Josemaría Escrivá Obras
205

Že pred nekaj leti sem v prepričanju, ki je raslo iz dneva v dan, zapisal: Vse pričakuj od Jezusa: ti nimaš ničesar, ne veljaš nič in ne zmoreš ničesar. — On bo deloval, če se Mu prepustiš. Od takrat je minilo veliko časa in to moje prepričanje je postalo še bolj čvrsto, še bolj globoko. V življenju mnogih ljudi sem videl, da upanje v Boga prižiga čudovite kresove ljubezni, z ognjem, ki ohranja utrip srca brez malodušja in pobitosti, pa čeprav na poti trpimo, in včasih trpimo zares.

Ko sem bral berilo današnje maše, sem bil ganjen in predstavljam si, da se je enako zgodilo tudi vam. Razumel sem, da nam Bog z apostolovimi besedami pomaga opazovati božji preplet treh teologalnih kreposti, ki so ogrodje, na katerem je stkano pristno življenje krščanskega moškega in krščanske ženske.

Ponovno poslušajte svetega Pavla: Ker smo torej opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Nazaj Izpis poglavja Naprej