Trudímo se, da bi naša ponižnost postala večja. Kajti samo ponižna vera nam omogoča, da lahko gledamo z nadnaravnim pogledom. Ni druge možnosti. Možna sta samo dva načina življenja na zemlji: ali živimo nadnaravno življenje ali pa življenje živali. Ti in jaz lahko živiva samo božje, nadnaravno življenje. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Kaj koristi človeku vse, kar obstaja na svetu, vse težnje razuma in volje? Kaj koristi vse to, če pa se vse konča, če vse propade, če so vsa bogastva tega zemeljskega sveta zgolj gledališke kulise; in če temu sledi večnost, ki je za vedno, za vedno, za vedno?

Ta prislov, vedno, je povzdignil Terezijo Avilsko. Ko je še kot deklica stopala skozi mestna vrata Adaja in prečkala mestno obzidje v spremstvu svojega brata Rodriga, da bi šla skupaj na mavrsko ozemlje z namenom, da bi ju tam obglavili za Kristusa, je šepetala svojemu že naveličanemu bratu: Za vedno, za vedno, za vedno.

Ljudje lažejo, ko v časnih zadevah pravijo “za vedno”. Edini resnični, popolnoma resnični “za vedno” je samo pred obličjem Boga; in tako moraš živeti ti, z vero, ki ti bo pomagala čutiti okus medu, nebeških sladkosti, ko pomisliš na večnost, ki je res za vedno.