramo upati kristjani? Svet nam namreč ponuja mnoge dobrine, privlačne za naše srce, ki zahteva srečo in hrepeneče išče ljubezen. Mi pa bi radi s polnimi rokami sejali mir in veselje, nismo zadovoljni z dosežki osebne uspešnosti in trudimo se, da bi bili zadovoljni vsi, ki nas obdajajo.

Na žalost nekateri ljudje s pogledom, ki je sicer dostojanstven, vendar pozemski, ter z izključno minljivimi ideali pozabljajo, da morajo biti kristjanova hrepenenja naravnana k najvišjim, neskončnim vrhovom. Zanima nas božja ljubezen sama, želimo jo uživati v polnosti, v neskončnem veselju. Na veliko načinov smo izkusili, da bo tisto, kar obstaja tu spodaj, za vse ljudi minilo, ko bo konec tega sveta, še prej pa za vsakega posameznika ob njegovi smrti, kajti bogastvo in časti nas ne spremljajo v grob. Zato smo se s krili upanja, ki opogumlja naša srca, da bi se dvignila k Bogu, naučili moliti: In te Domine speravi, non confundar in aeternum, vate, Gospod, zaupam, da me boš vodil s svojo roko sedaj in v vsakem trenutku in na veke.