Vere ne smemo samo oznanjevati, temveč jo moramo predvsem živeti. Morda nam bo pogosto manjkalo moči. Takrat — spet se navežemo na sveti evangelij — ravnajte kakor tisti oče božjastnega sina. Zanimal se je za ozdravljenje svojega sina, upal je, da ga bo Kristus ozdravil, toda ni mogel verjeti v tolikšno srečo. In Jezus, ki vedno pričakuje vero, je poznal zadrego tiste duše ter mu je vnaprej rekel: Vse je mogoče tistemu, ki veruje. Vse je mogoče: vsemogočni smo! Vendar samo z vero. Tisti človek čuti, da njegova vera omahuje, in boji se, da bo to pomanjkanje zaupanja preprečilo ozdravitev njegovega sina. In joče. Ne sramujmo se tega joka, saj je sad božje ljubezni, skesane molitve, ponižnosti: Dečkov oče je takoj zavpil in rekel: Verujem, pomagaj moji neveri!

Tudi mi mu sedaj, ko končujemo ta čas meditacije, recimo enako, z istimi besedami: Gospod, verujem! Poučil sem se v tvoji veri, odločil sem se, da ti bom sledil od blizu. V svojem življenju sem te pogosto prosil za tvojo milost. In prav tako pogosto se mi je zdelo nemogoče, da bi Ti lahko uresničil tolika čudesa v srcih svojih otrok. Gospod, verujem! Toda pomagaj mi verovati bolj in bolje!

To molitev namenímo tudi sveti Mariji, Božji in naši Materi, Učiteljici vere: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!